Jedro

V postopku priznanja pravice do starostne pokojnine tožnik podlage zavarovanja oziroma lastnosti zavarovanca ne more spreminjati niti je izbirati (za nazaj). Po ustaljeni sodni praksi je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 185. člena Ustave RS.

Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na drugo - in tretjetoženo stranko (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe prvotoženca št. ... z dne 15. 10. 2012 in odločbe št. ... z dne 13. 10. 2011 ter ponovno odmero starostne pokojnine, je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da stroški postopka bremenijo proračun (III). Obenem je zavrnilo zahtevo tretjetoženca za povrnitev stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka odločbe, to je zoper sodbo, ki se nanaša na prvotoženca (v nadaljevanju: toženec) se pritožuje tožnik sam in po pooblaščencu v več obširnih pritožbah iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP.

Ne strinja se z razlogovanjem in ugotovitvijo sodišča, saj je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je v nasprotju z listinsko dokumentacijo, hkrati pa je ob procesnih kršitvah tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih navedb in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

Opozarja, da se na naroku za glavno obravnavo ni mogel izjaviti in ugovarjati navedbam toženca, zaradi česar tudi ni podpisal zapisnika. S tem mu je bilo kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako mu ni bilo dovoljeno pričanje, s čimer sta bila kršena 6. člen EKČP in 23. člen Ustave RS. Sklicuje se na določbe 6. do 13. člena EKČP. Sodišče se ni pravilno opredelilo do njegovih dokazov in mu ni omogočilo učinkovitega uveljavljanja pravic.

Navaja, da je sodišče tožencu naložilo, da pojasni, zakaj se zneska na obrazcu M4 in obrazcu podatki o plačah in nadomestilih za leto 1985 razlikujeta, za leto 1986 pa sta enaka, pri tem pa mu ni omogočilo, da bi se do tega pojasnila opredelil, saj je vlogo prejel šele po opravljeni glavni obravnavi, njegov pooblaščenec pa 8. 6. 2015. Ni imel dovolj časa, da se glede tega izjavi.

Opozarja, da je revizor, na katerega se sklicuje sodišče, zaposlen pri tožencu, zato je njegovo postopanje pristransko in bi bilo potrebno postaviti izvedenca finančne stroke v zvezi s tem, ali je toženec pravilno izračunal njegovo pokojninsko osnovo.

Navaja, da je kot samostojni podjetnik od 1984 do 1987 na svoj račun vplačal od 150.0000,00 do 250.000,00 tedanjih DEM, v zvezi s čimer je predložil kopijo knjiženj v knjigi prometa. Iz te knjige je razvidno, koliko prometa je ustvaril v tem obdobju, in sicer v letu 1984 239.911,00 DEM, v letu 1985 94.325,00 DEM, v letu 1986 287.521,00 DEM in v letu 1987 224.392,00 DEM. Že iz teh podatkov po njegovem izhaja, da za leto 1985 plačana minimalna zavarovalna osnova ni mogla znašati le 246.000,00 DIN. Takrat je bilo plačevanje prispevkov odvisno od prometa v preteklem letu in si zato ni mogel sam izbrati plačila prispevkov po najnižji pokojninski osnovi. Navedeno izhaja tudi iz obrazca M4. Neto plača v znesku 246.000,00 DIN, kot je bila vnesena v podatke o plačah, je bila nepravilna. V letu 1985 je zavarovalno osnovo zaradi izjemnih poslovnih rezultatov doplačal tako, da je znašala 100-kratnik najnižje pokojninske osnove. Toženec je te podatke sam prirejal. Navaja, da je pridobil M4 podatke drugega zavarovanca in jih primerjal s svojim. V obrazcu M4 je za leto 1984 vpisana plača v znesku 139.950,01 DIN. Ker je znesek pod najnižjo pokojninsko osnovo, je računalniški program to sam korigiral, nato pa je bila decimalna vejica s strani toženca premaknjena za eno mesto v levo. Meni, da je s tem dokazal, da je pravilen znesek plač za leto 1984 1.399.500,10 DIN in ne 1.139.950,01 DIN.

Opozarja, da je njegov podatek o plači za leto 1985 voden pod ..., podatek o plači drugega zavarovanca pa pod ..., kar kaže na to, da je bil oškodovan za dve decimalki in tudi zaslišana revizorka ni govorila resnice. Obrazci M4 pod številko ... so veljali že leta 1985. Do objave najnižje pokojninske osnove za tekoče leto, pri čemer je bil znesek 20.5000,00 DIN objavljen šele dne 20. 3. 1985, se je plačevala akontacija v višini mesečne obveznosti za preteklo leto, ki je znašala 94.995,83 DIN.

Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil od 1. 4. 1992 do 5. 1. 1994 ter od 15. 8. 1995 do 31. 8. 1997 zavarovan po zavarovalni podlagi 40, saj je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložil sodišču, zaposlen pri svojih pravnih osebah, in sicer A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Delo je opravljal pod enakimi pogoji kot drugi zaposleni. Podlaga zavarovanja je zato pod šifro 01. Po podlagi 40 so se od 1. 4. 1992 do 1. 1. 2003 lastniki zasebnih podjetij zavarovali le, če niso bili zavarovani na drugi podlagi. Šele od 1. 1. 2003, ko je začel veljati ZDR, ki je določil elemente delovnega razmerja, se v enoosebni družbi družbenik vključi v zavarovanje na podlagi šifre 40. Od 1. 4. 1992 dalje je namreč veljal ZPIZ/92. Za čas od 1. 7. 1993 do 4. 1. 1994 je predložil tudi plačne liste, kar izkazuje, da so bili prispevki obračunani in plačani. Bil je zaposlen v svojih podjetjih v delovnem razmerju in zavarovan z zavarovalno podlago 01. Sklicuje se na 204. člen ZPIZ/92 in meni, da mu je treba priznati vso delovno dobo od 1. 7. 1993 do 5. 1. 1994 in od 15. 8 1995 do 1. 1. 2000. Ker je bil v delovnem razmerju, si ni bil sam dolžan plačevati prispevkov, temveč pravne osebe, pri katerih je bil zaposlen. S tem v zvezi je predložil tudi potrdilo, da so bili plačani vsi prispevki za zdravstveno zavarovanje. Ob izplačilu plač je kot direktor podpisoval virmane za plačilo prispevkov. Če niso bili plačani prispevki, ni bilo mogoče izplačati plač. Neizplačane plače je prijavil tudi v stečajno maso, iz katere so bile plače delno tudi poplačane. Ne strinja se s tem, da so plačne liste iz njegove evidence pomanjkljive, saj jih lahko kadar koli podpiše in žigosa. Do plačnih list iz evidence pravne osebe pa nima dostopa, saj jih ni, oziroma ne ve, kje se nahajajo. Vztraja, da je vso dokumentacijo družbe C. d.o.o., vključno z virmani, predal stečajnemu upravitelju, in se sprašuje, kje se le-ta nahaja.

Nadalje navaja, da so podjetniki od 1. 7. 1996 dalje morali ob izplačilih osebnih dohodkov na DURS predložiti obrazce REK-1, ki bi jih moral hraniti trajno. Zato meni, da je drugotoženec pasivno legitimiran v tem sporu. C. d.o.o. do leta 1998 ni imel blokiranih računov.

Sodišče je tudi napačno štelo, da plačilo zneska 433.545,00 SIT ne predstavlja plačila prispevkov. Ta znesek bi toženec moral upoštevati pri izračunu starostne pokojnine. Iz položnice v vrednosti 433.545,00 SIT je razvidno, da je bil s tem plačan prometni davek, pri čemer tudi ni trdil, da je šlo za plačilo prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. S tem, ko je na položnico dopisal pripombo PIZ, ni spremenil vsebine virmana. DURS mu je nezakonito zarubil denar, zato je predlagal, da se ga preusmeri v plačilo prispevkov za obdobje od 1. 7. 1993 do 4. 1. 1994. Meni, da je za odločanje v zvezi z zavarovalno dobo s povečanjem od 1. 8. 1981 do 31. 3. 1991 podana procesna predpostavka, ker je le-ta že del zahteve za priznanje starostne pokojnine. Poleg tega je to dobo uveljavljal tudi pri tožencu, v zvezi s čimer se sklicuje na odgovor toženca z dne 19. 11. 2014. Navaja, da je od 1. 8. 1981 dalje opravljal samostojno dejavnost, pri čemer se narava dela, zahtevnost in pogoji dela v primerjavi s predhodnim obdobjem, ko mu je bila zavarovalna doba s povečanjem priznana za delo v D., niso spremenili. V obrazcu M-4 za leto 1981 je izrecno navedena šifra zavarovanja 0431-zavarovalna doba s povečanjem za čas od 1. 8. 1981 do 31. 12. 1981, tudi v naslednjih letih pa se obseg in narava dela nista spremenila. Delal je v topilnici bakra, kar je delovno mesto, pri katerem se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Na delovnem mestu je bil dnevno prisoten ob peči in izpostavljen vročini, plinom in prahu.

Opozarja še, da je toženec zavarovalno dobo s povečanjem upošteval v nasprotju s potrdilom D.. V zvezi z zavarovalno dobo s povečanjem za obdobje od 1. 8. 1981 do 31. 1. 1991 je vložil vso dokumentacijo. Priznanja te dobe res ni zahteval od revizorke, ga je pa zahteval od njene nadrejene, v zvezi s čimer se sklicuje na odgovor z dne 19. 11. 2014, prav tako je to zahteval na območni enoti toženca v E.. S tem v zvezi po prvem naroku tudi ni podajal nobenih navedb, zato bi se moralo sodišče o tem izreči. Prav tako je nepravilna odločitev sodišča v zvezi z zavarovalno dobo za čas od 2. 9. 1968 do 24. 9. 1971. V D. namreč nikoli ni opravljal dela varilca. Ker je prišlo do napake, je bilo dne 10. 6. 2015 izdano novo potrdilo. Dokumenti so bili po prvem naroku predloženi brez njegove krivde.

Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zoper sklep o ustavitvi postopka zoper drugo - in tretjetoženca pritožba ni bila vložena, zato je ta sklep (I. točka izreka) postal pravnomočen in ni predmet pritožbenega postopka.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na očitane procesne kršitve:

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, pri čemer tožnik konkretno ne pojasni, do katerih tožbenih navedb, se naj ne bi opredelilo. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. S tem, ko tožnik uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, pravzaprav uveljavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh, za odločitev bistvenih navedb tožnika, ta očitek ni utemeljen.

7. Prav tako pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se na naroku za glavno obravnavo ni mogel izjaviti in ugovarjati navedbam toženca, zaradi česar ni podpisal zapisnika. Tudi s tem očitkom pritožba uveljavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zapisnik, ki je javna listina, se na podlagi 1. odstavka 122. člena ZPP sestavi o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku. Po 126. členu ZPP zapisnik podpišeta predsednik senata in zapisnikar. Na naroku za glavno obravnavo dne 11. 6. 2015 sta bila prisotna tako tožnik, kot tudi njegov pooblaščenec, ki sta, kot izhaja iz zapisnika, tudi podajala navedbe in predlagala dokaze, prav tako sta odgovarjala na navedbe toženca. Tožnik je tako imel možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem v zvezi zato niso utemeljeni niti očitki o kršitvi pravic, zagotovljenih z ustavo in mednarodnimi pogodbami.

8. Neutemeljeno tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tudi s tem, da naj mu sodišče ne bi omogočilo, da se opredeli do toženčevih navedb v vlogi z dne 3. 6. 2015 skupaj s ponovnim mnenjem revizorja toženca z dne 1. 6. 2015. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 286. b ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni uveljavljal. Vloga z dne 3. 6. 2015 je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena dne 8. 6. 2015. To pomeni, da je imel možnost nanjo podati odgovor in je v zvezi s to vlogo na naroku dne 11. 6. 2015 tudi podajal navedbe. Kadar ima stranka pooblaščenca, se po 137. členu ZPP pisanja vročajo njemu. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo na podlagi 92. člena ZPP pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka sama.

9. Čeprav sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, to v obravnavnem primeru ne pomeni, da mu zaradi tega ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kot zmotno meni v pritožbi. Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (prvi in drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ustrezno ocenilo in pojasnilo, zakaj ni potrebno izvajati ostalih predlaganih dokazov za razjasnitev dejanskega stanja. Iz tega razloga tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo potrebno v zvezi s pravilnostjo izračuna pokojninske osnove pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke. Vsa odprta vprašanja v zvezi z odmero starostne pokojnine je sodišče prve stopnje ustrezno in zadostno razčistilo z izvedenimi dokazi, med drugim tudi z dodatnim mnenjem revizorja toženca. Revizor ima namreč po 11. točki 1. odstavka Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1; UR. l. RS, št. 111/2013 s spremembami) pooblastilo za opravljanje nalog revizorja matične evidence. Njegovo mnenje ima značaj javne listine iz 224. člena ZPP.

K predmetu sodne presoje:

10. Predmet tega socialnega spora je na podlagi 81. člena ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 15. 10. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 10. 2011 o odmeri starostne pokojnine. Tožniku je bila namreč z izpodbijano odločbo priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 637,52 EUR od 14. 2. 2011 dalje.

Do dneva uveljavitve pravice je tožnik dopolnil starost 60 let in 3 mesece ter 27 let in 1 dan pokojninske dobe. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 55,75 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18-letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja od leta 1977 do leta 1995. V zvezi z odmero starostne pokojnine je v tej zadevi sporno: - pravilnost podatkov o plačah oziroma nadomestilih za leto 1985, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove: - podlaga zavarovanja in upoštevanje zavarovanja v pokojninsko dobo; ter - zavarovalna doba s povečanjem.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je bila tožniku v zvezi z vsemi spornimi vprašanji starostna pokojnina pravilno odmerjena. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. K pritožbi v delu, ki se nanaša na pravilnost podatkov o plačah oziroma nadomestilih za leto 1985, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove:

12. V izpodbijani odločbi je toženec pri izračunu pokojninske osnove za sporno leto 1985 upošteval neto plačo oziroma nadomestilo v znesku 246.000,00 tedanjih DIN (oziroma 266,90 EUR povprečne valorizirane plače). Ta podatek izhaja iz matične evidence toženca in je naveden v prilogi k prvostopenjski odločbi o plačah in nadomestilih. Na podlagi tožnikove pritožbe je toženec opravil revizijo tega podatka in ugotovil, da je podatek za leto 1985 na obrazcu M4 identičen s podatkom, ki se je na podlagi matične evidence upošteval pri izračunu pokojninske osnove. Ugotovljena je bila zavarovalna osnova v znesku 246.000,00 DIN, ki pomeni zavarovanje z najnižjo zavarovalno osnovo 20.500,00 DIN mesečno.

13. Višina pokojnine je odvisna od pokojninske osnove iz 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki se uporablja v tem postopku, po katerem se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Skladno s 4. odstavkom citiranega člena se za izračun pokojninske osnove po ZPIZ-1 vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

V skladu z določbo 203. člena ZPIZ-1 se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence, tako glede pokojninske dobe kot plače in plačila prispevkov ter drugih dejstev, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic.

14. Matična evidenca, ki jo je toženec vodil na podlagi določb Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami; ZMEPIZ) ima značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična(1) , po četrtem odstavku 224. člena ZPP pa je dovoljeno dokazovati drugače. 15. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev vprašanja, ali je toženec pri izračunu pokojninske osnove uporabil pravilne podatke o plačah oziroma nadomestilih za leto 1985, pridobilo dodatno mnenje revizorja toženca, ki je pojasnil, da je podatek za leto 1985 na obrazcu M4 identičen s podatkom, ki se je upošteval pri odmeri pokojnine. Zaključilo je, da so bili za izračun pokojninske osnove upoštevani pravilni podatki o plačah oziroma zavarovalnih osnovah, kot so bili sporočeni na obrazcu M4 v matično evidenco.

16. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev glede pravilnosti podatkov o plačah oziroma nadomestilih za leto 1985, ki jih je toženec upošteval pri odmeri starostne pokojnine, bistvenega pomena prav to, da se podatki o plačah iz matične evidence ujemajo s podatki, ki so navedeni na obrazcu M4. Na tem obrazcu so bili sporočeni podatki o plačah oziroma osnovah, ki se upoštevajo za izračun pokojninske osnove, pri čemer so samozaposleni zavarovanci dolžni te podatke sporočati sami. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, tudi ni dokazal, da ti podatki niso pravilni. Revizor je tudi dodatno pojasnil, da so zneski za leto 1985 v evidencah na obrazcih, označenih z ..., evidentirani brez decimalne vejice, zato se pri številki 24600000 zadnji dve mesti štejeta kot decimalni, torej 246.000,00 DIN. Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi bilo potrebno za leto 1985 upoštevati znesek 24.600.000,00 DIN. S tem v zvezi je primerjava podatkov o plačah oziroma zavarovalnih osnovah drugega zavarovanca, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, ne le pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče po 1. odstavku 337. členu ZPP ni dolžno upoštevati,(2) temveč gre za navedbe, ki so za ta spor povsem brezpredmetne.

17. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bili za izračun pokojninske osnove upoštevani pravilni podatki o plačah oziroma zavarovalnih osnovah za leto 1985. K pritožbi v delu, ki se nanaša na podlago zavarovanja in upoštevanje zavarovanja v pokojninsko dobo:

18. Z izpodbijano odločbo obdobij od 1. 7. 1993 do 5. 1. 1994 in od 15. 8. 1995 do 31. 8. 1997, od 6. 11. 1997 do 31. 12. 1997, od 13. 3. 1998 do 31. 10. 2002 in od 19. 11. 2002 do 31. 11. 2002, toženec ni upošteval v pokojninsko dobo in posledično ne v pokojninsko osnovo ter v določitev odstotka za odmero pokojnine. Ugotovil je namreč, da je bil tožnik obvezno zavarovan kot lastnik podjetja, pri čemer prispevki niso bili plačani. Tako je sporno, na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan, in ali se čas tega zavarovanja šteje v pokojninsko dobo tudi, če prispevki niso plačani.

19. Zaključek sodišča prve stopnje in pred njim že toženca, da je bil tožnik v spornih obdobjih obvezno zavarovan kot lastnik podjetja, je po presoji pritožbenega sodišča pravilen.

20. Tožnik je bil od 1. 4. 1992 do 5. 1. 1994, ko je bil lastnik in direktor družbe B. d.o.o, F., in v času od 15. 8. 1995 do 31. 12. 2002, ko je bil lastnik in direktor družbe C. d.o.o., F. vključen v obvezno zavarovanje po podlagi 40, kar pomeni, da je bil zavarovan kot lastnik podjetja po 12. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 92/92 s spremembami)(3) in po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Po 12. členu ZPIZ/92 in smiselno enako po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo lastniki zasebnih podjetij in zavodov v RS, če jih osebno vodijo in niso vključeni v zavarovanje po drugi podlagi.

21. Podlaga zavarovanja izhaja iz matične evidence in pomeni, da je bil tožnik v spornem obdobju že pravnomočno vključen v zavarovanje po 12. členu ZPIZ/92 oziroma drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. To pa je za razjasnitev sporne pokojninske dobe v tem postopku, ko gre za spor o višini starostne pokojnine, bistvenega pomena. V postopku priznanja pravice do starostne pokojnine tožnik namreč podlage zavarovanja oziroma lastnosti zavarovanca ne more spreminjati niti je izbirati (za nazaj). Po ustaljeni sodni praksi(4) je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 185. člena Ustave RS. Že iz tega razloga je ugotovitev sodišča prve stopnje in toženca pred njim, da je bil tožnik obvezno zavarovan kot lastnik podjetja, pravilna. Pritožbene navedbe, da naj bi bil z navedenimi gospodarskimi družbami v delovnem razmerju in na tej podlagi tudi vključen v obvezno zavarovanje, niso utemeljene in so glede na podatke v matični evidenci celo protispisne. Tudi sicer je Vrhovno sodišče RS že sprejelo stališče, da družbenik in direktor v enoosebni družbi s to družbo ne more biti v delovnem razmerju in posledično tudi ne zavarovan na podlagi tega razmerja.(5)

22. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje in pred njim že toženec, se zavarovancu na podlagi lastništva podjetja obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani (in ne le obračunani).

23. Po prvem odstavku 191. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe (2. odstavek 191. člena ZPIZ-1).

V skladu s 187. členom ZPIZ-1 se pokojninska doba, dopolnjena do uveljavitve ZPIZ-1, to je do 1. 1. 2000, všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, to je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ/92. Po 2. odstavku 202. člena ZPIZ/92 se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancem na podlagi pokojninske dobe, za katero bi morali sami plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je bil plačan prispevek. V 230. členu je ZPIZ/92 določal, da zavarovanci iz 12. člena, to je lastniki zasebnih podjetij sami plačujejo prispevke od osnove, ki si jo izberejo sami, povečano za davke in prispevke.

24. Toženec je že v predsodnem postopku ugotovil, da so bili prispevki od 1. 4. 1992 do 31. 12. 2002, ko je bil tožnik zavarovan kot lastnik podjetja, deloma plačani v prenizkem znesku, in to pri izdaji izpodbijane odločbe tudi ustrezno upošteval tako, da je za določena obdobja priznal pokojninsko dobo, za preostalo obdobje pa prispevki niso bili plačani. Drugačnega dejanskega stanja v zvezi s plačilom prispevkov v spornem obdobju, ko je bil tožnik v obvezno zavarovanje vključen kot lastnik podjetja, na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča z ničemer ni dokazal, da so bili prispevki za ta obdobja plačani.

25. Plačne liste, ki jih je predložil tožnik, in pri katerih neutemeljeno vztraja v pritožbi, upoštevaje, da je imel lastnost zavarovanca po 12. členu ZPIZ/92 oziroma nato po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostujejo, da bi se mu za celotno sporno obdobje priznala pokojninska doba, saj morajo biti prispevki za to plačani, ne pa le obračunani, same po sebi pa tega ne dokazujejo. Poleg tega revizorka tudi po pregledu dodatne dokumentacije družbe C. d. o. o. tekom postopka na prvi stopnji ni ugotovila, da bi bili prispevki plačani naknadno. V zvezi s položnico, s katero je bil davčnemu organu plačan znesek 433.545,00 SIT, in s katero je tožnik v predsodnem postopku in postopku pred sodiščem prve stopnje (neuspešno) dokazoval, da so bili s tem plačani prispevki za obdobje zavarovanja od 1. 7. 1993 do 4. 1. 1994, v pritožbi že sam navaja, da je bil s tem plačan prometni davek, in torej ne prispevki. Iz mnenja revizorja, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje izhaja, da pri davčnem organu plačilo prispevkov ni bilo knjigovodsko izkazano. Potrdilo davčnega organa, da ima tožnik za obdobje do 1998 poravnane prispevke za zdravstveno zavarovanje, na katerega se sklicuje v pritožbi, ne dokazuje, da so bili plačani tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da so bili prispevki za obdobja, ki jih toženec ni upošteval v pokojninsko osnovo, plačani, oziroma da za upoštevanje pokojninske dobe sploh ni potrebno, da so plačani, temveč le obračunani, niso utemeljene.

26. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da spornih obdobij ni mogoče priznati v pokojninsko dobo.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na zavarovalno dobo s povečanjem:

27. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku za čas od 2. 9. 1968 do 24. 9. 1971, ko je bil zaposlen v D. upoštevana zavarovalna doba s povečanjem, in sicer za čas od 2. 9. 1960 do 30. 9. 1968 s stopnjo povečanja 12/15 in od 1. 10. 1968 do 24. 9. 1971 s stopnjo povečanja 12/14. Tako je namreč izhajalo iz potrdila delodajalca z dne 19. 7. 2010, ki je bilo upoštevano v predsodnem postopku.

28. V sodnem postopku, in sicer na prvem naroku za glavno obravnavo, in torej pravočasno(6) , pa je tožnik predložil potrdilo delodajalca z dne 9. 10. 2014, (priloga A4e), na katerega opozarja pritožba, in iz katerega je razvidno, da je celotno obdobje delal na delovnem mestu s stopnjo povečanja 12/15. 29. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da je tožnik v zvezi s to listino, ker naj bi jo predložil šele po prvem naroku za glavno obravnavo, prekludiran, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Tudi če bi se potrdilo G. d.o.o. H. z dne 9. 10. 2014 upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, to namreč ne bi pogojevalo višjega odmernega odstotka starostne pokojnine.

30. Po 409. členu ZPIZ-1 se zavarovancu, ki je del pokojninske dobe dopolnil do 31. 12. 1999, pokojnina odmeri ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona in odstotkov za odmero pokojnine, določenih s tem zakonom. Odstotek za odmero pokojnine se določi tako, da se odstotku za odmero pokojnine po prejšnjih predpisih, ki gre zavarovancu glede na pokojninsko dobo, dopolnjeno do uveljavitve tega zakona, prišteje 1,5% za eno leto pokojninske dobe oziroma delovne dobe, oziroma 0,75% za vsaj šest mesecev pokojninske ali delovne dobe po letu 2000. Pokojninska doba, dopolnjena po prejšnjih predpisih, ki je po teh predpisih ni mogoče vrednotiti, ker je krajša od šestih mesecev, se prišteje k pokojninski dobi, dopolnjeni po uveljavitvi tega zakona (3. odstavek 409. člena ZPIZ-1).

31. Upoštevaje 409. člen ZPIZ-1 v zvezi z 52. členom ZPIZ/92(7) bi se tožniku odstotek za odmero pokojnine od pokojninske osnove povečal le v primeru, da bi se pokojninska doba povečala za vsaj 6 mesecev. Ker pa bi se glede na potrdilo z dne 9. 10. 2014 in stopnjo povečanja 12/15 lahko upoštevalo le dodatne 3 mesece pokojninske dobe, se skupen odmerni odstotek pri tem ne bi povišal, in bi še vedno znašal 55,75%, kot je bil uporabljen in upoštevan v izpodbijani odločbi. Tožnik torej neutemeljeno vztraja, da mu je potrebno odmeriti višjo starostno pokojnino iz naslova zavarovalne dobe s povečanjem 12/15 za celotno obdobje od 2. 9. 1968 do 24. 9. 1971. 32. Prav tako neutemeljeno vztraja tudi pri tem, da mu gre zavarovalna doba s povečanjem za čas od 1. 8. 1981 do 31. 1. 1991. Po podatkih matične evidence je bil tožnik v tem obdobju prijavljen v zavarovanje kot samostojni podjetnik in je bila ta doba v izpodbijani odločbi upoštevana v pokojninsko dobo brez povečanja. Po stališču pritožbenega sodišča je v zvezi s tem bistveno, da postopek za ugotavljanje zavarovalne dobe s povečanjem pri tožencu do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bil izveden, oziroma ni bil niti sprožen. Prav tako tožnik tega ni uveljavljal v predsodnem postopku pred izdajo izpodbijanih odločb. 33. Zavarovalna doba s povečanjem, dopolnjena do uveljavitve ZPIZ-1, se skladno z 2. odstavkom 430. člena ZPIZ-1 šteje v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

Delovna mesta, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, je v spornem obdobju urejal Zakon o delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (ZDM; Ur. l. SFRJ, št. 17/68 s spremembami)(8). Za evidentiranje delovnih mest iz tega zakona je po 4. členu ZDM veljal postopek, določen z 249.a oziroma 249.b členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ; Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s spremembami).

Zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem, je bila nato natančneje urejena v Statutu Skupnosti obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SRS, št. 49/83 s spremembami)(9) v določbah 163. do 173. člena. Tako je bilo določeno, da je delodajalec, ki tudi z vsemi varstvenimi ukrepi ni mogel odpraviti škodljivih vplivov na delovnih mestih, kjer je delo posebno težko in zdravju škodljivo, posredoval Skupnosti PIZ predlog za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, o katerem je po izvedbi predpisanega postopka odločila Skupnost PIZ. Na podlagi tega sklepa se je ugotovilo, za katera konkretna delovna mesta pri delodajalcu velja štetje zavarovalne dobe s povečanjem s poimenskim seznamom delavcev, ki so delali na teh delovnih mestih, in sicer z zapisnikom, ki je bil podlaga za vpis podatkov v matično evidenco.

34. Pomeni, da tožnik v tem sodnem postopku, ko se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb o odmeri starostne pokojnine, ob tem, da (ne)upoštevanje zavarovalne dobe s povečanjem za čas od 1981 do 1991 v postopku izdaje te odločbe pri tožencu sploh ni bilo sporno, ne more uveljavljati priznanja zavarovalne dobe s povečanjem, in to mimo postopkov, ki so bili za to določeni, in za katere je bil kot samozaposlen zavarovanec dolžan poskrbeti sam. Sicer pa iz pritožbe izhaja, da je to zahtevo pri tožencu vložil v letu 2014, in v zvezi s tem prejel njegov odgovor (dopis) z dne 19. 11. 2014. Torej že po dokončnosti izpodbijane odločbe, in v ločenem upravnem postopku.

35. Zgolj na podlagi tega, da je bila tožniku priznana zavarovalna doba s povečanjem za čas od 2. 9. 1968 do 24. 9. 1971, ko je bil zaposlen pri D. in je delal na delovnem mestu, na katerem se je štela zavarovalna doba s povečanjem, in ob zatrjevanju, da je kot samozaposlen zavarovanec še naprej delal na enakem delovnem mestu, ne da bi bili zato izvedeni ustrezni postopki, ni mogoče priznati zavarovalne dobe s povečanjem tudi za čas po 1981, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi. Iz obrazca M4, na katerega se sklicuje v pritožbi, ni razvidno, da bi bila za čas od 1. 8. 1981 do 31. 12. 1991 v matično evidenco vpisana zavarovalna doba s povečanjem. Sploh pa ni dokazov niti procesnih pogojev, da bi se mu v tem sodnem postopku priznala zavarovalna doba s povečanjem. Pritožbene navedbe v tej smeri ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane.

36. Vse navedeno pa pomeni, da je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter starostna pokojnina odmerjena v zakoniti višini.

37. Pritožbeno sodišče je skladno s 353. členom ZPP glede na predhodno obrazloženo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Glede na 1. odstavek 360. člena ZPP ostale pritožbene navedbe niso takšne, da bi vplivale na odločitev v zadevi, zato se sodišče do njih ni posebej opredeljevalo. V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

38. Upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.

(1) Po prvem odstavku 224. člena ZPP listina v fizični in elektronski obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom (javna listina), dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa. (2) V prvem odstavku 337. člena ZPP je določeno, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

(3) ki je veljal od 1. 4. 1992 dalje

(4) Tako na primer Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr .št. VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008. (5) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 167/2008 z dne 19. 10. 2009. (6) Stranka mora po 286. členu ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kasneje pa le če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na pravem naroku.

(7) Za 20 let in 6 mesecev pokojninske dobe znaša odstotek za odmero pokojnine za moškega zavarovanca 46 %.

(8) veljal je od 7. 8. 1968 dalje

(9) veljal je od 1. 1. 1984 dalje