Jedro

Veljaven je sporazum o ustanovitvi zastavne pravice po 251c členu ZIP, ki ne vsebuje podatka o dospelosti zavarovane terjatve, vendar je ta določena v posojilni pogodbi, ki je njegov sestavni del.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se spremeni, tako da se zavrne pritožba dolžnice in potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi sporazuma po 251 c členu Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) dovolilo predlagano izvršbo s prodajo nepremičnin zaradi izterjave 1.901.496,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi dolžnice in spremenilo sklep prve stopnje tako, da je sklep o izvršbi opr. št. In 3/97 z dne 22.1.1998 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Ugotovilo je, da upnici ni uspelo dokazati ene od materialnopravnih predpostavk izvršbe, to je dospelosti njene terjatve. V sporazumu, ki je podlaga za izvršbo, dan dospelosti ni naveden. Sklicevanje sporazuma na kreditno pogodbo pa tej ne daje moči sodne poravnave.

Proti sklepu druge stopnje vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka in sicer zaradi kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v nasprotju s podatki spisa ugotovitev, da v sporazumu, ki je izvršilni naslov, ni določena dospelost terjatve. Iz sporazuma namreč izhaja, da "so zapadlost, obresti, drugi stroški in pogoji razvidni iz navedene pogodbe, ki je sestavni del tega sporazuma". Zato ni točno, da se sporazum na pogodbo le sklicuje. V sporazumu, katerega sestavni del je tudi pogodba o investicijskem kreditu, je določena dospelost terjatve upnice. Izvršilni naslov je torej primeren za izvršbo, saj vsebuje vse, kar je potrebno po 20. členu ZIP.

Ker je bil sklep prve stopnje izdan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je Vrhovno sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upnici in dolžnici, ki nanjo nista odgovorili (390. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sporazum, ki sta ga sklenili na podlagi 251 c člena ZIP upnica in dolžnica dne 1.3.1995 pri Okrajnem sodišču v Tolminu, ugotavlja terjatev upnice do dolžnice po pogodbi o investicijskem posojilu št... z dne 17.2.1995 v znesku 2.000.000,00 SIT in določa, da so zapadlost, obresti, drugi stroški in pogoji razvidni iz navedene pogodbe, ki je sestavni del tega sporazuma. Pogodba o investicijskem posojilu pa določa zapadlost mesečnih obrokov po 33.334,00 SIT zadnji dan v vsakem mesecu od 30.6.1995 do 31.5.2000. Na ta način je zadoščeno zahtevi 251 c člena ZIP, da mora sporazum obsegati terjatev in njeno dospelost. Določilo, da je pogodba sestavni del sporazuma, je veljavno. Možno je namreč, da sodne odločbe kot sestavni del vsebujejo druge listine, na primer skice, sezname in podobno. V obravnavanem primeru sicer sklicevanje na pogodbo kot sestavni del sporazuma ni bilo potrebno, ker bi bilo mogoče v besedilo sporazuma povzeti tiste določbe pogodbe, ki so hkrati obvezni elementi sporazuma. Toda čeprav to ni bilo storjeno, ni razlogov za stališče, da sporazum ni izvršljiv. Ocena ustreznosti predložene listine, to je sporazuma po 251 c členu ZIP skupaj s pogodbo o investicijskem posojilu kot njegovim sestavnim delom, se nanaša na skladnost z 20. in 251 c členom ZIP in pomeni materialnopravno presojo izvršilnega naslova glede izpolnjevanja zahtev po teh dveh določbah. Ocena sodišča druge stopnje o tem vprašanju je napačna. Dospelost terjatve upnice je določena v pogodbi, ki je sestavni del sporazuma. Glede na to je izvršilni naslov za predlagano izvršbo popoln. Sklep sodišča prve stopnje, ki je dovolilo predlagano izvršbo, je zato pravilen. Sodišče druge stopnje je pri reševanju pritožbe presojalo pravilnost uporabe materialnega prava in ugotovilo, da izvršilni naslov ne vsebuje določbe o dospelosti kot ene od materialnopravnih predpostavk izvršbe. Glede na obrazloženo pa ta ugotovitev ni pravilna.

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in odločilo tako, kot je navedeno v izreku tega sklepa (prvi odstavek 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).