Jedro

Stranka, ki uveljavlja vrnitev istega premoženja v sodnem in upravnem postopku, ima izbirno pravico, da se odloči, v katerem postopku bo (sodnem ali upravnem) zahtevala vrnitev premoženja (po 145. členu ZIKS ali ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote A., št. ... z dne 13. 5. 2005, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevek za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. A.A., ZDA, glede katerega v upravnem postopku še ni bilo odločeno. V obrazložitvi je navedla, da je v obravnavanem primeru sporno dejstvo, ali tečeta postopka pred upravnim organom in pred nepravdnim sodiščem glede denacionalizacije istega premoženja. A.A. je vložil zahtevek za vrnitev premoženja, ki mu je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Po vložitvi te zahteve sta pravna naslednika pri Okrajnem sodišču v A. vložila še zahtevo za spremembo pravnomočne odločitve predloga oziroma priglasitve Okrajnega ljudskega odbora A. z dne 23. 1. 1948, št. ... in z dne 24. 2. 1948, št. ... ter komisijskih zapisnikov z dne 21. 6. 1946. Sodišče je s sklepom št. ... z dne 21. 6. 2000 zahtevi ugodilo in razveljavilo priglasitev Okrajnega ljudskega odbora in komisijske zapisnike, istočasno pa dovolilo obnovo tega postopka. Glede na navedeno je bil izpolnjen pogoj za vrnitev zaplenjenega premoženja tudi v nepravdnem postopku po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS). Prvostopni organ je poizvedel, da sta pravna naslednika 11. 11. 2002 pri Okrožnem sodišču v A. vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja ter zaradi ne zmožnosti njegove uporabe. Okrožno sodišče se je glede odločanja v navedeni zadevi izreklo za nepristojno ter zadevo odstopilo v reševanje nepravdnemu oddelku. Ker se zahtevek, voden pred sodiščem, nanaša na vrnitev istega premoženja, kot ga je A.A. zahteval že v upravnem postopku, je prvostopni organ od pravnih naslednikov bivšega lastnika zahteval, da se izjasnijo, na kateri pravni podlagi bodo zahtevali vrnitev premoženja. Organu je pooblaščenec sporočil, da pravna naslednika bivšega lastnika v celoti vztrajata pri denacionalizaciji po določbah ZDen, istočasno pa tudi vztrajata pri nadaljevanju nepravdnega postopka, saj ne gre za identična zahtevka v upravnem in sodnem postopku. Upravni organ je presodil, da sta zahtevka pravnih naslednikov v upravnem in sodnem postopku, vsaj v delu enaka, saj se oba nanašata na vrnitev istega premoženja, zaplenjenega z odločbo Okrajnega sodišča v A., št. .... z dne 3. 3. 1948, istočasno pa je zahtevek, postavljen pred sodiščem nekoliko širši, saj razen vrnitve premoženja vsebuje še zahtevo za izplačilo odškodnine zaradi ne zmožnosti uporabe zaplenjenih nepremičnin. Prvostopni organ je tako na podlagi sodne prakse, po kateri imajo stranke v primerih, ko je bilo premoženje podržavljeno v kazenskem postopku, ki je temeljil na določbah predpisov, navedenih v 3. oziroma 4. členu ZDen, pa je bila kazen zaplembe razveljavljena, možnost izbire ali bodo zahtevale vrnitev podržavljenega premoženja po določbah ZDen ali po določbi 145. člena ZIKS, vlagatelja pozval, da se izjavita, na kateri pravni podlagi zahtevata vrnitev podržavljenega premoženja. Ker stranki organu nista sporočili, v katerem postopku bosta uveljavljali vrnitev zaplenjenih nepremičnin ter nato kljub pozivu, da mu v 60 dnevnem roku predložita sklep o ustavitvi nepravdnega postopka, tega nista storili, je upravni organ na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrgel njuno zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin A.A., saj navedeni člen postopkovnega zakona določa, da upravni organ s sklepom zavrže zahtevo vlagateljev, če o isti stvari že teče upravni ali sodni postopek. Tožena stranka še dodaja, da tako zahtevek, ki se vodi na podlagi določb ZDen, kot tudi zahtevek, ki se vodi na podlagi določb ZIKS, izhajata iz enake dejanske podlage, ter da je zaradi tega nemogoče, da bi bila oba zahtevka uresničena v obeh postopkih. Zaradi tega vlagatelji zahteve tudi nimajo pravno varovane potrebe, da se vodita oba postopka hkrati, pač pa ima stranka izbiro, da sama odloči, ali želi dobiti vrnjeno premoženje v upravnem ali sodnem postopku oziroma, da odloči, v kakšnem obsegu naj o njenem zahtevku odloči upravni organ, v kakšnem pa sodni.

Tožnika izpodbijata odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). Menita, da upravni organ ni bil pooblaščen, da poizveduje o stanju zadeve na sodišču ter je zato kršil 7. člen ZUP, posegel v Ustavo in z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah zagotovljene pravice in posledično izdal nezakonito odločbo. Upravnemu organu načelo varstva pravic stranke narekuje uporabiti predpise, ki so za stranko ugodnejši. Moral bi uporabiti ZDen, kot primarni predpis denacionalizacije, ki najenostavnejše določa pravila denacionalizacije in denacionalizacijske zavezance. Zaradi zavlačevanja upravnega organa vlagatelja ne moreta izgubiti primarnega upravičenja. Nadalje je organ nepravilno ugotovil dejansko stanje ter naredil napačen sklep o materialnem pravu, ko je ocenjeval potek postopka pri sodišču. Dediča nista sprožila postopka po 45. a členu ZIKS, temveč sta usmerila samostojni zahtevek po tožbi zoper Republiko Slovenijo, na temelju v letu 2000 zaključenega postopka zaplembe in o odpravi zaplembenih odločb. Pravice obeh tožnikov kot edinih dedičev A.A. do vračila premoženja so povsem druge narave, ki temeljijo na pravici do povračila škode, povzročene s strani države in vsebujejo pravice do vzpostavitve v prejšnje stanje oziroma plačila denarne odškodnine, kjer ni mogoča restitucija. Podlaga je v 26. členu Ustave in določbah EKČP (1. člen Protokola k konvenciji o človekovih pravicah ter 6. člen EKČP), operativno pa se izvedejo iz določb 145. člena ZIKS oziroma po splošnih določbah 172. člena ZOR, sedaj enakih določb OZ. Okrožno sodišče ni sprejelo argumentacije o pristojnosti po tožbi, Višje sodišče pa je zavrnilo pritožbo, zadeva pa se sedaj nadaljuje v nepravdnem postopku, deloma pa se bo obravnavala v pravdi za rento, saj nepravdno sodišče rente ne bo moglo reševati. Pravica do odškodnine je podana po samostojnem enem ali več pravnih temeljih, zato o litispendenci ni mogoče govoriti. Umik predloga v upravnem ali nepravdnem postopku bi imel za stranko posledice prekluzije in nemožnost ponovnega uveljavljanja zahtevka. Sodišče, ne upravni organ zato ne moreta siliti strank v zanju neugodna procesna dejanja. Nesporno je, da zaradi pravne narave premoženjske škode tožnika nista upravičena do dveh odškodnin, sicer bi bila neupravičeno obogatena. Vendar zaenkrat za že odprti del nista uspela ne v enem ne v drugem postopku. Menita, da bi morala upravna organa presoditi in ugotoviti, da jima pripadajo vsebinske pravice, ki so nastale samostojno v upravnem postopku po ZDen, po zahtevku leta 1992, sodišče pa po tožbi z ustavitvijo zaplembenega postopka leta 2000 in posledično poiskati odgovor na vprašanje utemeljenosti posameznih zahtevkov, ne pa tehtati vprašanja o dopustnosti. Enako mnenje je zavzeto v odločbi VSL II Cp 545/2000 z dne 14. 6. 2000. Med upravnim in civilnim postopkom so očitno razlike tako glede legitimiranih zavezancev v času uveljavljanja, predmeta denacionalizacije, zato bodo tudi učinki različni. V upravnem postopku je možno vrniti v naravi, v civilnem postopku pa težje, torej bo tožnikoma verjetno pripadla odškodnina, ki je realno nižja od dejanske vrednosti nepremičnin. Razen tega postopka glede predmetov vračanja nista identična. Upravni postopek je zajel denacionalizacijo vseh nepremičnin in premičnin, kar ne velja za civilni postopek. Čeprav odškodnine za premične stvari tožnika v civilni pravdi nista uveljavljala, je njun zahtevek sedaj zavržen in nimata nobene možnosti dodatno uveljavljati zahtevka. V civilnem postopku je razen tega izključena možnost pridobitve nadomestnih nepremičnin. Civilni zahtevek mora biti pravočasen, rok za odškodninsko terjatev je 3 leta, ko je škoda in odgovorna oseba znana. Celotni zahtevek za vse premoženje v upravnem postopku je zagotovo pravočasen, kajti vložen je bil leta 1992, za civilni pa je podan ugovor zastaranja vseh zahtevkov. Razen tega organ ni upošteval, da se v upravnem postopku stroški povrnejo iz sredstev zavezanca, v nepravdnem pa velja pravilo, da vsak nosi svoje stroške postopka. Skratka zahtevki dedičev upravičencev v upravnem in sodnem postopku niso identični in nimajo toliko skupnih točk, da bi postopka drug drugega izključevala. V postopku pred upravnim organom so zavezanci vsi, v postopku po ZIKS pa zgolj Republika Slovenija. Upravičenec ima pravico do vračila v naravi celotne parcele št. ... travnik v izmeri 6.184 m2 k.o. B., solastninskega deleža 5/66 parc. št. ..., njiva vl. št. ..., last nekdanje Občine A., sedaj Občine C. in odvzetih parc. št. ... in ... vl. št. ... k.o. C. in ... k.o. C., vse last KZ D.. Zavrženje jemlje pravico do ponovne pridobitve lastninske pravice na navedenih nepremičninah v lasti navedenih oseb, kar je materialno pravno povsem nepravilno in onemogoča učinkovito pravno varstvo njunih pravic na zasebni lastnini. Odločbi upravnih organov posegata v njune temeljne pravice. Menita, da bo sodišče moralo uporabiti EKČP v delu varstva zasebne lastnine. Če se zanjo ne bo odločilo, bo kot predhodno vprašanje uporabe prava evropskih skupnosti potrebno sprožiti postopek po 234. členu PES zaradi razlage te pogodbe. Sodišče bo moralo postaviti vprašanje ali je za odločanje o konkretnem zahtevku vloženem leta 1992 za vrnitev premoženja odvzetega A.A. brez pravne podlage, potrebno uporabiti načela evropskega prava in pravila EKČP, dopustiti učinkovito obravnavanje zahtevka za denacionalizacijo ter takojšnjo vsebinsko obravnavo zahtevka za vračilo v naravi, ponuditi nadomestno zemljišče in priznati odškodnino v denarju in vrednostnih papirjih. Predlagata odpravo odločbe tožene stranke in prvostopnega organa ter vrnitev v last in posest A.A. parc. št. ..., njiva vl. št. ..., v idealnem deležu do 5/66, sedaj v lasti Občine C.; del nekdanje ..., ki je sedaj ... travnik v izmeri ... m2, k.o. D. v lasti Občine C. ter nekdanjo parcelo ,..., gospodarsko poslopje, v izmeri 612 m2 in dvorišče v izmeri 2.403 m2, k.o. C., sedaj v lasti KZ D., v preostalem pa naj se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek; oziroma predlagata, da sodišče izvede postopek po določbah 234. člena PES.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranki z interesom v tem postopku Kmetijska zadruga D. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/106, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožnika neutemeljeno izpodbijata odločitev organov. Prvostopni organ je njuno denacionalizacijsko zadevo (v delu, v katerem še ni bilo odločeno) pravilno zavrgel. Odločitev bi moral sicer opreti na določbo 125. člena ZUP/86 (ker je ZUP/86 postopkovni predpis, ki se po določbi 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja v postopkih denacionalizacije), vendar navedena nepravilnost, ker določba 4. točke 1. odstavka 229. člena ZUP ureja vsebinsko enako procesno situacijo, za odločitev v zadevi ni bistvena. Sodišče torej pritrjuje odločitvi organa, saj je odločitev o zavrženju sprejel na podlagi pravilnega procesnega izhodišča, da ima stranka, ki uveljavlja vrnitev istega premoženja v sodnem in upravnem postopku, izbirno pravico, da se odloči, v katerem postopku bo (sodnem ali upravnem) zahtevala vrnitev premoženja (po 145. členu ZIKS ali ZDen). Upravni organ je svojo odločitev sprejel, ko je po ugotovitvi, da v obeh postopkih uveljavljata tožnika vrnitev istega premoženja (po predmetu zahtevka), potekel dani rok za izbiro. V upravnem postopku sta tožnika, kot izhaja iz zahteve in nadaljnjih vlog, zahtevala le vrnitev nepremičnin, zato ni utemeljen ugovor, da sta z odločitvijo o zavrženju zahteve za denacionalizacijo izgubila pravico do vrnitve premičnin, ki jih v sodnem postopku nista zahtevala. S potekom roka sta tožnika svojo izbirno pravico do postopka realizirala in so posledično neutemeljeni vsi ugovori, ki jih v tej zvezi navajata. Odločitev, kot jo je v opisani procesni situaciji sprejel prvostopni organ in potrdila tožena stranka, je potrdilo v zadevi z enakim dejanskim stanjem tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah I Up 50/93 in I Up 852/94 ter tudi Upravno sodišče RS v sodbi U 2249/2002. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, s katerimi pravno kvalifikacijo pred sodiščem vloženega predloga (oziroma tožbe) opredeljujeta tožnika po drugih določbah kot ZIKS, saj je v tej zadevi že Višje sodišče podalo stališče, da gre za nepravdno zadevo, ki se vodi po določbah ZIKS. V kolikor pa gre pri zahtevku, ki se vodi pred sodiščem za širši zahtevek, ali za druge zavezance, pa za obravnavano zadevo ni relevantno, ker je predmet presoje v upravnem postopku (po uporabljeni procesni določbi) zgolj ali se vodi o istem predmetu (istih nepremičninah) vzporedni postopek vrnitve. Sočasno se pač ne more zahtevati vrnitve istega premoženja v sodnem ali upravnem postopku, ne glede na morebitno prekluzijo ali zastaranje zahtevkov. Vložitev zahtevka je v dispoziciji stranke, ki tehta svoj uspeh in učinkovitost vloženega sredstva, tudi glede na razlike med upravnim in sodnim postopkom in njunima podlagama. Ravno zaradi dejstva, da so med obema postopkoma razlike pa je v procesnem smislu obligatorno, da organ spoštuje pravico stranke do izbirne pravice, to dispozicijo pa sta tožnika s potekom roka izkoristila.

Glede tožbenega predloga, da sodišče izvede postopek po določbah 234. člena Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti (v nadaljevanju: PES) in postavi Sodišču ES vprašanje, pa sodišče odgovarja, da pravica do denacionalizacije ni pravica po PES. Določba 295. člena PES pa izrecno določa, da pogodba v ničemer ne posega v lastninsko pravno ureditev v državah članicah. Torej, ker na postopke denacionalizacije evropsko pravo ne posega, sodišče predlaganega vprašanja Evropskemu sodišču ni postavilo, o sami zahtevi za postavitev vprašanja pa sodišče tudi ni odločalo, kajti uporaba prava ES je dolžnost sodišča, ki ga mora uporabljati in tudi samo postaviti vprašanje, v kolikor gre za situacijo, ki to narekuje, predlog stranke za postavitev vprašanja pa ni materialno pravni zahtevek, o katerem bi moralo odločati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.