Jedro

Odmera denarne odškodnine zaradi smrti bližnjega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II/III. točki izreka spremeni tako, da se znesek „609,32 EUR“ nadomesti z zneskom „526,21 EUR“; sicer se v preostalem delu pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (drugi odstavek II/I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) zaradi delnega umika tožbe prvo tožeče stranke (v nadaljevanju: prva tožnica) za znesek 2.497,34 EUR s pripadki v tem obsegu pravdni postopek ustavilo (I. točka izreka). V II/I. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) prvi tožnici plačala odškodnino v višini 5.071,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4.652,68 EUR od 1.12.2015 dalje do plačila in od zneska 419,07 EUR od 17.1.2017 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (prvi odstavek II/I. točke izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženka drugo tožeči stranki (v nadaljevanju: drugi tožnik) plačala odškodnino v višini 4.309,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4.000,00 EUR od 1.12.2015 dalje do plačila in od zneska 309,04 EUR od 17.1.2017 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (drugi odstavek II/I. točke izreka). V II/II. točki izreka je prvi tožnici naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 779,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje, v II/III. točki izreka pa je drugemu tožniku naložilo, da je dolžan v roku 15 dni toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 609,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Zoper drugi odstavek II/I. točke in II/III. točko izreka sodbe (odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka drugega tožnika in stroškovno odločitev) se pritožuje drugi tožnik. V pritožbi navaja, da je odškodnina v višini 13.000,00 EUR oziroma v višini 12,57 povprečnih slovenskih mesečnih neto plač glede na objektivne in subjektivne kriterije prenizka in ne predstavlja satisfakcije in primerne denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi smrti očeta. Primerna odškodnina iz tega naslova znaša 17.000,00 EUR oziroma 16,44 povprečnih neto plač. Stališče sodišča, da se v podobnih primerih prisojajo odškodnine v višini 10 - 12 povprečnih neto plač, ne ustreza dejanski in utečeni dolgoletni sodni praksi. Sodišče se v zvezi s tem v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na tri sodne odločbe, pri čemer je vsebinsko moč preveriti zgolj odločbo II Ips 497/2004. Že iz te pa izhaja, da se v podobnih in primerljivih primerih prisojajo odškodnine med 8 in 21 povprečnih plač. Iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, avtorice Alenke Berger Škrk, GV Založba, Ljubljana 2010 in iz sodnih odločb, dostopnih na internetnih portalih, izhaja, da se v primerljivih primerih prisojajo odškodnine izjemoma v višini 30 povprečnih plač, medtem ko je povprečje okoli 15 povprečnih plač. 10 povprečnih plač predstavlja spodnjo mejo v primerljivih zadevah, medtem ko je 15 povprečnih plač srednja raven prisojenih odškodnin. Bolj poudarjeno je upoštevati tudi subjektivni element in načelo individualizacije odškodnin. V konkretni zadevi so podane takšne okoliščine, ki narekujejo višjo odškodnino kot tisto, ki jo je kot primerno potrdilo sodišče. Vse te okoliščine je v postopku na prvi stopnji ter v svojem zaslišanju že natančno opisal in navedel ter jih v pritožbi ponavlja. Sodišče je vse te okoliščine dejanskega stanja sicer sprejelo ter mu v celoti sledilo in verjelo. S tem, ko pa sodišče vseh teh okoliščin v sodbi ni povzelo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker jih ni presodilo, pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče bi glede teh dejanskih individualnih okoliščin, ki vplivajo na satisfakcijo in ki ji je vse sprejelo, moralo pojasniti zakaj niso takšne, da opravičujejo višjo odškodnino. V zvezi s tem izpostavlja, da veliko poslikavo (tatu), ki si jo je dal izdelati na lastnem telesu, ki po njegovi oceni utemeljuje na večjo nepremoženjsko škodo od običajne. Sam je v namene ugotavljanja osebnih okoliščin, ki vplivajo na višino nepremoženjske škode, predlagal dokaz z izvedencem ustrezne stroke, ki ga je sodišče kot nepotrebnega zavrnilo. Zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje glede obstoja teh individualnih okoliščin in njihovih posledic, nepopolno ugotovljeno. Napačno je tudi stališče sodišča glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od izplačane odškodnine. Zavarovalnica je imela že takoj ob prejemu odškodninskega zahtevka vse potrebne podatke za odločitev o temelju in višini zahtevka. Dodatne zahteve po predložitvi dokumentacije (obdukcijski zapisnik) so bile podane neutemeljeno. Tudi njegove osebne okoliščine so bile navedene takoj ob vložitvi odškodninskega zahtevka, preostale dopolnitve pa na višino zahtevka niso vplivale. Glede stroškovne odločitve navaja, da je sodišče stroške obračunalo v korist toženke glede na uspeh, vendar v breme vsakega izmed tožnikov, čeprav je toženka vložila zgolj en odgovor na tožbo in zastopala eno stranko na zgolj enem naroku. Takšno obračunavanje stroškov je napačno in v nasprotju z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT). Toženka bi bila upravičena zgolj do stroškov glede vsoto zahtevkov obeh tožnikov. Dodatno sodišče ni upoštevalo predpravdnih stroškov postopka, ki so nastali tožnikoma in so bili potrebni za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Sodišče bi ne glede na uspeh v konkretnem postopku te le-te moralo upoštevati in jih drugemu tožniku priznati ter jih nato pobotati s priznanimi stroški toženke.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet pritožbenega preizkusa zgolj zavrnilni del sodbe in stroškovna odločitev, ki se nanašata na drugega tožnika, to je odločitev iz drugega odstavka II/I. točke izreka in odločitev iz II/III. točke izreka, medtem ko preostali del odločbe ni predmet izpodbijanja1. 6. Med pravdnima strankama nista (bila) sporna pasivna legitimacija niti temelj odškodninske odgovornosti. Sporna je višina odškodnine, pri čemer je nesporno, da je toženka drugemu tožniku že pred pravdo plačala 13.000,00 EUR.

7. Drugi tožnik vtožuje odškodnino kot posredni oškodovanec, in sicer zaradi smrti bližnjega - očeta. Predmet pritožbenega preizkusa je torej primernost s strani sodišča odmerjene odškodnine zaradi smrti bližnjega po prvem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Temeljni načeli za odmero odškodnine na tej pravni podlagi sta načelo individualizacije2 in načelo objektivne pogojenosti, to je primerljivosti višine denarne odškodnine3. 8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča iz 17. točke obrazložitve, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija, temveč celo navede, da je sodišče sprejelo vse okoliščine dejanskega stanja, ki jih je zatrjeval v postopku na prvi stopnji in mu v celoti sledilo ter verjelo, sodišče v konkretni zadevi pravilno uporabilo materialno pravo in kot primerno denarno odškodnino odmerilo 13.000,00 EUR ali 12,57 povprečnih mesečnih neto plač, katera je bila drugemu tožniku, kot že zgoraj navedeno, izplačana pred pravdo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo jasne, razumljive in popolne razloge4, zato očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Pritožbene navedbe, da načelo individualizacije ni bilo upoštevano v zadostni meri, pri čemer pritožba od dejanskih okoliščin konkretno izpostavlja zgolj trajno telesno poslikavo, katero si je drugi tožnik dal narediti v očetov spomin in katera naj bi po njegovi oceni utemeljevala višjo odškodnino od priznane, so neutemeljene, saj je navedeno okoliščino ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Očitek, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče v sodbi ni povzelo vseh dejanskih okoliščin, je pavšalen, saj sploh ne pove katero odločilno dejstvo naj bi ostalo prezrto. Trditev, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem, pa je neutemeljena. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče, dokazovanje z izvedencem v konkretni zadevi ni potrebno. Dejstva - osebne okoliščine, glede katerih je bil predlagan izvedenec, so na podlagi drugih dokazov - izpovedi drugega tožnika, kateri je, kot navaja tudi sama pritožba, sodišče v celoti sledilo in mu verjelo, že dokazana, zato izvedba drugih dokazov oziroma dokaza z izvedencem, ni potrebna.

10. Sodišče je tudi ravnalo pravilno, ko je za upoštevanje objektivnega kriterija preverilo primerljive primere iz sodne prakse, kar je potrebno zaradi spoštovanja načela enakosti pred zakonom. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče ravnalo primerno, ko je za izhodišče, na katerem je obrazložilo svojo odločitev za odmero odškodnine, izbralo zadeve II Ips 497/2004, II Dor 22/2015 in II Dor 335/20155, saj so po dejanskem stanju primerljive s tu obravnavano zadevo, poleg tega gre v zadnjih dveh primerih za najmlajši izmed objavljenih odločb Vrhovega sodišča, ki obravnavata škodo zaradi izgube roditelja, torej za najbolj aktualno sodno prakso s tega področja.

11. Odškodnine, ki so jih sodišča doslej prisodila zaradi smrti bližnjega (enega od staršev - mame ali očeta, kar je primerljivo s tu obravnavano zadevo), se gibljejo od 9 do 30/25 povprečnih plač6. To opozarja tudi pritožba. Vendar pa sta bili najvišje prisojeni odškodnini (30 oziroma 25 povprečnih plač) za tovrstno škodo prisojeni v zadevi II Ips 388/2004, v kateri je bilo dejansko stanje drugačno zlasti v okoliščinah izgube in v tem, da sta bila otroka mlajša (11 in 13 let), medtem ko je drugi tožnik v tej zadevi, kot izhaja iz podatkov spisa, očeta izgubil v zgodnjem odraslem obdobju (26 let). Nedvomno je izguba starša vselej, čeprav gre za naravno pot in je v tem smislu „manj huda“ od primerov, kjer starši izgubijo otroke, boleča, vendar je izguba pri mlajših otrocih (mladoletnih) načeloma večja zaradi manjše osamosvojenosti otrok in še vedno zelo velike odvisnosti od staršev. Zato pritožba s posplošenim sklicevanjem, da znaša povprečje odškodnin iz tega naslova 15 povprečnih plač, 10 plač pa spodnjo mejo, ne more uspeti. Dejansko stanje obravnavane zadeve je do določene mere podobno tudi z zadevo II DoR 121/2015, kjer je bila določena enaka odškodnina iz tega naslova, pri čemer pa so bile oškodovančeve duševne bolečine hujše od bolečin, ki jih je trpel drugi tožnik v tu obravnavani zadevi7. Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča s strani sodišča odmerjena odškodnina v znesku 13.000,00 EUR pravilna ter primerljiva z drugimi zgoraj navedenimi podobnimi primeri in ne odstopa od odškodnin v primerljivih primerih v takšni meri, da bi to terjalo poseg vanjo.

12. Ker je torej sodišče ustrezno upoštevalo tako subjektivni kot objektivni kriterij za odmero primerne in pravične denarne odškodnine, je pritožba drugega tožnika, ki se zavzema za prisoditev višje odškodnine, neutemeljena.

13. Pravilna je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od izplačane odškodnine v višini 309,04 EUR in je pritožba ne izpodbije. Sodišče je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 20.a. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP), ki trenutek, ko, zavarovalnica pride v zamudo, veže na iztek treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri zavarovalnici vložil odškodninski zahtevek. Navedeni rok pa teče od takrat, ko je zavarovalnica prejela popoln odškodninski zahtevek8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretni zadevi toženka za odmero odškodnine zaradi smrti bližnjega potrebovala podatke o gospodinjski evidenci. Citirano potrdilo namreč vsebuje podatke, ki so relevantni za odmero le-te odškodnine. Ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da je bilo navedeno dokazilo toženki posredovano šele z dopisom z dne 11.1.2016, je pravilen zaključek sodišča, da je šele s tem dnem začel teči trimesečni rok za obravnavanje odškodninskega zahtevka. Glede na to, da je bila odškodnina drugemu tožniku izplačana dne 18.3.2016, torej pred potekom trimesečnega roka, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od izplačane odškodnine v višini 309,04 EUR pravilna. Drugačne pritožbene navedbe drugega tožnika, da je toženka vse podatke potrebne za odločitev o višini njegovega zahtevka imela že takoj po prejemu prvotnega zahtevka, v katerem je navedel vse osebne okoliščine, in da so bile dodatne zahteve po predložitvi dokumentacije, pri čemer se sklicuje na obdukcijski zapisnik, nepotrebne, neutemeljene in z njimi ne more uspe.

14. Utemeljeno pa pritožba izpodbija stroškovno odločitev iz II/III. točke izreka izpodbijane odločbe. Prva tožnica in drugi tožnik sta v obravnavani zadevi v celoti propadla, zato je sodišče pri odmeri stroškov pravdnega postopka pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da je stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna nasprotni stranki povrniti njene stroške. Glede na to, da je odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen če gre za separatne stroške), drugi tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na predpravdne stroške odškodninskega postopka pri zavarovalnici.

15. Pravilno pa pritožba opozarja, da je sodišče napačno obračunalo pravdne stroške toženke. V obravnavani zadevi sta na strani tožeče stranke nastopala dva tožnika. Pravilo o tem, kako se sosporniki obsodijo na povračilo pravdnih stroškov (kadar so stroškovni dolžniki) vsebuje določba 161. člena ZPP. Ker gre v konkretni zadevi za navadno (in ne enotno) sosporništvo9, načeloma ti krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP), če pa je med njimi precejšnja razlika glede njegovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen delež stroškov naj povrne vsak izmed njih (drugi odstavek istega člena). Ob upoštevanju pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča, da znaša delež v spornem predmetu, ki odpade na prvo tožnico 57%, medtem ko je delež drugega tožnika 43%, sta tožnika, glede na to, da med njima ni precejšnje razlike glede deležev, skladno z določbo prvega odstavka 161. člena ZPP dolžna kriti stroške toženke po enakih delih.

16. Pritožbeno sodišče je pri odmeri pravdnih stroškov toženke uporabilo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT). Ob upoštevanju skupne vrednosti spornega predmeta 11.878,13 EUR oziroma po delnem umiku 9.380,79 EUR ter specificiranega stroškovnika, znašajo potrebni stroški toženke, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji, skupno 1.052,42 EUR. Toženki je iz naslova nagrade za opravljene odvetniške storitve priznalo 1720 točk (500 točk za sestavo odgovora na tožbo po tar. št. 19/1 OT, 500 točk za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št. 19/1 OT, 500 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo po tar. št. 20/1 OT, 50 točk za urnino po prvem odstavku 6. členu OT, 120 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja po četrtem odstavku 6. člena OT, 50 točk za končno poročilo stranki tar. št. 39/2), kar skupaj znaša 789,48 EUR10, materialne stroške v znesku 12,48 EUR11, potne stroške za prihod na narok na relaciji Ljubljana-Ajdovščina-Ljubljana v znesku 60,68 EUR12 ter 189,78 EUR iz naslova 22% DDV. Na drugega tožnika, glede na zgoraj navedeno, odpade polovica zneska, to je 526,21 EUR. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano odločbo sodišča v II/III. točki izreka spremenilo tako, da je drugemu tožniku naložilo plačilo zneska 526,21 EUR pravdnih stroškov toženke in ne 609,32 EUR, kot mu je naložilo prvostopenjsko sodišče (358. člen ZPP).

17. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo sodišča v II/III. točki izreka spremenilo tako, je to razvidno iz I. točke izreka tega sklepa (358. člen ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo drugega tožnika v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (drugi odstavek II/I. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker je drugi tožnik uspel le z majhnim delom svoje pritožbene zahteve, pa še to se nanaša le na stranske terjatve (stroški postopka), je po kriteriju uspeha prav, da sam krije pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo drugega tožnika, saj v njem ni navedla ničesar takšnega, s čimer bi prispevala k odločitvi o pritožbi in zato po oceni pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče pritožbo prve tožnice zoper stroškovno odločitev iz II/II. točke izreka z dne 3.1.2018, v posledici neplačila takse, štelo za umaknjeno (sklep P 9/2017 z dne 14.2.2018 na list. št. 88 spisa). 2 Navedeno načelo se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izračunati z numerično vrednostjo. Načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na velikost škode, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (torej njegovo konkretno prizadetost in kako se ta odraža glede na starost, spol, poklic in tako naprej), primerjaj npr. sodba VSM Cp 1072/2010. 3 Navedeno načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS). Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic; primerjaj sodba VSL I Cp 3483/2013. 4 17. točka obrazložitve izpodbijane odločbe. 5 V vseh treh primerih, ki jih je vsebinsko mogoče preveriti, gre za polnoletne otroke, ki so izgubili roditelja, na katerega so bili zelo navezani, pri čemer je v prvem primeru bila prisojena odškodnina v višini 12 povprečnih plač, v drugem primeru 10,1 ter v tretjem primeru 8. 6 Primerjaj primere, navedene v knjigi Alenke Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010, poglavje XVII. Smrt bližnjega str. 1249-1276. Glej zlasti primere pod št. 1, 4, 12, 21, 23, 26, 37, 38, 41, 42, 45, 49, 57 ter še primer II DoR 121/2015. 7 Po smrti matere je razmišljal o samomoru, izgubil je službo, zaradi neredne prehrane precej shujšal (12 - 13 kg). Po materini smrti nima nikogar, ki bi skrbel zanj. 8 Tako tudi VSL sodba II Cp 2909/2015. 9 Zahtevek vsakega posameznega tožnika predstavlja samostojni zahtevek in je dejansko vsak sospornik v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP). 10 Vrednost točke znaša 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). 11 2% oziroma 1% od skupne vrednosti storitve, kar znese 27,20 točk (tretji odstavek 11. člena OT). 12 82 km x 2 x 0,37 EUR/km (tretji in četrti odstavek 10. člena OT).