Jedro

V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja lahko mejaši oz. sosedi varujejo svoje koristi (hrup) le v okviru pogojev, ki jih določa prostorski izvedbeni akt, ki je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja in v mejah standardov o nivoju hrupa v bivalnem okolju.

Izrek

I. Pritožba tožnikov A.Š., F.Š., T.J., M.T., A.R., A.R., M.Š., S.Š., M.H., V.H. in F.O. se kot neutemeljena zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 7.10.1998. II. Pritožba B.T., H.Š., M.Š., S.P., A.B. in S.H. se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njihova pritožba zoper lokacijsko dovoljenje št. ... z dne 23.8.1995, izdano investitorjema M. in P.P. za spremembo kletnih prostorov stanovanjske hiše v gostinski lokal, dele gospodarskega poslopja v skladišče pijač in skladišče embalaže ter izvedbo prometne ureditve na zemljišču parc.št. 85 pod tam določenimi pogoji. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo. Ni sporno, da območje obravnavane lokacije ureja Odlok o prostorsko-ureditvenih pogojih za plansko celoto M1 Zelena jama - Nove Jarše (Uradni list SRS, št. 3/88 in RS, št. 56/92, dalje: PUP). Prav tako je neizpodbijana ugotovitev, da zemljišče leži v območju urejanja MS 1/1 Zelena jama v morfološki enoti 2A/12, kjer je po določbi 9. člena PUP v skladu s 25. členom PUP dovoljena tudi gradnja objektov osnovne preskrbe in storitvenih dejavnosti, kot tudi sprememba namembnosti v obstoječih objektih v okviru te namembnosti. Sporna lokacija je tako možna in je v skladu s cit. PUP iz razlogov, ki so navedeni v odločbi prve stopnje. Tožena stranka je pravilno zavrnila vse pritožbene ugovore in pravilno je stališče, da po PUP soglasje sosedov ni pogoj za obravnavano lokacijo. Ob upoštevanju lokacijskih pogojev tudi hrup ne bo dodatno obremenjeval okolja. Iz soglasja Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije pa je prav tako razvidno, da je bila upoštevana določba 12. člena Uredbe o hrupu v naravnem in bivalnem okolju (Uradni list RS, št. 45/95).

Tožniki v pritožbi navajajo, da večina sosedov nasprotuje gostinski dejavnosti, saj se bo zaradi posledic, ki jih prinaša takšna dejavnost, bistveno poslabšala kvaliteta življenja. Najbolj ogroženi so stanovalci hiš na B. in Z. ulici, saj so njihove hiše oddaljene le 10 m. Upravno sodišče bi moralo upoštevati, da sosedi niso dali soglasja, lokaciji pa nasprotuje tudi Krajevna skupnost Zelena jama. Na ustno obravnavo dne 2.3.1995 niso bili vabljeni sosedi M. in V.H., F.O., A.B. in S.H., vabljena pa je bila pokojna P.P. in H.M., ki že več let živi v Republiki BiH. T.S. ni sosed (stanuje na P. ulici), zato njegovega naknadnega soglasja ni mogoče upoštevati. Smiselno predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter o zadevi meritorno odloči. Tožena stranka in prizadeti stranki M. in P.P. na pritožbo niso odgovorile.

Ad I) Pritožba A. in F.Š., T.J., M.T., A. in A.R., M. in S.Š., M. in V.H. in F.O. ni utemeljena.

Navedeni tožniki ne izpodbijajo dejanske ugotovitve, da obravnavano območje ureja cit. PUP, po katerem je v območju sporne gradnje dovoljena gradnja objektov storitvene dejavnosti in sprememba namembnosti v obstoječih objektih v okviru te namembnosti (9. in 25. člen). Pritožbene ugovore v zvezi z vplivi gostinske dejavnosti na okolje (hrup) so tožniki uveljavljali ves čas postopka in tudi v tožbi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo te ugovore in dalo pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožniki kot mejaši oz. sosedi namreč lahko varujejo svoje koristi glede nezaželenih vplivov sporne lokacije na okolje le in v okviru pogojev, ki jih določa prostorski izvedbeni akt t.j. v obravnavani zadevi cit. PUP in v mejah predpisanih standardov o nivoju hrupa v bivalnem okolju (Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju). Da bi bili ti standardi preseženi, ob upoštevanju pogojev v lokacijskem dovoljenju, pa tožniki niti ne trdijo. Zato tožniki ne morejo uspeti z ugovorom, da se ne strinjajo s sporno lokacijo zaradi gostinske dejavnosti. Prav tako tožniki ne morejo uspeti s ponavljajočim ugovorom, da sosedi in krajevna skupnost niso dali soglasja k sporni lokaciji. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da PUP, na podlagi katerega je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, ne predpisuje takšnega soglasja, zato je utemeljeno in iz pravilnih razlogov zavrnilo tudi ta ugovor, saj tožniki lahko varujejo svoje interese le v okviru PUP. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in na njihovi podlagi pravilno odločeno.

Pritožbeni ugovor, da na ustno obravnavo niso bili vabljeni sosedi M. in V.H. in F.O., predstavlja pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi praviloma ni dovoljeno, razen če tožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do konca postopka na prvi stopnji (1. odstavek 71. člena ZUS). Navedeni tožniki pa v pritožbi ne navajajo nobene okoliščine in ne dokaza, da tega ugovora ne bi mogli uveljavljati že do konca postopka na prvi stopnji. Zato tudi v pritožbenem postopku ne morejo uspeti s takšnim ugovorom.

Ker glede na obrazloženo niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnikov, navedenih v točki I. izreka, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).

Ad II) Pritožbo tožnikov B.T., H.Š., M.Š., S.P., A.B. in S.H. je pritožbeno sodišče moralo zavreči. Vloženo pritožbo je podpisala M.T. kot pooblaščenka vseh tožnikov, navedenih v pritožbi, ne da bi ob vložitvi pritožbe predložila pooblastilo. Na poziv sodišča prve stopnje z dne 26.11.1998 je naknadno 14.12.1998 sicer predložila pooblastilo (brez datuma, označeno z A10), vendar tega pooblastila zgoraj navedeni tožniki pod Ad II) izreka niso podpisali. Ker pooblaščenec sme v postopku opravljati procesna dejanja le za tiste stranke, ki so ga za to pooblastile, za zastopanje navedenih tožnikov pa M.T. kljub pozivu sodišča prve stopnje v danem roku niti kasneje takšnega pooblastila ni izkazala, je pritožbeno sodišče moralo njihovo pritožbo zavreči na podlagi 16. člena ZUS v zvezi z 98., 3. odstavkom 358. člena in 367. členom ZPP.