Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje ter potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 607,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2003 dalje do plačila (1. točka izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka); glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 375,88 EUR s pripadki (3. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje izvedencu odmerilo nagrado v višini 183,60 EUR bruto in prispevek za PIZ v višini 11,02 EUR. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni doplačati 194,62 EUR za poplačilo izvedenca na transakcijski račun Okrajnega sodišča v Ljubljani.

Zoper navedeno sodbo (2. in 3. točko izreka) in sklep se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Glede sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju priznalo odškodnino v znesku 450,00 EUR. Meni da je tako določena odškodnina prenizka. Zahtevek tožnice v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo ter se pri tem sklicevalo na izvedeniško mnenje, ki je bilo samo s seboj v nasprotju. Izvedenec je namreč po eni strani zatrjeval, da težave, ki jih tožnica navaja v zvezi z vratom v 90% izhajajo iz sprememb vratne hrbtenice, 10% pa so posledica sporne prometne nesreče, po drugi strani pa je navajal, da pri tožnici niso podani objektivni pogoji za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Dolžnost sodišča je bila da se ta vprašanja razčistijo. Tožnica je preko svojega pooblaščenca naslovila odškodninski zahtevek na toženo stranko že dne 17.6.2006, kar predstavlja relevanten datum za določitev datuma, ko začnejo teči zamudne obresti. Tožnica se ne strinja s tem, da bi v 30% deležu sama prispevala k nastanku škode. Nezgode ni mogla preprečiti, še zlasti, ker je zadela ob predalnik za svojim hrbtom. Meni, da je višina soprispevka določena v previsokem deležu. Predmet pritožbene graje je tudi sama odmera pravdnih stroškov. Tožnica navaja, da ji je sodišče prve stopnje kot stroške izvedenca priznalo znesek 500,00 EUR, ki ga je tožnica plačala kot predujem, dejansko pa so stroški za izvedenca v tem postopku skupaj znašali 779,74 EUR. Sodišče tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov za četrto pripravljalno vlogo. Po pregledu dopolnitve mnenja izvedenca je tožnica ugotovila, da izvedenec na vprašanja, ki mu jih je zastavila ni odgovoril in je na to opozorila v četrti pripravljalni vlogi. Sodišče je napačno ugotovilo tudi uspeh v pravdi. V skladu z večinsko sodno prakso se v tovrstnih primerih stroški postopka odmerijo posebej za temelj, nato pa še za višino in se kot uspeh upošteva aritmetična sredina teh izračunov. Med izrekom in obrazložitvijo je podano tudi nasprotje, saj je iz obrazložitve razvidno, da naj bi bila tožena stranka tožnici dolžna povrniti pravdne stroške v višini 402,75 EUR, v izreku pa je toženi stranki naložilo plačilo 375,88 EUR. V pritožbi zoper sklep o odmeri izvedenine izvedencu tožnica navaja, da je mnenja, da izvedenec do nagrade ni upravičen, ker na njena vprašanja, ki mu jih je izrecno zastavila v svoji tretji pripravljalni vlogi sploh ni odgovoril. V dopolnitvi svojega mnenja je izvedenec le ponovil svoje stališče in dodal še nekatere razloge, ki bi jih glede na zastavljeno nalogo po sklepu sodišča že tako ali tako moral navesti v prvem mnenju. Glede na navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo zoper sodbo odgovorila. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice zoper sklep z dne 6.6.2008: V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi dodatnih vprašanj tožeče stranke izvedencu medicinske stroke dr. M. A. T. naložilo naj dopolni svoje izvedensko mnenje. Ob dejstvu, da je svoje delo opravil (Dopolnitev medicinske ekspertize z dne 6.3.2008 ) in za to delo sodišču prve stopnje predložil tudi svoj stroškovnik mu je sodišče prve stopnje pravilno, skladno z določilom 249. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), z izpodbijano odločitvijo priznalo pravico do nagrade in povrnitev stroškov za to njegovo delo.

Pritožbene navedbe tožnice, da izvedenec ni upravičen do izvedenine, ker ni odgovoril na njena vprašanja, ki mu jih je zastavila v tretji pripravljalni vlogi, niso utemeljene. Izvedenec je z navedeno dopolnitvijo izvedenskega mnenja na pripombe oziroma vprašanja tožnice odgovoril, zato je upravičen do povrnitve stroškov in do nagrade glede na opravljene storitve.

Sicer pa pritožnica ne navaja razlogov zoper pravilnost same odmere izvedenine v izpodbijani odločitvi. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevanih pritožbenih razlogov (350. člen ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 6.6.2008 (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožnice zoper sodbo z dne 6.6.2008: Pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo je potrebno upoštevati načeli, ki izhajata iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, Št. 83/2001 in spremembe, OZ). Gre za načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je utrpela v posledici ugotovljenih poškodb (udarca v glavo in natega vratne muskulature). Sodišče druge stopnje se v tem delu v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in se, v izogib ponavljanju, nanjo v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je tako tožnici iz tega naslova pravilno priznalo odškodnino v višini 450,00 EUR (brez upoštevanja tožničinega soprispevka), saj le odškodnina v tako prisojeni višini predstavlja pravično zadoščenje in ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka. Zaradi navedenega nasprotne pritožbene trditve tega stališča ne morejo omajati.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu dokazno oceno pravilno oprlo na ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. M. A. T., ki je že v izvedenskem mnenju navedel in nato v dopolnitvi le-tega še enkrat izrecno ponovil, da pri tožnici niso podani objektivni pogoji za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi posledic poškodbe z dne 31.3.2003. Ne držijo pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje nejasno in samo s seboj v nasprotju, ker je izvedenec po eni strani zatrjeval, da težave, ki jih tožnica navaja v zvezi z vratom v 90% izhajajo iz spondialtrotičnih sprememb vretenc vratne hrbtenice, 10% pa so posledica sporne prometne nesreče, po drugi strani pa je izvedenec navedel, da pri tožnici niso podani objektivni pogoji za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Izvedenec je, kot je bilo že navedeno, že v izvedenskem mnenju navedel, da pri tožnici niso podani objektivni pogoji za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, in potem to na podlagi pripomb tožeče stranke še enkrat ponovil v dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja, kjer je dodatno še pojasnil, da je tožnica utrpela najblažjo poškodbo vratu, ki praviloma ne zapušča trajnih posledic, prav tako pa tudi običajen udarec v glavo, ki ga je utrpela ne more biti vzrok zatrjevanim težavam tožnice. Navedeno utemelji zaključek, da tožnica ni dokazala, da bi ji iz navedenega naslova nastala škoda, zato je sodišče prve stopnje v tem delu njen zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ugotovitev izvedenca, da je vzrok za težave tožnice v zvezi z vratom v navedenem procentu pripisati posledicam poškodbe pa je, glede na navedeno (torej, da pri tožnici utrpljene poškodbe niso pustile trajnih posledic) sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri prisoji pravične denarne odškodnine za tožničine pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti. Očitana kršitev pravil postopka ni podana.

Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožničinega prispevka k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je pri sklepanju o tožničini sokrivdi pravilno uporabilo določbo 171. člen OZ in je pravilno tudi ocenilo, da znaša tožničin soprispevek k nastali škodi v obsegu 30%, zaradi tega, ker bi morala tožnica v dani situaciji, ko je videla čistilko, kako čisti tla pisarne z mokro krpo, biti bolj pozorna pri prestopu z mesta za stolom sodelavke, saj bi lahko pričakovala, da bodo tla mokra. Zaradi opustitve te skrbnosti je v navedenem odstotku soodgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku utrpela.

Nadalje pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Tožnica v pritožbi navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi zamudne obresti od prisojenega zneska od 17.6.2006, kar je manj ugodno od prisojenega (od 14.8.2003), zaradi navedenega njenim pritožbenim navedbam že iz tega razloga ne gre slediti. Sicer pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni izrecno navedla, kdaj se je s svojim odškodninskim zahtevkom obrnila na toženo stranko, zato sedaj v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče ta dan upoštevati kot relevanten datum za določitev datuma, ko začnejo teči zamudne obresti.

Končno je pritožba tožnice neutemeljena tudi v delu, ko graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožnica navaja, da ji je sodišče kot stroške za izvedenca priznalo le znesek 500,00 EUR, ki ga je tožnica plačala kot predujem, dejansko pa so stroški izvedenca v tem postopku znašali skupaj 779,74 EUR. Sodišče odloča o utemeljenosti povrnitve tistih pravdnih stroškov, ki jih pravdni stranki priglasita (163. člen ZPP). Iz stroškovnika, ki ga je v spis vložila tožnica (list. št. 75) izhaja, da je le-ta kot del pravdnih stroškov priglasila (in tako zahtevala povrnitev) plačilo predujma v navedenem znesku. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pravdnih stroškov tožnici v zvezi z izvedenskim delom le v priglašenem in ne v dejanskem obsegu, pravilna. Pritožnica tudi neutemeljeno navaja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov za sestavo četrte pripravljalne vloge. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi, ki so sodišče prve stopnje vodili k takšni odločitvi, zato se, v izogib ponavljanju, nanje v celoti sklicuje. Tožnica je v pravdi zmagala samo deloma. V takem primeru je stranka praviloma upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in v tožbenem zahtevku zahtevanim. V konkretnem primeru je bilo tožeči stranki prisojenega 18,19 % od zahtevanega. Ta uspeh je odločilen za odmero njenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje; njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njen (70%) uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno. Temelj odgovornosti tožene stranke je bil sicer res sporen, toda v zvezi z ugotavljanjem podlage odškodninske obveznosti tožene stranke tožnici niso nastali posebni stroški postopka (le stroški prihoda zaslišanih prič na sodišče). Dokaz z izvedencem medicinske stroke pa je bil namenjen le dokazovanju višine odškodnine. Zaradi navedenega v konkretnem primeru ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe navedlo višino pravdnih stroškov, ki jo je tožnici dolžna povrniti tožena stranka, potem ko je opravilo pobotanje prisojenih pravdnih stroškov. Tožnici je bilo namreč priznanih 402,75 EUR, toženi stranki pa 26,87 EUR pravdnih stroškov in je tako po opravljenem pobotanju navedenih zneskov tožena stranka dolžna tožnici plačati 375,88 EUR. Očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo torej ni podano.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP, Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D).

Tožnica s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP); svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo, ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe in je bil nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).