Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo, tudi presoja, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo, torej tako, da mu ni mogoče očitati malomarnosti. Ob takšnem izhodišču je odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za protipravnost ravnanja toženke kot enega od štirih elementov odškodninske odgovornosti, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati 208.646,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.412,31 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Nasprotuje zaključku sodišča, da je zastaralni rok pričel teči z objavo Ustavne odločbe dne 16.02.2001, saj takrat tožnik sploh še ni vedel za to odločbo, niti ni vedel za obseg škode. Za odločbo je izvedel šele sredi leta 2003, tožbo pa vložil že 12.12.2003. Sodišče bi moralo glede tega tožnika tudi zaslišati, saj že po splošnem prepričanju ni mogoče pričakovati, da bi tožnik za ustavno odločbo izvedel že na dan, ko je bila objavljena. Z odsotnostjo zaslišanja pa je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Citira komentar 352. člena OZ. Navaja, da še danes ne ve obsega škode, saj izvedenec kmetijske stroke tudi v drugih postopkih še ni podal izvedeniškega mnenja, ki bi bilo sprejeto s strani vseh pravdnih strank. Zato subjektivni zastaralni rok še ni potekel, prav tako ne objektivni. Sodišče je kršilo tudi 4. člen ZPP, ki določa načelo ustnosti ter 5. člen ZPP, ki strankama daje enake možnosti. 12.12.2003 je tožnik že vložil tožbo, ki je zastaranje pretrgala, čeprav je bila sicer res pravnomočno zavrnjena, glede na datum vložitve pa je jasno, da prej ni vedel za škodo in njen obseg. Ugovarja tudi zoper nalog za plačilo sodne takse in izpodbija odločitev sodišča o višini pravdnih stroškov tožene stranke, saj ta nima pravice do nagrade. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je zatrjeval, da mu je nastala premoženjska škoda, ker je tožena stranka sprejela 20. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B) (1), ki je bil kasneje razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča U-I-138/99-41 z dne 18.01.2001, objavljeno v Ur. l. RS, št. 11/2001 z dne 16.02.2001 (v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča). Tožena stranka pa je ugovarjala tudi zastaranje njegove terjatve.

Odškodninska odgovornost za zakonodajno protipravnost izhaja iz Ustave Republike Slovenije, ki v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta pravica posamezniku enakovredno zagotavlja na eni strani spoštovanje načela pravne države, na drugi strani pa odpravo posledic, če je bil zaradi kršenja tega načela prizadet. Povzročitelj škode je lahko kdorkoli, ki mu je zaupano izvrševanje oblasti ali javnih pooblastil. Za odškodninsko odgovornost na podlagi 26. člena ustave morajo biti (poleg tega, da je prišlo do škode v zvezi z izvrševanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa) izpolnjene tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti po splošnih predpisih (2) (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode, ki se domneva – 1. odstavek 154. člena ZOR ali 1. odstavek 131. člena OZ) Pritrditi pa gre stališču sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev zastarana. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara (3) v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni zastaralni rok). V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok).

Po ustaljeni sodni praksi je sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo, tudi presoja, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo, torej tako, da mu ni mogoče očitati malomarnosti (prvi odstavek 18. člena ZOR in 1. odstavek 6. člena OZ). Ob takšnem izhodišču je odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za protipravnost ravnanja toženke kot enega od štirih elementov odškodninske odgovornosti, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo. Citirana odločba Ustavnega sodišča, ki je sprejem 20. člena ZDen-B s strani organov toženke opredelila kot neustavno (kar tožeča stranka označuje kot protipravno dejanje organov toženke), je bila dne 16.02.2001 objavljena v Uradnem listu RS (tega dne je začela tudi učinkovati) in je tako tožeča stranka imela možnost, da se z njo seznani, če pa te skrbnosti ni pokazala, to ne more iti na škodo toženke. V kolikor bi se z njo seznanila, bi mogla vedeti, da se predmetna odločba nanaša tudi na njen primer, saj že iz njene trditvene podlage izhaja, da je bila oškodovana s sprejetjem predpisa, ki ga je Ustavno sodišče kasneje razveljavilo (4).

Sodišče prve stopnje glede na povedano ni bilo dolžno izvajati dokaza z zaslišanjem tožnika, s katerim bi ugotovilo, kdaj je ta izvedel za izdano odločbo Ustavnega sodišča, saj to na odločitev v zadevi ne more imeti vpliva. Pri tem pa tudi ni prekršilo načela ustnosti in neposrednosti (4. člen ZPP), saj je odločilo po opravljeni glavni obravnavi dne 13.05.2009, na kateri je imela možnost navajati dejstva in predlagati dokaze tudi tožeča stranka. V čem naj bi sodišče prve stopnje prekršilo določbo 5. člena ZPP, da mora biti vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, pa pritožba niti ne pojasni (opustitev zaslišanja tožnika načela kontradiktornosti ne obide, saj je imel ta možnost izjaviti se tako preko pisnih pravdnih dejanj (tožbe in pripravljalnih vlog) kot preko ustnih pravdnih dejanj (navajanja na narokih).

Ob tem gre pojasniti še, da bi bil lahko tožniku ob zadostni skrbnosti že ob zaključku zapuščinskega postopka, znan tudi obseg škode (v višini njegovega „dednega deleža“), ne glede na to, da med strankama ni bilo doseženo soglasje o višini le te. Nedvomno je pričel zastaralni rok za uveljavljanje tožnikove terjatve teči že 16.02.2001 (objava citirane ustavne odločbe) in je tako dne 31.01.2006 (vložitev tožbe) pretekel subjektivni zastaralni rok. Pravilna je tudi odločitev, da z vložitvijo tožbe v postopku pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, opr. št. II P 248/2003 zastaranje ni bilo pretrgano. Postopek ni bil sprožen proti toženi stranki kot dolžnici, zato pretrganje zastaranja ne glede na izid postopka ni moglo nastopiti (388. člen ZOR in 365. člen OZ). Ker je do dne vložitve tožbe 31.01.2006 pretekel že subjektivni zastaralni rok, presoja objektivnega zastaralnega roka ni bila potrebna, saj za zastaranje terjatve zadošča že nastop enega od njiju.

Pravilna pa je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka kljub določbi 162. člena ZPP, na katerega se sklicuje pritožba, da ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov, nima pa pravice do nagrade. Tožena stranka v tej zadevi je Republika Slovenija, ki ni državni organ, ampak pravna oseba, državni organ je le njen zastopnik pred sodišči in to je Državno pravobranilstvo (prvi odstavek 7. člena ZDPra). Stroški zastopanja Državnega pravobranilstva pa se v postopkih pred sodišči v skladu z določbo prvega odstavka 16. člena ZDPra obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah, torej po Odvetniški tarifi, kakor jih je sodišče prve stopnje tudi priznalo.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), ni pa presojalo pritožbenih navedb, ki se tičejo nasprotovanja obveznosti plačila sodne takse, saj o tožnikovi taksni obveznosti ni bilo odločeno z odločbo sodišča prve stopnje, zoper katero bi se bilo mogoče pritožiti.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 65/1998. (2) Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR in Obligacijski zakonik – OZ.

(3) 376. člen ZOR in 352. člen OZ.

(4) Enako stališče je zavzeto tudi v odločbah VSL sodba II Cp 2396/2008, VSM sodba I Cp 2556/2007.