Jedro

V prometni nesreči v tujini sta bili udeleženi dve vozili, povzročiteljevo vozilo je bilo registrirano v državi kraja nezgode, tožnik pa je bil poškodovan kot sopotnik v vozilu, ki je bilo registrirano v RS. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je uperil zoper tujo zavarovalnico (s sedežem v državi kraja nezgode), pri kateri je bilo vozilo povzročitelja nesreče obveznostno zavarovano. Ob takih dejanskih okoliščinah je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo oziroma zakonodajo Federacije BiH, to je zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča (3. člen Konvencije).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako - da se v točki I znesek: "5.918,09 EUR" pravilno glasi: "7.009,82 EUR" in - v točki III znesek: "1.271,62 EUR" pravilno glasi: "832,35 EUR".

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe s sklepom ustavilo postopek za plačilo materialne škode v znesku 511,09 EUR.

2. Z izpodbijano sodbo je naložilo toženi stranki poleg že plačane nesporne odškodnine v znesku 500,00 EUR še plačilo 5.918,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2015. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II). O pravdnih stroških je odločilo v točki III. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v odmerjeni višini 1.271,62 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v zavrnilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ter plačilom tožnikovih pravdnih in pritožbenih stroškov. Navaja, da je dosojena odškodnina prenizka. Pri določanju odškodnine sodišče ne bi smelo uporabiti predpisov Bosne in Hercegovine, saj tožnik živi v Republiki Sloveniji. Tukaj je potekalo tudi njegovo zdravljenje. Opozarja na obseg fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter na ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zahtevka v višini 5.000,00 EUR oziroma 20.000,00 EUR sta bila primerna. Priznana odškodnina (2.868,27 in 2.531,82 EUR) je prenizka. Napačno je odločeno o stroških. Tožba je bila potrebna. Stroški so bili enaki ne glede na višino priznane odškodnine.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožnik - državljan Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji - se je 7. 11. 2011 v kraju S. v Federaciji BIH telesno poškodoval v prometni nesreči kot sopotnik v osebnem vozilu, v katerega je trčilo vozilo povzročitelja nesreče - zavarovanca tožene stranke. Tožena stranka (zavarovalnica s sedežem v Federaciji BiH) je priznala pasivno legitimacijo in odgovornost svojega zavarovanca. Tožnik je tožbo vložil pred sodiščem v RS, tožena stranka je pristojnost sodišča sprejela (53. člen ZMZPP).2

7. Tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje o uporabi prava Federacije BiH pri odločanju o višini odškodnine. Vztraja, da bi moralo uporabiti pravo RS, češ da tožnik živi v Sloveniji, kjer je potekalo tudi zdravljenje.

8. Navedeni navezni okoliščini za izbiro prava pri sojenju v tem sporu z mednarodnim elementom nista pravno odločilni. Drži, da sodišče v RS primarno odloča po pravu, ki velja v RS. Kadar pa pravo, ki velja v RS, napotuje na uporabo prava kakšne tuje države, tudi slovenska sodišča odločajo po njem. V obravnavanem primeru je odločitev sodišča o uporabi prava Federacije BiH pravilno oprta na 4. člen ZMZPP v zvezi s 3. členom Haaške konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (v nadaljevanju: Konvencija)3 . Četrti člen ZMZPP namreč izključuje uporabo tega zakona za razmerja, ki so urejena v mednarodni pogodbi, kar je za obravnavani primer urejeno s Haaško konvencijo. Status države pogodbenice Konvencije imata tako Slovenija kot Bosna in Hercegovina.4 Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje bi se Konvencija v obravnavanem primeru glede na določilo člena 11 Konvencije uporabila tudi v primeru, če Federacija BIH ne bi bila njena podpisnica.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in nespornih podatkov spisa izhaja, da sta bili v prometni nesreči v tujini udeleženi dve vozili, da je bilo povzročiteljevo vozilo registrirano v državi kraja nezgode, tožnik pa je bil poškodovan kot sopotnik v vozilu, ki je bilo registrirano v RS. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je uperil zoper tujo zavarovalnico (s sedežem v državi kraja nezgode), pri kateri je bilo vozilo povzročitelja nesreče obveznostno zavarovano. Ob takih dejanskih okoliščinah je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo oziroma zakonodajo Federacije BiH, to je zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča (3. člen Konvencije). Navezni okoliščini, na kateri opozarja pritožba (tožnikovo bivališče in zdravljenje v Sloveniji, pri čemer tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da se je tožnik zdravil tudi v BiH) v primerjavi z naveznimi okoliščinami, ki kažejo na uporabo Federacije BiH (kraj nezgode, registracija in obveznostno zavarovanje povzročitelja nezgode v državi kraja nezgode, sedež tožene zavarovalnice v državi kraja nezgode), ne predstavljajo tesnejših naveznih okoliščin, ki bi opravičevale uporabo slovenskega prava. Prav tako ne gre za položaje iz 4. člena Konvencije, ki določa izjeme od pravila lex loci actus, urejenega v 3. členu Konvencije. Po njih se pravo države registracije vozila (ne pa pravo države kraja prometne nesreče) uporabi nasproti žrtvi, ki je bila potnik, ki običajnega prebivališča nima v državi prometne nesreče, če je bilo v nesreči eno samo vozilo in je registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča (za kar v obravnavanem primeru ne gre), ali če je bilo v prometni nesreči več vozil in so vsa registrirana v isti državi, ki ni tista, v kateri se je pripetila prometna nesreča (za kar prav tako v obravnavanem primeru ne gre). Uporaba splošnega pravila iz 3. člena Konvencije in s tem uporaba prava Federacije BiH je v obravnavanem primeru torej pravilna, ker ni drugih tesnejših okoliščin, ki bi narekovale uporabo prava RS.

10. Zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča, je treba uporabiti pri presoji obstoja in narave tožnikove poškodbe ali škode ter vrste in obsega odškodnine (8. člen Konvencije). Tuje pravo je treba uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Poleg tujega prava je treba upoštevati tudi sodno prakso druge države.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na 200. člen ZOO,5 po katerem se (tako kot po slovenskem pravu - 179. člen OZ6 ) odškodnina za telesne bolečine in pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodi kot pravično zadoščenje oškodovancu, kadar to opravičujejo okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in njihovo trajanje. V obravnavanem primeru je treba upoštevati še Orientacijske kriterije in višino za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih je zaradi poenotenja uporabe 200. člena ZOO sprejel civilni oddelek Vrhovnega sodišča Federacije BiH 27. 1. 2016 (priloga B10). Ne gre za matematično formulo, po kateri bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina. Upoštevati je treba vse okoliščine primera, ki vplivajo na odmero pravične denarne odškodnine. Orientacijski kriteriji dajejo orientacijo, ki jo morajo upoštevati sodišča v pravdnih postopkih na vseh stopnjah sojenja.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz navedenih Orientacijskih kriterijev, vendar jih je glede na dejanske ugotovitve delno zmotno uporabilo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine.

13. Ugotovilo je, da je tožnik zaradi utrpele nihajne poškodbe vratne hrbtenice s poškodbo medvretenčnih ploščic med 5. in 6. ter med 6. in 7. vratnim vretencem in verjetno tudi zaradi odloma sprednjega zgornjega roba šestega vratnega vretenca trpel kumulativno šteto pet dni hude telesne bolečine, tri mesece kumulativno šteto srednje hude telesne bolečine in nato do konca zdravljenja (830 dni) pogoste lahke telesne bolečine. Pritožba upravičeno opozarja, da je prenizko odmerjena odškodnina za zmerno hude telesne bolečine. Po Orientacijskih kriterijih se ovrednotijo po 40 KM na dan, kar za ugotovljenih 90 dni (str. 8 sodbe) znese 3.600 KM. Sodišče prve stopnje je zmotno odmerilo odškodnino iz tega naslova le za 30 dni, posledično tudi za lahke telesne bolečine v skupnem trajanju 830 dni namesto za 770 dni. Upoštevaje ugotovitev, da so lahke bolečine kumulativno trajale le 1/2 tega obdobja, pripada tožniku odškodnina za 385 dni lahkih telesnih poškodb (770 : 2 je 385) po 10 KM dnevno, torej 3.850,00 KM. Upoštevaje nadaljnje ugotovitve sodišča o pretrpljenih nevšečnostih med zdravljenjem (str. 8 in 9 sodbe), ki jih povzema tudi pritožba, in pravilno odmerjeno odškodnino za hude bolečine (350 KM) znaša pravična odškodnina za tožnikovo škodo zaradi telesnih bolečin 7.800 KM. Upoštevaje menjalni tečaj, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje 0,51 EUR za KM, je pravična odškodnina 3.978,00 EUR in ne zgolj 2.886,27 EUR. V tem delu je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP zvišalo odškodnino. V presežku (do zahtevane višine 5.000,00 EUR) je tožbeni zahtevek pretiran in pravilno zavrnjen, pritožba pa neutemeljena.

14. Tožnik neutemeljeno izpodbija dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po ugotovitvah sodišča, oprtih na pravilno ocenjeno mnenje izvedenca medicinske stroke, so tožniku ostale trajne anatomske posledice (deformacija šestega vratnega vretenca, diskus hernija na nivojih C/5 do C/6; manjša količina vezivnega tkiva v predelu poškodovanih struktur vratne hrbtenice) in funkcionalne posledice (zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje). Ugotovljeno je 10% zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti. Odmerjena odškodnina v višini 5.000 kM oziroma 2.531,82 EUR je pravilna in skladna z Orientacijskimi kriteriji.7 V zadostni meri je sodišče upoštevalo tudi tožnikovo relativno mladost (pritožba izpostavlja, da je bil ob nesreči star 46 let) in ugotovljeno tretjo kategorijo invalidnosti, na katero opozarja pritožba. Pravilno jo je ocenjevalo v povezavi z izpovedbo tožnika. Na ta način se je zanesljivo prepričalo, da kljub ugotovljeni invalidnosti oziroma objektivnim posledicam njegovo poklicno delo ne trpi (še vedno lahko v polnem delovnem času, z nadurami in v izmenah opravlja fizično naporno delo varilca), v določeni meri je omejen pri opravljanju domačih opravil (žaganje in sekanje drv), medtem ko subjektivne prizadetosti zaradi morebitnega prikrajšanja pri prostočasnih aktivnostih ni ne zatrjeval ne o njih izpovedoval. Odmerjena odškodnina je zato zadostna in primerna in je ni treba zviševati.

15. Drugih pritožbenih očitkov glede odmerjene odškodnine ni. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ugotavlja, da je odškodnina za strah (1.000,00 EUR) odmerjena pravilno, odškodnina za materialno škodo pa pravilno zavrnjena.

16. Zaradi zvišanja odškodnine za telesne bolečine se je zvišala skupno odmerjena odškodnina na 7.509,82 EUR (3.978,00 EUR za telesne bolečine, 1.000,00 EUR za strah, 2.531,82 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Upoštevaje že plačnih 500,00 EUR (ugotovitve sodišča na strani 12 sodbe) mora tožena stranka tožeči plačati še 7.009,82 EUR, kar je pritožbeno sodišče spremenilo na podlagi petega odstavka 358. člena ZPP. V ostalem je pritožbo o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Zaradi spremenjenega uspeha o glavni stvari je bilo treba spremeniti še odločitev o stroških. Po pritožbenem postopku znaša uspeh tožeče stranke 27%, uspeh tožene stranke 73%. Merilo uspeha v pravdi (154. člen ZPP) je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo pri stroškovni odločitvi. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno in v sodni praksi preseženo.

18. Sodišče prve stopnje je odmerilo pravdne stroške po vloženih stroškovnikih. Prezrlo je, da je bila tožniku z odločbo pristojnega organa odobrena brezplačna pravna pomoč za plačilo stroškov izvedenca medicinske stroke. Po drugem odstavku 46. člena ZBPP8 mora pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upoštevati stroške izvedenine, če jih je med postopkom založila RS, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. To napako je lahko popravilo pritožbeno sodišče, ker je moralo opraviti nov preračun pravdnih stroškov zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari. Poleg stroškov, ki jih je tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje v višini 1.059,93 EUR (ugotovitve v petem odstavku na strani 13 niso pritožbeno izpodbijane), je tožniku priznalo še stroške izvedenine v plačani višini 581,90 EUR. Tožnikovo skupni stroški znašajo 2.541,80 EUR, glede na 27% uspeh v pravdi je upravičen do plačila 686,29 EUR. Tožena stranka je od odmerjenih 2.079,52 EUR (tudi odmera stroškov tožene stranke v šestem odstavku na strani 13 sodbe ni pritožbeno grajana) upravičena do povračila 73 % - do 1.518,64 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 832,35 EUR, s čimer je pritožbeno sodišče spremenilo prvotno dosojeni znesek 1.271,62 EUR. V tem obsegu je torej pritožbi ugodilo tudi glede stroškov, v ostalem pa jo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

19. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik je uspel s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Zato naj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Upoštevaje načelo potrebnosti naj tudi ona sama krije svoje stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami. 3 Ur. l. SFRJ, MP, št. 26/6 in Ur. l. RS, MP, št. 2/93. 4 Badovinac Bjelič, I., v: Zbirka Haaških konvencij o mednarodni pravni pomoči, Atlantis publishing, Ljubljana, 1995, str. 37. 5 Zakon o obligacionim odnosima, Službeni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, službeni list R BIH, št. 2/92 in 13/93 in Složbene novine FBiH, št. 29/03 in 42/11 6 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 7 Za zmanjšanje življenjskih aktivnosti do 25% določajo po 5.000,00 KM za vsakih 10 %. 8 Zakon o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 48/2001)