Jedro

Nesklepčna tožba ni nerazumljiva ali nepopolna vloga po 108. členu ZPP (formalna pomanjkljivost). Nesklepčnost predstavlja vsebinsko pomanjkljivost in ni stvar procesnega, pač pa materialnega prava.

Tožnica, tudi če bi v tem postopku izkazala svojo lastninsko pravico, z zahtevkom na razveljavitev pogodbe o prodaji, ki je bila sklenjena med tretjimi osebami, ne bi mogla uspeti, saj ni bila stranka te pogodbe. Lastnik, ki ga takšna pogodba ne zavezuje, lahko zavaruje lastninsko pravico z ustrezno lastninsko tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: (1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila prvi toženec F. R. in druga toženka K. K. 16.10.2008, zahtevek, da sta oba toženca dolžna dopustiti, da tožnica s sodbo izvede prenos lastninske pravice nepremičnin vpisanih v vl. št. 363 k.o. L., iz imena in lastništva druge toženke in v last tožnice ter zahtevek za povračilo pravdnih stroškov. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.591,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku parcijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določila 108, 270. in 273. člena ZPP, saj tožeče stranke ni pisno pozvalo, da poskuša odpraviti pomanjkljivosti glede sklepčnosti ali nesklepčnosti postavljenega tožbenega zahtevka. Tudi dejansko stanje je bilo nepravilno ugotovljeno, ko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka obstoj priposestvovanja dokazuje zgolj in le na osnovi sklenjene najemne pogodbe, kar pa ne drži, saj je predlagala zaslišanje številnih prič. Tožnica z razveljavitvijo kupne pogodbe res še ne bi postala lastnica nepremičnin, bi pa to postala na podlagi izvedenega dokaznega postopka ob izpolnitvi pogojev po 43. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). V sodbi tudi ni določno obrazloženo, v čem je nesklepčnost tožničinega tožbenega zahtevka in razlogi za zavrnitev le-tega. S tem je bila storjena tudi bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršeno je bilo tudi načelo javnega obravnavanja, saj je sodišče obravnavo zaključilo le na podlagi pisnih vlog pravdnih strank. Pritožnica očita sodišču prve stopnje tudi kršitev po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Razpravljajoča sodnica v postopku tudi ni zagotovila enakega varstva pravic obema strankama, saj je na pripravljalnem naroku izkazovala neprimeren odnos do tožeče stranke, saj jima ni omogočila, da se glede navedb v pripravljalni vlogi izjasnita in jo obrazložita.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožba, ki jo je tožeča stranka vložila, nesklepčna, saj iz dejstev, ki jih zatrjuje, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V čem je nesklepčnost, je v razlogih sodbe pravilno in izčrpno pojasnjeno ( stran 2 in 3) in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje. Glede tožbenega zahtevka , ki ga je tožeča stranka postavila pod točko 1, dodaja zgolj to, da tožnica, tudi če bi v tem postopku izkazala zatrjevano lastninsko pravico, z zahtevkom na razveljavitev pogodbe o prodaji, ki je bila sklenjena med tretjimi osebami, ne bi mogla uspeti, saj ni bila stranka te pogodbe. Lastnik lahko v takšnih primerih zavaruje lastninsko pravico z ustrezno lastninsko tožbo. Razlogi glede nesklepčnosti v pogledu zahtevka pod točko 2 so pravilni in jim s strani pritožbenega sodišča ni kaj dodati.

(6.) Možen je posledično tudi pritožbeni preizkus odločitve. Očitana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP zato ni podana. Neutemeljen je nadalje očitek absolutne bistvene kršitve postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori s tem, če izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi le to moralo opraviti. Glavna obravnava v tej zadevi je bila namreč opravljena 7.1.2010, na njej pa sta sodelovali obe pravdni stranki s svojimi pooblaščenci. Dejstvo, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo zgolj listine in ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, pa ne pomeni, da obravnava ni bila opravljena. Takšen postopek, ki je skladen z zakonom, tudi ne pomeni kršitve enakega varstva pravic pred sodiščem, ki ga v pritožbi neargumentirano zatrjuje pritožnica. Iz zapisnika glavne obravnave je namreč razvidno, da je bila tožeči stranki dana možnost, da dopolni navedbe in predlaga nove dokaze in bi se ob tem lahko izjavila tudi glede vseh navedb v pripravljalni vlogi tožene stranke.

(7.) Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi jo sodišče moralo v skladu s 108., 270. in 273. členom ZPP pozvati na popravo tožbe. V konkretnem primeru namreč nesklepčna tožba ni nerazumljiva ali nepopolna vloga, na katero se te določbe nanašajo. Tožba je nerazumljiva, če iz nje ni mogoče razbrati, kaj stranka zahteva, nepopolna pa je, če ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Gre torej za formalne pomanjkljivosti tožbe. Nesklepčnost pa predstavlja vsebinsko pomanjkljivost in ni stvar procesnega, pač pa materialnega prava. V primeru takšne vsebinske pomanjkljivosti obstaja sicer dolžnost sodišča, da v okviru materialnoprocesnega vodstva, s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, vendar pa se ta obveznost sodišča vedno presoja tudi z upoštevanjem skrbnosti, ki se pričakuje od stranke. Glede na to, da je na nesklepčnost tožbe tožečo stranko opozorila že tožena stranka v odgovoru na tožbo, bi tožeča stranka ob potrebni skrbnosti, brez posebnega opozorila sodišča, morala svojo trditveno podlago dopolniti oziroma ustrezno spremeniti tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru pa je bila tožeča stranka dodatno opozorjena tudi na sami obravnavi, ko jo je sodišče izrecno vprašalo, ali vztraja pri danih trditvah in postavljenem tožbenem zahtevku.

(8.) Ker ugotovljena nesklepčnost tožbe pomeni, da tožnica s tožbenim zahtevkom kot ga je postavila, ne bi uspela, tudi če bi v postopku uspela dokazati vsa zatrjevana dejstva, je dokazovanje le-teh v takšni situaciji povsem nepotrebno. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je dokazne predloge z zaslišanjem prič zavrnilo. Posledično je neutemeljen tudi očitek nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče v konkretnem primeru odločitev sprejelo zgolj z upoštevanjem tožničine trditvene podlage in z njene strani postavljenega tožbenega zahtevka.

(9.) Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa v postopku ali pri izdelavi sodbe tudi ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(10.) Ker pritožnica stroškov ni priglasila, o njih pritožbeno sodišče ni odločalo. Glede odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prispeval k odločitvi, zato v smislu 155. člena ZPP ocenjuje, da stroški, ki so s tem nastali, niso bili potrebni in jih tožena stranka zato nosi sama. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP.