Jedro

V potrdilu iz leta 1995 ni zapisa o izločitvi določenega zneska denarja kot posojila niti zapisa o posojilojemalčevi nameri, da bo po določenem času vrnil enak znesek denarja, prav tako niso opredeljeni kakšni drugi pogoji posojilnega razmerja Tožeči stranki torej ni uspelo dokazati trditve, da pri potrdilu iz leta 1995 gre za novo posojilo tožeče stranke tožencema, pač pa za obresti po posojilu iz leta 1993.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno vrniti tožeči stranki znesek 13.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 1.4.1996 do plačila v višini, kot se pri Novi LB d. d. obrestujejo devizne vloge na vpogled z valuto DEM ter solidarno povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan tožencema plačati pravdne stroške 151.760,00 SIT v 15. dneh pod izvršbo. Z izpodbijanim sklepom pa je predstojnik Okrajnega sodišča v Kočevju zavrnil zahtevo pooblaščenca tožeče stranke za izločitev razpravljajočega sodnika v tej pravdni zadevi. Proti navedeni sodbi in sklepu se je pritožila tožeča stranka osebno in po svojem pooblaščencu. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo navaja, da ima sodišče papir, v katerem je točno naveden rok posojila in podpis Š.V. in njegove žene. Vse druge ugotovitve so brezpredmetne. Sodnik zagovarja goljufe in barabe. Ni verjel, da imamo tako nepošteno sodstvo. Pooblaščenec tožeče stranke se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, poleg tega pa predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se zahtevi tožeče stranke za izločitev razpravljajočega sodnika ugodi. V obrazložitvi pritožbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je nesporno dejstvo, da je tožeča stranka kot dokaz o obstoju terjatve predložila potrdilo, ki sta ga podpisala oba toženca, na njem pa je zapisano, da je Š.V. dolžan tožniku 13.000 DEM za dobo enega leta do marca 1996. Tako potrdilo nedvomno kaže na obstoj dolga, zato se pravzaprav izkaže za nepotrebno ugotavljanje, zakaj je ta dolg nastal. Glede na potrdilo sta ga toženi stranki dolžni plačati. Če pa se sodišče s takšnim stališčem ni strinjalo in bi menilo, da je takšno ugotavljanje potrebno, bi v tej smeri moralo popolnoma in v celoti raziskati dejansko stanje. Tega pa ni storilo. Čeprav je tožeča stranka navedla, da gre za posojilo, to ne pomeni, da je sodišče vezano na navedbe strank v vlogah. Na novo ugotovljena dejstva in dokaze, ki so lahko tudi drugačni od tistih, s katerimi je stranka razpolagala pred ugotovitvijo teh novih, je potrebno opreti odločbo. Vsekakor pa sodišče ob obstoju takšne listine, kot je potrdilo, ne more zavrniti tožbenega zahtevka. Glede izpovedb prič B.Z., M. Z. starejšega in M.Z. velja, da se glede izročitve denarja popolnoma ujemajo. Tako so te tri priče in tožnik potrdili, da je tožnik denar v znesku 10.000,00 DEM tožencu izročil. Ne glede na pomoto B.Z. glede letnice izročitve denarja je to dovolj, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek dokazala. V prid temu govori spreminjajoče izpovedovanje toženca. Na prvi glavni obravnavi dne 24.2.1998 je toženec izjavil, da sta dobila posojilo 20.000 DEM, vrnila 16.500 DEM, 3.500 DEM pa sta dolžna. V odgovoru na tožbo potem, ko si je dobil odvetnika, pa pojasni drugače in pove, da je dejansko vrnil skupaj dolga 21.200 DEM, nato pa je zaslišan kot stranka toženec izpovedal, da je vrnil okrog 22.000 DEM. Navedbe toženih strank so prirejene za potrebe tega postopka. Vse to kaže, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Podana pa je tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je konkretno o zgoraj navedenem potrdilu. Glede tega sodišče v zaključku obrazložitve le ugotavlja neko verjetnost, da se potrdilo nanaša na obveznosti iz posojila iz leta 1993. Verjetnost glede odločilnega dejstva za sodbo ni dovolj. Kaj drugega pa sodba o potrdilu ne pove. Sodba ni razumljiva v delu, ko najprej navaja, da tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev zaradi posojila iz leta 1995, nato pa sodišče zapiše, da ugotavlja, da tega posojila iz leta 1993 tožeča stranka ni uspela dokazati. Graja tudi ugibanje sodišča na 5. strani sodbe, da "bi teh 13.000 DEM pravzaprav bolj odgovarjalo dejstvu, da je bilo leta 1993 posojenih 20.000 DEM in bi teh 13.000 DEM bila razlika, približna razlika". To je konstrukt sodišča, ki je neutemeljen. Neresnična je navedba v sodbi, da je pooblaščenec tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi trdil, da ni res, da je glede posojila iz leta 1993 toženec vse dolgove poravnal. Tega ni trdil. Sicer pa je celotna sodba napisana nerazumljivo, prisotna je vsebinska nepovezanost med stavki, dodani so subjektivni občutki sodišča in neprimerne dikcije. Takšne sodbe ni mogoče preizkusiti. V pritožbi zoper sklep navaja, da je dvom o nepristranosti sodnika podan zato, ker je pozivanje toženih strank s strani sodišča mejilo že na dajanje takšne pravne pomoči, ki jo sicer dajejo pooblaščenci svojim strankam, ne pa sodišče. Ker se tedaj zapisnik ni vodil v redu, tega v zapisniku ni. Poleg tega je sodnik toženima strankama naložil, naj si vzameta odvetnika tako, da sta oba toženca mislila, da je nujno, da ga morata vzeti. Tožeča stranka se strinja z navedbo, da sodnik lahko zahteva od stranke, da predlaga dejstva in dokaze. Le-te je tožeča stranka tudi navedla in za njih predlagala dokaze, pa jih sodišče ni hotelo izvesti na obravnavi dne 31.3.1998 in je tedaj neutemeljeno pozivalo tožečo stranko naj dopolni svojo vlogo pod nedopustnim pritiskom, da bo v nasprotnem primeru stvar zaključilo. Sicer pa za izločitev ni potrebna gotovost, temveč zadostuje dvom, ki je izkazan v pritožbenih izvajanjih. Pritožbi nista utemeljeni. V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi se posledično odražala tudi v zmotni uporabi materialnega prava. Po izvedbi predlaganih dokazov in potem, ko je sodišče prve stopnje le z veliko težavo od tožeče stranke končno uspelo pridobiti navedbo, na kakšni podlagi uveljavlja plačilo vtoževanih 13.000 DEM s pripadki v tolarski protivrednosti, je prepričljivo zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je tožencu v letu 1995 ali tudi v letu 1994, kot govori tožnikov brat, posodil 10.000 DEM. Tak zaključek je naredilo na podlagi presoje vseh okoliščin v zvezi s posojilom iz leta 1993, kot tudi v zvezi s potrdilom iz leta 1995. Upravičeno je kot relevantne ocenilo okoliščine, ki so nastale že ob zapisu obeh listin, saj je v pogodbi iz leta 1993 (priloga B3) izrecno navedeno, da posojilodajalec M.Z. posodi posojilojemalcu V.Š. 20.000 DEM, v nadaljevanju pa so opredeljeni še ostali pogoji posojila, medtem ko je v potrdilu (v prilogi A2) zapisano le, da je V.Š. dolžan M. Z. 13.000 DEM za dobo 1 leta do marca 1996. V potrdilu torej ni zapisa o izročitvi določenega zneska denarja kot posojila niti zapisa o posojilojemalčevi zavezi, da bo po določenem času vrnil enak znesek denarja, prav tako niso opredeljeni kakšni drugi pogoji posojilnega razmerja (557. in 558. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Čeprav se izpovedbe zaslišanih prič, ki so vsi bližji sorodniki tožeče stranke, ujemajo z izpovedbo tožnika, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njihovim sicer enotnim izpovedbam. Vse tri priče in tožnik so izpovedali, da posojilo izvira iz leta 1995. V verodostojnost njihovih izpovedb je sodišče prve stopnje upravičeno dvomilo tudi zaradi tega, ker o ostalih okoliščinah, zlasti v zvezi z posojilom, izvirajočim iz leta 1993, glede katerega so sicer zatrjevali, da s potrdilom za 13.000 DEM nima nobene zveze, niso hoteli izpovedovati. Dvom o verodostojnosti pa je povzročila že sama tožeča stranka zaradi prikrivanja podlage tožbenega zahtevka. Nenavadno je, da nekdo, ki uveljavlja vračilo iz naslova posojilnega razmerja, noče navesti podlage svojega zahtevka. Tožeča stranka se je najprej upirala z trditvami, da je vsakršno "razpredanje" o tem, kaj predstavlja znesek 13.000 DEM iz potrdila, brezpredmetno, da pa sicer ta znesek nima nobene zveze s posojilom iz leta 1993, ki je bilo dano v znesku 20.000 DEM. Šele po večkratnih pozivih sodišča je končno navedla, da gre za posojilo, čeprav konkretne trditve v smeri, da zahteva vračilo denarja, ki ga je tega in tega dne izročila toženima strankama kot posojilo, ni postavila. Če bi bila takšna podlaga resnična, potem je res nenavadno, da jo je prvič kot tako navedla šele v pripravljalni vlogi z dne 16.3.1998. Ker v dosedanjem postopku tožeča stranka ni navedla kakšne druge dovoljene podlage uveljavljanega tožbenega zahtevka, tista pa, ki jo prepričljivo ponuja tožena stranka (plačilo obresti nad dovoljeno obrestno mero) in kateri sodišče prve stopnje sledi, pa je iz obrazloženih razlogov nedopustna, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Ob taki ugotovitvi pa je neupravičen tudi očitek o obstoju absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 55/92). Čeprav se je na nekaterih mestih v sodbi sodišče res nekoliko neobičajno ali celo nerodno izražalo, kot očita pritobža, pa to ne more omajati prepričljivega zaključka, da tožeči stranki ni uspelo dokazati trditve, da pri potrdilu iz leta 1995 gre za novo posojilo tožeče stranke tožencema, pač pa za zakonite obresti po posojilu iz leta 1993. Tisti bistveni razlogi, ki so narekovali zavrnitev zahtevka, pa so v sodbi dovolj jasno navedeni. Ker sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, podani pa tudi niso ostali uveljavljani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Pritožba ravno tako neutemeljno izpodbija tudi sklep predstojnika sodišča prve stopnje z dne 6.7.1998, s katerim je bila zahteva pooblaščenca tožeče stranke za izločitev razpravljajočega sodnika zavrnjena kot neutemeljna. V pritožbi tožeča stranka ponavlja razloge iz zahteve za izločitev, ki po njenem mnenju vzbujajo dvom o nepristranosti sodnika. Na vse te razloge je ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Sicer pa je prvostopno sodišče v 11. členu ZPP imelo podlago, da je toženi stranki opozorilo na možnost, da si vzameta odvetnika, medtem ko je zahteva tožeči stranki, da navede dejstva in dokaze, del materialno procesnega vodstva, ki pripada razpravljajočemu sodniku (298. člen ZPP). To je zadostna podlaga za ugotovitev, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v sodnikovo nepristranost.