Jedro

Tožnikova navedba groženj in preganjanja s strani druge parlamentarne stranke na Kosovu ne zadostuje za ugotovitev, da je bil tožnik v izvorni državi dejansko preganjan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.5.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik Albanec in pripadnik večinske narodnosti na Kosovu, med vojno pa je bil pripadnik OVK in je sedaj član pomembne albanske politične stranke AAK. Kot razlog za priznanje azila je navedel, da naj bi mu grozili oziroma naj bi ga preganjali člani opozicijske parlamentarne stranke PDK, ki so konec lanskega leta (2004) in v začetku letošnjega leta (2005) tožniku zagrozili, da naj izstopi iz stranke AAK in prestopi v stranko PDK. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (grožnje v mesecu decembru 2004 in mesecu januarju 2005 s strani članov parlamentarne stranke PDK, ki jih tožnik ni prijavil kosovski oziroma mednarodni policiji), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega. Časovni okvir, razlogi in relativna nizka intenzivnost groženj, ki naj bi jih doživel tožnik s strani članov stranke PDK (ki je, kot je splošno znano dejstvo druga najmočnejša parlamentarna stranka na Kosovem), ki participira v kosovskem parlamentarnem življenju, očitno ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče prve stopnje se strinja z razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ker pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, mora takšno preganjanje izkazovati nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere groženj, z zahtevo, da tožnik izstopi iz politične stranke oziroma prestopi v drugo politično stranko. V primeru, da bi stranka PDK dejansko zaostrila politični boj za oblast do mere, da bi njeni člani dejansko resno ogrožali člane drugih pomembnih parlamentarnih političnih strank (AAK in LDK), bi bilo to splošno znano dejstvo. O zaostritvi političnih razmer bi brez dvoma pisali mediji in bi bilo to ugotovljeno tudi v poročilih mednarodnih organizacij. Nenazadnje bi tožnik v primeru, če bi se dejansko čutil resno ogroženega, to prijavil bodisi kosovski ali mednarodni policiji, ki je sposobna zavarovati večinsko prebivalstvo na Kosovem. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in je tudi pravilno uporabila ZAzil v svoji odločbi. Zato sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka. Mednarodne pogodbe, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, kot tudi Ustava Republike Slovenije, prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takšnem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju. Vendar pa po presoji sodišča prve stopnje takšna nevarnost v konkretnem primeru ne obstaja.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba. Zato je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tožena stranka je po njegovi presoji v predmetni zadevi odločila preuranjeno. Poudarja, da je že v tožbi navedel, da tožena stranka ni ugotavljala dejanskega namena vložitve njegove prošnje za azil in ni utemeljila, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Prav utemeljitev, da prosilec ne potrebuje zaščite v obliki azila, je, kadar organ odloča v tako imenovanem pospešenem postopku, edina garancija, da se ne vrača oseb, katerih vrnitev v izvorno državo bi pomenila resno grožnjo njihovi osebni varnosti. Vrnitev v takšnih primerih bi pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic, to je načela nevračanja (non-refoulment). Ta pravica je varovana z Ustavo Republike Slovenije, z Zakonom o tujcih (51. člen), Ženevsko konvencijo o statusu beguncev (33. člen), Z Mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah (7. člen), Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (3. člen) ter z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (3. člen). Vse navedene konvencije, ki jih je Slovenija ratificirala in se skladno z 8. členom Ustave Republike Slovenije uporabljajo neposredno v notranjem pravu, varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju; oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bila njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanju. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti. Z opustitvijo svojih dolžnosti so organi odločanja bistveno kršili določbe materialnega prava in temeljna načela pravil postopka ter nepopolno ugotovili dejansko stanje. Zaradi navedenih kršitev izpodbijana odločba ne more biti zakonita. Glede na vse povedano ni mogoče prepričljivo ugotoviti, da on ne potrebuje zaščite. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi njegovi prošnji za priznanje azila; podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadeva vrne pristojnemu organu v nov postopek. Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAZil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da naj bi mu grozili oziroma naj bi ga preganjali člani opozicijske parlamentarne stranke PDK, ki so konec lanskega leta - 2004 - in v začetku letošnjega leta - 2005 - tožniku zagrozili, da naj bi izstopi iz stranke AAK in prestopi v stranko PDK), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Pritožbeno sodišče meni, da so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi o zaostritvi političnih razmer brez dvoma pisali mediji in bi bilo to ugotovljeno tudi v poročilih mednarodnih organizacij. Nenazadnje bi tožnik v primeru, če bi se dejansko čutil resno ogroženega, to prijavil bodisi kosovski ali mednarodni policiji, ki je sposobna zavarovati večinsko prebivalstvo na Kosovem.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožnikove tožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi, ki jo v tožbi tudi ni izrecno predlagal, izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi meni, da tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil z dne 11.5.2005 oziroma od njegovega zaslišanja na policijski postaji L.V. z dne 23.4.2005. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata, saj tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil pa se odloča le na podlagi prosilčeve vloge, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu v splošno znanih okoliščinah v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnik pa jih niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje. Navedba groženj in preganjanja s strani druge parlamentarne stranke (PDK) na Kosovem pa, kot je že navedeno, ne zadostuje za ugotovitev, da je bil tožnik v izvorni državi dejansko preganjan.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi in sedaj v pritožbi sklicuje tožnik, pa tudi Ustava Republike Slovenije, prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, takšna nevarnost v tožnikovem primeru ne obstaja.

Sicer pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni upoštevalo tožnikovega predloga, da ga oprosti plačila sodnih taks, saj je to storilo že sodišče prve stopnje (2. točka izreka sodbe in sklepa), ta oprostitev pa velja za celoten upravni spor.