Jedro

Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana. S tem, ko je tožena stranka dvakrat priznala terjatev tožeče stranke v višini glavnice, dejstvi kvalitete blaga in obstoja dogovora o popustu na ceno med strankama nista bili več sporni. Le če bi šlo za situacijo iz 3. odstavka 3. člena ZPP bi sodišče prve stopnje moralo izvajati ponujene dokaze, kljub pomanjkanju spora strank o odločilnih dejstvih.

Tožena stranka je pravna oseba, ki na trgu opravlja dejavnost, učinek izjave njene zakonite zastopnice pa bi ji moral biti predvidljiv in poznan, saj mora tožena stranka pri vseh dejanjih (tudi procesnih) izkazovati skrbnost dobrega gospodarstvenika (strokovnjaka). Tožena stranka je s svojo izjavo priznala dejstva in ni šlo morebiti za pripoznavo zahtevka. Načelo pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP) pa se ne razteza tudi na izjave strank o dejstvih, temveč le na uporabo procesnih pravic po ZPP, ki jih ima stranka pred postopkom.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1603/2009-2 z dne 23. 01. 2009 obdržalo v veljavi v 1. točki izreka in sicer v delu, v katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico z obrestmi in sicer: znesek 2.129,66 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 03. 2008 dalje znesek 1.748,52 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 04. 2008 dalje znesek 1.696,39 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 04. 2008 dalje znesek 1.740,37 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 05. 2008 dalje znesek 3.406,94 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 06. 2008 dalje znesek 3.412,54 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 08. 2008 dalje znesek 3.414,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 09. 2008 dalje znesek 3.421,48 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 11. 2008 dalje znesek 3.474,73 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2008 dalje znesek 3.492,51 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 01. 2009 dalje znesek 3.292,37 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 01. 2009 dalje znesek 3.373,36 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 07. 2008 dalje in v 4. odstavku izreka sklepa (1. odstavek izreka sodbe).

Toženi stranki je naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke, v znesku 733,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka sodbe).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbeni stroški so pri tem nadaljnji stroški postopka.

Tožeča stranka se v pravočasnem odgovoru na pritožbo v celoti strinja z že izdano sodbo ter odkazuje na neutemeljenost pritožbe. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je popravni sklep z dne 07. 10. 2010 (redna št. 29) nepreizkusljiv, ker iz sklepa ni razvidno, v katerem delu se sodba popravlja (sodba z dne 03. 03. 2010, redna št. 18), izrek sodbe pa je ostal identičen izreku pred popravo. Sodišče prve stopnje je po napovedi pritožbe s strani tožene stranke izdelalo sodbo z obrazložitvijo, v kateri čistopis izreka ustreza izreku iz popravnega sklepa z dne 07. 10. 2010 (3. odstavek 328. člena ZPP). Ne drži, da sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 07. 10. 2010 izreka sodbe ni popravilo. Tožeča stranka je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 03. 03. 2010 utesnila tožbeni zahtevek, to je glede obresti od obračunanih obresti št. 0710004 z dne 20. 12. 2007 v znesku 3.292,37 EUR, kar je tudi sodišče prve stopnje v izreku sodbe upoštevalo ter določno opredelilo 12 zneskov glavnic in njim pripadajoče obresti. Očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka se s tem izkaže za neutemeljenega (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (12 računov), čemur je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi oporekala tako iz razloga slabe kvalitete blaga, kot iz naslova neupoštevanja dogovora strank o popustih. V dokaz teh dejstev je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank ter priče A.B.K. Postopek se je z razveljavitvijo sklepa o izvršbi nadaljeval v pravdi, kjer je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 11. 05. 2009 ugovor dolžnika prerekala ter navedla, da tožena stranka blaga nikoli ni vrnila zaradi slabe kvalitete ter da dogovora o popustu med strankama ni bilo. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 24. 02. 2010 pa je tožena stranka priznala vtoževani znesek in sicer tako kot je to razvidno iz izpiska odprtih postavk z dne 13. 12. 2009 (pravilno 31. 12. 2009) in ki ga je sama podpisala 23. 02. 2010 ter omenjeno listino tudi vložila v spis (B2). Svoje priznanje je direktorica tožene stranka ponovila tudi na drugem naroku za glavno obravnavo dne 03. 03. 2010, pri čemer je pojasnila, da prizna le znesek po vtoževanih glavnicah, ta je naveden v koloni saldo izpiska z dne 31. 12. 2009, ne priznava pa zneska 3.292,37 EUR, saj je to dolg iz naslova obresti. Ocenila je, da ni razvidno na podlagi katerega računa je bil narejen obračun obresti, pričo A.B.K. pa je predlagala v podporo trditvi, da obresti tožeči stranki ne gredo, saj med strankama ni bilo dogovora o zaračunavanju obresti.

Ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, z izjemo dejstev, ki bi jih stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (1. odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP). Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP). S tem, ko je tožena stranka dvakrat priznala terjatev tožeče stranke v višini glavnice (IOP z dne 31. 12. 2009 se v celoti ujema s postavkami iz predloga za izvršbo), dejstvi kvalitete blaga in obstoja dogovora o popustu na ceno med strankama nista bili več sporni. Le če bi šlo za situacijo iz 3. odstavka 3. člena ZPP bi sodišče prve stopnje moralo izvajati ponujene dokaze, kljub pomanjkanju spora strank o odločilnih dejstvih. Ker v konkretni situaciji pritožnik ne zatrjuje, da bi šlo za nedovoljeno razpolaganje strank z zahtevkom, se izkaže očitek pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja za neutemeljenega.

Pritožnik takega zaključka pritožbenega sodišče ne omaje niti z navedbo, da je tožena stranka, ki je podala svoje navedbe na naroku pred sodiščem po zakoniti zastopnici, prava neuka stranka, ki se je morebiti „nekoliko nerodno“ izrazila. Tožena stranka je pravna oseba, ki na trgu opravlja dejavnost, učinek izjave njene zakonite zastopnice pa bi ji moral biti predvidljiv in poznan, saj mora tožena stranka pri vseh dejanjih (tudi procesnih) izkazovati skrbnost dobrega gospodarstvenika (strokovnjaka). Tožena stranka je s svojo izjavo priznala dejstva, kot to pravilno ugotavlja tudi pritožba in ni šlo morebiti za pripoznavo zahtevka. Načelo pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP) pa se ne razteza tudi na izjave strank o dejstvih, temveč le na uporabo procesnih pravic po ZPP, ki jih ima stranka pred postopkom.

Obrestnemu dela zahtevka je tožena stranka ugovarjala z navedbami, da dogovora o zaračunavanju obresti ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo utesnitev zahtevka od obračunanih zamudnih obresti za zakonske zamudne obresti pred dnem vložitve predloga za izvršbo, materialno pravno pravilno pa je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih računov. Tožena stranka nikoli ni nasprotovala trditvi tožeče stranke, da je s plačilom v zamudi. Zakonske zamudne obresti pa so zakonska posledica zamude dolžnika s plačilom in gredo upniku (tožeči stranki) po samem zakonu (378. člen OZ).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, odločanje o stroških odgovora na pritožbo pa je odpadlo, ker slednjih tožeča stranka ni priglasila.

Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijana sodba ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa. Sodba sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).