Jedro

Spor o začasni nezmožnosti za delo je socialni spor, saj gre za presojo zakonitosti odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za delo in ne za spor med delavcem in delodajalcem, čeprav tudi delovnopravna zakonodaja vsebuje določene norme, ki se nanašajo na pravice v zvezi z začasno odsotnostjo delavca z dela (137. člen ZDR, 169. člen ZDR).

Izrek

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V tožbi je navedel, da je zdravstvena komisija tožene stranke z odločbama z dne 28.6.2004 in 15.6.2004 zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbe imenovanega zdravnika z dne 3.5.2004, 26.5.2004 in

2.6.2004. Njegovo zdravljenje z 27.5.2004 še ni končano, zaradi česar meni, da za delo ni sposoben, kar izhaja tudi iz predložene zdravniške dokumentacije. Predlaga razveljavitev odločb tožene stranke z dne 28.6.2004 in 15.6.2004 ter ugotovitev, da je začasno nezmožen za delo od 27.5.2004 dalje do odločitve invalidske komisije.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. Ps 1801/2004, s sklepom z dne 1.9.2004 odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje in sklenilo, da po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Kopru, oddelek v Postojni, z utemeljitvijo, da v konkretni zadevi ne gre za socialni, temveč za individualni delovni spor iz 1. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94). Delovno sodišče v Kopru, oddelek v Postojni je v zadevi opr. št. Su 28/2004, dne 5.10.2003 sprožilo spor o pristojnosti, saj je menilo, da za odločanje ni stvarno pristojno.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Sodišče, ki se je izreklo za stvarno nepristojno, je v razlogih svojega sklepa med drugim navedlo, da je pristojnost socialnega sodišča opredeljena v 5. členu ZDSS, pri čemer 2. točka istega člena določa, da je socialno sodišče pristojno odločati v sporih z področja zdravstvenega zavarovanja, ki so opredeljeni kot spori o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja, spori v zvezi s prostovoljnim zavarovanjem in spori v zvezi s plačevanjem prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Ker 13. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur. l. RS, št. 9/92 - 126/2003, UPB 1, Ur. l. RS, št. 20/2004) med pravicami iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne določa pravice do začasne zadržanosti od dela kot takšne, temveč le pravico do nadomestila plače za ta čas, zdravstvena nezmožnost za delo in z njo povezano odsotnost od dela ni pravica iz zdravstvenega zavarovanja, temveč pravica iz delovnega prava.

Zato tovrstnega spora ni mogoče opredeliti kot spora o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja v skladu s 1. alineo 2. točke 5. člena ZDSS. Nadalje se sklicuje na 1. odstavek 169. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da je delavec upravičen do odsotnosti z dela v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe in drugih primerih v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju. Glede na to določbo meni, da je zdravstvena nezmožnost za delo in z njo povezana odsotnost z dela pravica iz delovnega prava, pravica iz zdravstvenega zavarovanja pa je le pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, ne pa tudi začasna zadržavnost od dela sama. Pri odločitvi o stvarni pristojnosti ključen pomen pripisuje naravi spornega razmerja in ne subjektom spora, glede na to, da se zdravstveno varstvo v obravnavanem segmentu neposredno navezuje na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. V nadaljevanju opozarja, da sedanja sodna praksa povzroča podvajanje postopkov, saj delovna sodišča niso vezana na pravnomočne odločitve socialnega sodišča o morebitni upravičeni začasni zadržanosti zavarovanca - delavca od dela, kar pa ne prispeva k hitrem reševanju delovnih in socialnih sporov. S tem ni zagotovljena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 - 69/2004). V podporo svojemu stališču se Delovno in socialno sodišče v Ljubljani sklicuje tudi na nekatere od odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in nekatera mnenja v strokovnih člankih.

ZZVZZ bolniškega staleža oziroma začasne nezmožnosti za delo dejansko ne obravnava kot izvirne pravice iz zdravstvenega varstva ter zavarovanja, torej eno od pravic do socialne varnosti. Kot takšno obravnava predvsem pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, vendar to pravico določa tudi ZDR v 137. členu. S tem v zvezi sicer ni mogoče izhajati le iz določbe 13. člena ZZVZZ (kot to navaja Delovno in socialno sodišče v Ljubljani), saj ta člen govori o tem, kaj obsega obvezno zavarovanje in ne določa konkretno pravic iz obveznega zavarovanja. Te konkretneje opredeljujejo 23. in nadaljnji členi istega zakona. 23. člen prav tako ne določa posebej vsebine individualnih pravic do zdravstvenih storitev ali do medicinske oskrbe, kar predstavlja določeno pomanjkljivost slovenske zakonske ureditve zdravstvenega varstva. Zanimivo pa je, da Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/74 - 84/2004) v 26. členu določajo pravice zavarovanih oseb do storitev osnovne zdravstvene dejavnosti, med temi pravicami pa tudi ugotavljanje začasne zadržanosti od dela. Tudi ZZVZZ v 5. poglavju (poglavju "uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja"), v zvezi z odločanjem o začasni nezmožnosti za delo in predvidenih organih, ki o tem odločajo, govori o tem kot o postopku za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu (81. člen ZZVZZ). Za ta postopek predvideva odločanje po imenovanem zdravniku (81. člen) in zdravstveni komisiji (82. člen), ta postopek pa loči od postopka odločanja o pravici do nadomestila, pogrebnine, posmrtnine, povračila potnih stroškov, itd.. O teh pravicah odločajo drugi organi (84. člen ZZVZZ).

Pravna opredelitev odločanja le o začasni nezmožnosti zavarovanca - delavca za delo je torej nejasna in problematična, toliko bolj ker tudi delovna zakonodaja določa pravico delavca do nadomestila plače (137. člen ZDR) in pravico do upravičene odsotnosti z dela v primerih začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, itd. (169. člen ZDR). V zvezi s temi pravicami in pravicami iz zdravstvenega zavarovanja, ki nesporno izhajajo iz ZZVZZ, se odločitev o nezmožnosti zavarovanca - delavca za delo kaže predvsem kot odločitev o dejstvu, ki ima lahko posledice na pravice na delovnem in socialnem področju, vendar so za odločanje o teh pravicah pristojni drugi organi oz. delodajalec.

V sporu le v zvezi z začasno nezmožnostjo za delo ni bistveno vprašanje upravičenosti do nadomestila plače, saj je pravni interes zavarovancev - delavcev le v tem, da se ugotovi upravičena nezmožnost za delo iz medicinskih razlogov. Tudi v konkretni zadevi ne gre za spor o pravici do nadomestila plače, ali za spor o katerikoli od odločitev delodajalca v posledici ugotovljene zmožnosti delavca za delo, temveč zgolj za spor o začasni nezmožnosti za delo. Evidentno gre torej le za vprašanje začasne nezmožnosti za delo tožnika in s tem v zvezi konkretno za zakonitost odločb, ki jih o začasni nezmožnosti izdajajo organi tožene stranke in ne delodajalec. Tožnik ne izpodbija kakršnekoli odločitve delodajalca o njenih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, temveč le odločitev zdravstvene komisije oziroma imenovanega zdravnika tožene stranke, ki sta v skladu s pozitivnimi predpisi tudi pristojna za sprejemanje odločb o začasni nezmožnosti zavarovanca - delavca za delo.

Iz določb o pristojnosti v delovnih in socialnih sporih (5. člen in 6. člen ZDSS) izhaja, da je le-ta opredeljena predvsem z upoštevanjem vsebine spora in strank v sporu.

Če izhajamo iz vsebine spora je torej mogoče (glede na zgornje navedbe) v konkretni zadevi ugotoviti nejasnosti glede pravne narave oz. pravne opredelitve začasne nezmožnosti za delo v zakonodaji in podzakonskih aktih, očitno pa je, da tožnik v sporu ne uveljavlja neke premoženjske ali druge posamične pravice do delodajalca. Glede strank spora je jasno, da je bilo odločanje o začasni zadržanosti preneseno v javno sfero pristojnih organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zato je sporu neutemeljeno pripisati obeležja delovnega spora med delavcem in delodajalcem oziroma spora, kot ga ZDSS v 2. točki 4. člena opredeljuje kot delovni spor (stališče iz sklepa DSS v Ljubljani o nepristojnosti, ker gre za spor iz 1. točke 4. člena ZDSS je očitno napačno, saj bi ob uvrstitvi konkretnega spora med delovne spore lahko prišla v poštev le določba 2. točke 4. člena ZDSS, ki pa spore, kot jih določa, opredeljuje tudi po strankah - delavcu in delodajalcu). Zaradi tega ni utemeljenih razlogov za spremembo dosedanje enotne prakse o tem, da o tovrstnih sporih odloča socialno sodišče. Še toliko bolj bi bila sprememba dosedanje prakse oziroma opredelitev konkretnega spora kot delovnega spora neutemeljena z upoštevanjem novele ZZVZZ oziroma Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZVZZ (ZZVZZ-F, Ur. l. RS, št. 60/2002), ki je odpravil dotedanje nejasnosti o naravi ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo s strani zdravnikov oziroma zdravstvenih komisij, saj je izrečno določil, da imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija o začasni nezmožnosti za delo izdajata odločbo.

Ker so ostale navedbe v razlogih sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katerim se je le-to izreklo za stvarno nepristojno, za odločanje v tem sporu pravno nerelevantne za samo presojo (vpliv na hitrost postopka ne more biti argument za nepristojnost, prav tako pa iz citiranih odločb VS RS in člankov ne izhaja, da bi bilo za konkreten spor pristojno delovno sodišče), je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 25. člena ZPP in 2. točke 104. člena Zakona o sodiščih (ZS - Ur. l. RS, št. 19/94 - 73/2004) sklenilo, da je za odločanje v konkretnem sporu pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki bo o zadevi odločalo v socialnem sporu.