Jedro

Ob presoji nedopustnega ravnanja je potrebno presoditi, ali je za to dolžno ravnanje značilno oziroma je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica (škodni dogodek). Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri presoji pa je potrebno izhajati iz konkretnih okoliščin in pričakovane skrbnosti ravnanja običajnega človeka.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 356,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16. 9. 2016 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) in toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naložilo, da tožnici v 15 dneh plača 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2015 dalje, tožničin presežni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2015 dalje pa zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in toženki naložilo, da v 15 dneh tožnici povrne 1.319,26 EUR, od česar mora znesek 245,14 EUR nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, preostanek pa na račun tožnice, vse tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je toženka na račun sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje dolžna plačati znesek 328,86 EUR na račun Okrajnega sodišča v Celju.

2. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila toženka. S pritožbo je izpodbijala prisodilni del sodbe (saj zoper zavrnilni del sodbe ne bi imela pravnega interesa) ter zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Navajala je, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, predvsem obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je tudi nekritično sledilo navedbam tožnice o poteku škodnega dogodka. V izpovedbah zaslišanih prič in tožnice obstaja veliko neskladje. Po trditvah tožnice zatrjevan potek dogajanja pa je povsem življenjsko nesprejemljiv. Zato pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo 10. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko je na podlagi navedene določbe presojalo protipravnost ravnanja zavarovanca. Noben predpis namreč lastniku nepremičnine ne nalaga, na kakšen način in kje ima lahko nameščeno konstrukcijo za sušenje perila in je to prepuščeno lastniku samemu. Nenavadno je, da se tožnica med hojo ne bi umaknila oviram in bi se zadela ravno v kabel. Ob tem pa je sama izpovedala, da med hojo ne ve, kam je gledala in je bila osredotočena zgolj na to, da vzame žagovino in se vrne domov. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo 179. in 183. člen OZ, ko je tožnici za vse oblike nepremoženjske škode odmerilo previsoke denarne odškodnine. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti bi pravična denarna odškodnina znašala največ 4.000,00 EUR, iz naslova strahu največ 500,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500,00 EUR. Glede na to, da je izvedenka medicinske stroke v zvezi z opisanimi spremembami menila, da te predstavljajo le estetsko motnjo, pa je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno prisodilo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

3. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila, da so neutemeljeni vsi njeni pritožbeni očitki, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, niso pa se mu pripetile tudi nobene kršitve določb ZPP, ki jih sicer nekonkretizirano zatrjuje toženka oziroma na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki o podanih absolutnih bistvenih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so nekonkretizirani. Zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti. Morebitno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena je pritožbeno sodišče preizkušalo v okviru uradnega preizkusa in ob tem ugotovilo, da ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je med pravdnima strankama sporen potek škodnega dogodka (pri čemer je toženka tožničinim trditvam o poteku škodnega dogodka nasprotovala zgolj z očitki o nenavadnosti posameznih zatrjevanih okoliščin) ugotavljalo na podlagi dokazne ocene vseh predlaganih in izvedenih dokazov, to je tako na podlagi izpovedbe tožnice in prič V. S., E. Ć., M. O. in S. N. ter fotografij, ki sta jih predložili obe pravdni stranki. Na podlagi metodološkega pristopa iz 8. člena ZPP je tako dokazno ocenilo vse te dokaze, ob tem pa tudi obrazložilo zakaj, glede na ugotovljene konkretne okoliščine, ni sprejelo toženkinih zgolj s sklicevanjem na splošne okoliščine izraženih nasprotovanj ter zakaj je zaključilo, da se je škodni dogodek zgodil na po tožnici zatrjevan način. Pritožbeni očitki prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča ne morejo omajati, še zlasti ne s poudarjanjem nasprotnosti v izpovedbah tožnice, ki to sicer niso in nasprotnostih v izpovedbah prič M. O. in S. N., ki se nanašajo na nebistvene okoliščine ter ponavljanjem sicer že zatrjevanih splošnih okoliščin. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, s katerimi toženka očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 9 sodbe pravilno obrazložilo (in izpostavilo tudi odločbe vrhovnega in višjega sodišča, ki takšna stališča potrjujejo) kakšno nedopustno ravnanje, ki ima podlago v določbi 10. člena OZ, lahko predstavlja nedopustno ravnanje kot element civilnega delikta. Pritožbeno sodišče teh razlogovanj ne ponavlja ponovno, se pa nanje sklicuje, pri tem pa zgolj izpostavlja, da je ob presoji nedopustnega ravnanja potrebno presoditi, ali je za to dolžno ravnanje značilno oziroma je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica (škodni dogodek). Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri presoji pa je potrebno izhajati iz konkretnih okoliščin in pričakovane skrbnosti ravnanja običajnega človeka. V konkretnem primeru je izhodišče za presojo predvidljivosti skrbnost, ki se lahko pričakuje od običajno skrbnega lastnika nepremičnine.1 Glede na ugotovljena dejstva, da je zavarovanec tiganj z vročim oljem pustil na pohodni poti okoli stanovanjske hiše v neposredni bližini izstopajočega železnega kavla, brez kakršnekoli zaščite tignja in kavlja, da predstavlja ta pohodna pot edino pot okoli hiše do terase za hišo, na kateri je za tožnico pustil vrečo z žagovino, po katero bi glede na njun dogovor lahko tožnica prišla kadarkoli (tudi v času ko zavarovanca ni doma), je zaključek sodišča prve stopnje o zavarovančevi opustitvi dolžne skrbnosti zaradi neustrezne namestitve tignja z vročim oljem in njegove nezaščite, na takšnem mestu, pravilen, s tem pa pravilen tudi zaključek o nedpustnem ravnanju v smislu 10. člena OZ. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavilo, da glede na nepodanost toženkinih trditev o tožničini (izključni ali delni) odgovornosti za nastali škodni dogodek, sodišče ni imelo podlage za ugotavljanje morebitne soodgovornosti oziroma soprispevka tožnice k nastali škodi. Pritožbeni očitki o pravni zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o nedopustnem ravnanju njenega zavarovanca so tako neutemeljeni.

8. Ob zaključku o nedopustnosti ravnanja zavarovanca toženke, o tožnici nastali škodi in vzročni zvezi med njo in takšnim ravnanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o obstoju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke in (na podlagi določbe 965. člena OZ) s tem tudi toženke.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve navedlo pravno podlago in merila za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, v točki 17 pa tudi merila (kriterije) za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ter to, da izpolnjenost obeh kriterijev (subjektivnega in objektivnega) pomeni pravno presojo, ki je v izključni pristojnosti sodišča (in ne izvedenca). Na podlagi ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin v zvezi z brazgotinami, ki so tožnici ostale še zlasti na levi nogi od kolena navzdol vse do prstov, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo o izkazanosti obeh elementov in s tem o podanosti pravne podlage za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi skaženosti, pa je sodišče prve stopnje ob odmeri denarne odškodnine v višini 1.000,00 EUR tudi pravilno upoštevalo merila iz 179. člena OZ. V skladu s temi merili pa so, po presoji pritožbenega sodišča, tudi tožnici odmerjene denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na utrpele težje poškodbe, to je opekline, ki so zajemale delno povrhnjo in deloma celo debelino kože v predelu obeh nog in leve roke tožnice in katerih skupna opečena površina kože je znašala približno 10 % telesne površine tožnice in glede katerih je tožnica utrpela takšen obseg intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in neugodnosti, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, kot je te ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 15, 16 in 18 obrazložitve (in jih pritožbeno sodišče ne povzema ponovno, se pa nanje sklicuje), odmerjene odškodnine za posamezne od teh oblik nepremoženjske škode, in celotna odškodnina v znesku 11.000,00 EUR, ustrezno odražajo merila iz 179. člena OZ. Celotna odmerjena odškodnina, ki glede na razmere ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje predstavlja 10,8 povprečnih neto plač, pa tudi ni previsoka v primerjavi z primerljivimi odškodninami, kot jih za primerljivo škodo prisojajo sodišča. Pritožbeni očitki o previsoko odmerjeni odškodnini so tako neutemeljeni.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (člen 353 ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnice (glede na njen specificiran zahtevek) znašajo 356,99 EUR in jih predstavlja nagrada pooblaščenki za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 OT v znesku 286,88 EUR (625 točk), 2 % materialni stroški v znesku 5,74 EUR in 22 % DDV v znesku 64,37 EUR.

1 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 129/2015, II Ips 287/2006.