Jedro

Kot izjemno zahtevna sodišča ocenjujejo le najbolj kompleksna in zapletena izvedenska mnenja, ko je na primer potrebno odgovoriti na več zahtevnih strokovnih vprašanj, obdelati več sklopov strokovnih vprašanj, ko je potrebno pritegniti k izdelavi mnenja tudi strokovnjake z drugih področij, preštudirati ogromno dodatne literature, ipd.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom so bili sodni izvedenki za finance B. A. za opravljeno izvedensko delo odmerjeni nagrada in stroški v bruto znesku 1.005,10 EUR ter 6% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 60,31 EUR.

Izvedenka v pritožbi navaja, da ji je bila v več dodeljenih zadevah odmerjena nižja nagrada od priglašene; v vseh zadevah pa ji sodišče ni priznalo, da gre za „izjemno zahtevno“ izvedensko mnenje, temveč vedno samo „zelo zahtevno“. S tem se ne strinja. Odmera v sklepu nima nobene utemeljitve, razen da sodišče „ocenjuje“. Torej je le postavljena domneva podlaga za nižjo odmero nagrade. Gre za izvedensko mnenje na 11 straneh, pri čemer ne gre samo za pisanje, temveč za strokovno delo, z nadaljnjimi prilogami preračunov v 8 tabelah, zato ne gre samo za zelo zahtevno temveč za izjemno zahtevno izvedensko mnenje. Gre za res veliko podcenjevanje opravljenega dela. Verjetno v času odmere ni še prav nihče ne pogledal ne prebral izvedenskega mnenja, ker sicer do tovrstne odmere ne bi moglo priti. Sprašuje se, kako lahko sodnik, ki najprej v sklepu navede, da strokovno ni kos zadevi, odloča o drugačni količini in strokovnosti opravljenega dela. O tem bi lahko odločal le strokovnjak iste stroke. Gre za veliko sistemsko pomanjkljivost, ki bi morala biti odpravljena.

Na vročeno pritožbo pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/02 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Pravilnik) kriteriji za razlikovanje glede zahtevnosti pisno izdelanega izvedenskega izvida in mnenja niso opredeljeni (47. člen Pravilnik). Sodiščem je tako poverjena naloga vzpostavitve ustreznih kriterijev. To je povsem sistemska rešitev. Le sodišča imajo vpogled v veliko različnih izvedenskih mnenj in usposobljena so za nepristransko presojanje. Tako kot pri raznih drugih vrednotenjih (npr. glede višine nepremoženjske škode), so se tudi kriteriji za vrednotenje pisne izdelave izvedenskega mnenja vzpostavili v sodni praksi. Zahtevnost izvedenskega dela je potrebno ocenjevati v objektivnem smislu, in sicer glede na težo, kompleksnost, zapletenost strokovnih vprašanj, obseg dokumentacije, čas, ki je bil potreben za izdelavo strokovnih zaključkov, in podobno. Pri vrednotenju zahtevnosti izvedenskega mnenja morajo sodišča, ob upoštevanju navedenih kriterijev, uvrstiti - ovrednotiti konkretno zadevo kot manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno ali izjemno zahtevno. Že beseda „izjemno“ pove, da bo izvedensko mnenje le redko - izjemoma lahko ovrednoteno z najvišjo stopnjo zahtevnosti. Kot izjemno zahtevna sodišča ocenjujejo le najbolj kompleksna in zapletena izvedenska mnenja, ko je na primer potrebno odgovoriti na več zahtevnih strokovnih vprašanj, obdelati več sklopov strokovnih vprašanj, ko je potrebno pritegniti k izdelavi mnenja tudi strokovnjake z drugih področij, preštudirati ogromno dodatne literature, ipd. Tem kriterijem pa obravnavano izvedensko mnenje tudi po oceni višjega sodišča ne zadosti. Nalogo, ki ji jo je postavilo sodišče, je lahko izvedenka izvršila, kot izhaja iz njenega mnenja pod točko B., po pregledu pravdnega spisa s prilogami, priloženega spisa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter dodatno pridobljenega stečajnega spisa. Naredila je sicer tudi izračun obresti, kar pa ji glede na nalogo, ki je bila zastavljena, ne bi bilo treba. Sodišče ji je naložilo, naj le po potrebi izračuna zamudne obresti, in sicer če bo ugotovila, da je bilo v relevantnem obdobju podjetju I. A.. sposobno plačati terjatve; iz mnenja pa izhaja, da jih ni bilo sposobno. Že glede na določeno ji nalogo izvedenka ni upravičena do priznanja za izjemno zahtevno delo, saj je bil dovolj odgovor le na eno zastavljeno strokovno vprašanje. Najmanj neutemeljene so zato obtožbe izvedenke, da njenega mnenja nihče niti prebral ni. Še posebno, ker iz vsebine njene pritožbe izhaja, da redoma zahteva priznanje nagrade za izjemno zahtevno pisno izdelavo izvedenskega izvida in mnenja. Očitno subjektivno ocenjuje, da ji sodišča dodeljujejo v delo le izjemno zahtevna mnenja.

Neutemeljeni, celo neprimerni so tudi pritožbeni očitki sodišču, da ni sposobno ovrednotiti zahtevnosti posameznih izvedeniških mnenj. Napačna je percepcija izvedenke, da je sodišče v sklepu navedlo, da strokovno ni kos zadevi. Zapisalo je, da je za pravilno razsojo glede vzročne zveze potrebno ugotoviti, ali je bilo podjetje sploh sposobno plačati terjatve, za kar pa je potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. Izvedenec je pomočnik sodišča. Dela po nalogu sodišča, in sicer je njegova naloga, da sodišču razjasni posamezna dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje (143. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Katera so ta dejstva, pa opredeli sodišče, ki nato ugotovljena dejstva materialnopravno opredeli in ovrednoti. Sodniki morajo biti po naravi stvari usposobljeni za vrednotenje in ocenjevanje, saj je to srž njihovega dela. Nobenega razloga zato ni, da ravno izvedeniških mnenj ne bi znali ovrednotiti.

Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Višje sodišče je skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP izpodbijani sklep preizkusilo še po uradni dolžnosti z vidika njegove materialnopravne pravilnosti ter morebitnih kršitev določb pravdnega postopka, ki so taksativno naštete v navedenem členu. Uradni pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen, pa tudi postopkovnih kršitev ni. Glede na to je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).