Jedro

Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev - ta bi bil popolnoma izničen, če sodišče druge stopnje o pritožbi ne bi odločilo, s tem pa bi bilo tudi negirano načelo dvostopenjskega sojenja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega G. V. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega G. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen šest mesecev zapora, obsojenega B. K. pa je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za katero mu je na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obtožena G. V. in B. K. zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ, zoper pravno osebo A. d.o.o. pa zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ v zvezi z 22. in 33. členom KZ ter v zvezi s 4., 8. in 25. členom Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obsojenemu V. in obsojenemu K. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega G. V. in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenega G. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, za katero mu je na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenec in njegov zagovornik sta zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 22., 25. in 29. člena Ustave RS, kršitve 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zaradi kršitve pravice do obrambe. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek, njegov zagovornik pa predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril le na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika, meni, da je za uporabo poslovne listine pomembno le, da se je storilec zavedal uporabe listin, ki so ponarejene in ne izražajo prave vsebine, o čemer ima podrobne razloge sodba pritožbenega sodišča. Nadalje vrhovni državni tožilec meni, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti deloma izpostavlja za obravnavano zadevo pravno nerelevantna vprašanja, deloma pa bi moral na vprašanja, postavljena v zahtevi, odgovoriti kar zagovornik sam. Zagovornikovi očitki o nasprotjih v razlogih in njihovi nejasnosti so po stališču vrhovnega državnega tožilca nekonkretizirani, prav tako so nekonkretizirane navedbe o domnevah, nepreverjenih podatkih in obsojenosti nedolžne osebe. Vrhovni državni tožilec še meni, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločilno, kaj je storilec počel s ponarejenimi listinami potem, ko jih je prejel, neutemeljene pa so zagovornikove navedbe o poseganju v opis dejanja na škodo obsojenca, z navedbami o zavrnitvi dokaznih predlogov pa zagovornik ne preseže uveljavljanja razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki nasprotuje stališčem vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Obsojeni G. V. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi sam vložil pritožbo, ki pa jo je sodišče druge stopnje spregledalo. Višje sodišče je odločilo zgolj o zagovornikovi pritožbi, o obsojenčevi pritožbi pa ne.

6. Z zgornjimi navedbami obsojenec po vsebini uveljavlja kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. S to ustavno določbo je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V zvezi s pravico do pravnega sredstva je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 obrazložilo, da ta ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela instančnosti v odločanju sodišč, prav tako pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela instančnosti pa je prav v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. Smisel pravice do pritožbe je tem, da se pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb (odločba Ustavnega sodišča RS Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005). Prav tako je smisel 25. člena Ustave, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kar pomeni, da mora pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti (odločba Ustavnega sodišča RS Up-353/02 z dne 20. 5. 2004). Dalje, Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 170/2001 in I Ips 222/2001 z dne 16. 10. 2003 obrazložilo, da je pritožba redno pravno sredstvo, vložitev tega sredstva pa procesno dejanje, s katerim upravičenci izpodbijajo praviloma prvostopenjsko odločbo, sprejeto v kazenskem postopku, in s katerim zahtevajo, da se ta razveljavi ali spremeni. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje (iudex ad quem) preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča (iudex a quo) ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev. Ta bi bil popolnoma izničen, če sodišče druge stopnje o pritožbi ne bi odločilo, s tem pa bi bilo tudi negirano načelo dvostopenjskega sojenja. V tej zadevi obsojenec po vsebini uveljavlja tudi kršitev prvega in drugega odstavka 388. člena ZKP. Po tej določbi mora sodišče druge stopnje o pritožbi odločiti na enega od taksativno naštetih načinov, če pa je pritožb zoper isto sodbo več, mora o vseh odločiti z eno odločbo. V isti sodbi je Vrhovno sodišče še obrazložilo, da pravica do pritožbe ni sama sebi namen, temveč se udejanja skozi preizkus prvostopenjske odločbe, ki ga na podlagi tega rednega pravnega sredstva opravi sodišče druge stopnje, zato mora sodišče o njej odločiti. Če je pritožb zoper isto sodbo več, bi bilo procesno gledano nevzdržno, če bi v istem kazenskem postopku zoper določenega storilca zaradi istega kaznivega dejanja hkrati obstajali pravnomočna sodba in sodba, ki jo je še mogoče izpodbijati s pritožbo.

7. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila sodba sodišča prve stopnje obsojenčevemu zagovorniku vročena 31. 1. 2014, obsojencu pa 16. 4. 2014. Obsojenčev zagovornik je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo, ki jo je oddal priporočeno po pošti 17. 2. 2014. Pritožbo je vložil tudi obsojenec, in sicer jo je oddal priporočeno po pošti 30. 4. 2014. Pritožbi sta na prvi pogled sicer identični, razlikujeta pa se po vsebini, prav tako je iz obeh vlog razvidno, da je prvo pritožbo vložil zagovornik, drugo pa je vložil obsojenec sam in jo tudi lastnoročno podpisal. Nadalje, iz predložitvenega poročila sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišču druge stopnje predložilo v odločanje dve pritožbi. Nasprotno pa je iz uvoda in izreka sodbe sodišča druge stopnje razvidno, da je sodišče odločilo le o zagovornikovi pritožbi. Ob povedanem razlaga sodišča druge stopnje, razvidna iz točke 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je zagovornik vložil dve pritožbi, ni pravilna.

8. Z odločitvijo sodišča druge stopnje (zgolj) o zagovornikovi pritožbi je sodba sodišča prve stopnje, postala pravnomočna, vendar na nepravilen način. Ob tem in glede na zgoraj navedeno je treba pritrditi obsojencu, da je sodišče druge stopnje na opisani način kršilo njegovo pravico do pravnega sredstva, ta kršitev pa je po naravi tako pomembna, da je vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje obravnavati tudi obsojenčevo pritožbo. V tej zadevi je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi obsojenčev zagovornik. Z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje je postala zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti brezpredmetna, saj je vložena zoper pravno neobstoječo sodbo. Po ponovni odločitvi sodišča druge stopnje bosta imela tako obsojenec kot njegov zagovornik možnost vložiti zahtevi za varstvo zakonitosti.