Jedro

Dejstva, da je bilo po izdaji izpodbijanega sklepa izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo spornih posegov, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati, bo pa tožnik na njegovi podlagi upravnemu organu lahko predlagal ustavitev izvršbe.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka ugotovila, da je 19. 1. 2007 postala izvršljiva 4. točka izreka odločbe istega organa št. 06122-5252/2006/7 z dne 17. 1. 2007 in da se dovoljuje njena izvršba. V 2. točki izreka je tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu zagrozila z denarno kaznijo v višini 3000 EUR, če takoj po vročitvi tega sklepa ne preneha z uporabo objekta, navedenega v 1. točki izreka omenjene inšpekcijske odločbe. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bila v 3. alineji 4. točke odločbe z dne 17. 1. 2007 tožniku izrečena prepoved uporabe objekta iz 1. točke te odločbe, saj so rekonstrukcija, dozidava in nadzidava obstoječe stanovanjske hiše, stoječe na zemljišču parc. št. *234 k.o. ..., izvedene brez gradbenega dovoljenja. Na podlagi opravljenega kontrolnega inšpekcijskega pregleda 1. 12. 2009 je gradbeni inšpektor ugotovil, da tožnik ni izvršil naložene obveznosti, saj objekt uporablja (celotno pritličje za bivanje, v nadstropju pa dve sobi), kar je potrdil tudi sam z izjavo na zapisnik.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, saj je v skladu z 292. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša le na izvršbo. Zaradi tega na odločitev ne vplivajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na aktivnosti za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da sta izpodbijana upravna akta nezakonita, saj posegata v njegov pravni položaj. Dne 8. 2. 2011 je bilo namreč izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo dozidave, nadzidave in rekonstrukcije strehe obstoječega objekta na zemljišču parc. št. *234 in 1221/2 k.o. ... Ker je obveznost izpolnjena, bi morala biti upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavljena v skladu z 293. členom ZUP in predlaga, da se to stori. Poleg tega zagrožena denarna kazen v višini 3000 EUR presega znesek ki ga je mogoče izreči glede na določbo 298. člena ZUP (1000 EUR). Ker tožnik v hiši, ki stoji na parc. št. *234 k.o. ..., živi z ženo, dvema otrokoma in starejšo bolno teto, ki je hkrati tudi lastnica obstoječe stanovanjske hiše, prosi, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločitve, saj bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Z družino namreč nima kam oditi, za nelegalne posege pa je bilo 8. 2. 2011 izdano gradbeno dovoljenje, zato ne bo prizadet niti javni interes.

K 1. točki izreka Tožba ni dovoljena.

Po 1. odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o drugih aktih pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovil datum nastopa izvršljivosti 4. točke izreka svoje odločbe z dne 17. 1. 2007 (v tej točki so bile odrejene prepovedi v zvezi z nelegalno zgrajenim objektom, med drugim prepoved njegove uporabe), dovolil njeno izvršbo in tožniku zagrozil z denarno kaznijo, če takoj po vročitvi tega sklepa ne bo prenehal z uporabo spornega objekta.

S takim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, da preneha uporabljati stavbo na zemljišču parc. št. *234 k.o. ..., je bilo namreč odločeno z inšpekcijsko odločbo istega organa z dne 17. 1. 2007. Posega v svoj pravni položaj tožnik ne zatrjuje niti z navedbo, da je bilo 8. 2. 2011 izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo spornih posegov. Gre za dejstvo, ki je nastalo po izdaji izpodbijanega sklepa, zato ga v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati, bo pa tožnik na njegovi podlagi upravnemu organu lahko predlagal ustavitev izvršbe. Sodišče pri tem še dodaja, da je zagrožena denarna kazen na spodnji meji za te primere predpisane denarne kazni v 2. alineji 2. točke 1. odstavka 148. člena ZGO-1, po kateri se zavezancu, ki je fizična oseba, v primeru, kadar gradbeni inšpektor določi način izvršbe s prisilitvijo in gre za manj zahtevni objekt, izreče denarna kazen od 3000 do 8000 EUR. Ker gre za specialno določbo glede na ZUP, do posega v tožnikove pravne interese ni moglo priti niti z vidika višine denarne kazni, ki je predvidena v 298. členu ZUP.

Izpodbijani sklep tudi ni sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Navedena odločitev je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (zadeve I Up 380/2008, I Up 213/2009, I Up 67/2010).

K 2. točki izreka Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe pod tam navedenimi pogoji.

Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o taki zahtevi v konkretnem upravnem sporu obstoj dopustne tožbe. Ker je bilo zanjo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.