Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju spregledalo dve listini, ki jih je kot dokaz predložila tožnica, in sicer vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi do teh listin, ki lahko bistveno vplivata na odločitev v tem postopku, ni opredelilo, zaradi česar izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklep tožene stranke z dne 23. 6. 2014 in sklep sveta zavoda tožene stranke z dne 1. 8. 2014 o zavrženju pritožbe tožeče stranke nezakonita in se razveljavita, ter da je bila pritožba tožnice z dne 27. 5. 2014 zoper izredno odpoved tožene stranke z dne 21. 11. 2013 vložena pravočasno (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izredna odpoved, ki ji jo je podala tožena stranka dne 21. 11. 2013, nezakonita in da se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 15 dni, ji priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja tudi po 21. 11. 2013 do vrnitve nazaj na delo; da ji je tožena stranka dolžna izplačati plače od 21. 11. 2013 dalje za vsak mesec do izdaje prvostopne sodbe v bruto zneskih kot zahtevano, od teh zneskov obračunati in plačati davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek, od tega zneska pa plačati zamudne obresti od 15. dne v mesecu do plačila in da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izvršljivosti odločbe o stroških dalje (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni več mogoče in da se pogodba o zaposlitvi z dne 5. 2. 2009, sklenjena med strankama, razveže z dnem izdaje prvostopne sodbe, tožnici pa se za čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi vročitve izredne odpovedi z dne 21. 11. 2013 do dne izdaje prvostopne sodbe v tem postopku prizna obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 18 plač v višini 1.747,00 EUR, skupno torej 31.446,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje (III. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 16. 7. 2014. 2. Zoper I. točko navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi zakonitost sklepov tožene stranke z dne 23. 6. 2014 in sklepa sveta zavoda tožene stranke z dne 1. 8. 2014, in da je bila pritožba tožnica zoper izredno odpoved podana prepozno, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožnica je na svet zavoda tožene stranke dne 4. 12. 2013 naslovila dopis, ki je po vsebini pritožba zoper izredno odpoved in iz katerega izhaja jasno zavedanje tožnice oz. njenega pooblaščenca, da bi ji morala biti zagotovljena pravica do notranjega varstva pri delodajalcu. Tožnica je to pritožbo vložila po poteku 8-dnevnega roka za vložitev pritožbe (ta se je iztekel 29. 11. 2013), zato je svet tožene stranke ni obravnaval. Ker tožnica ni izkoristila notranjega varstva pri delodajalcu, niso podani pogoji za sodno varstvo. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bila pritožba vložena znotraj 8-dnevnega roka, ker naj bi bilo treba šteti, da je pritožba pravočasna, če jo delavec pri delodajalcu vloži v 8 dneh od seznanitve, da je zaradi upoštevanja pravnega pouka tožene stranke napačno uveljavjal direktno sodno varstvo. Tožnica ni utemeljila pravočasnosti pritožbe, saj ni navedla okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je pritožba, vložena dne 26. 5. 2014, pravočasna. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo z dne 16. 7. 2014 kot preuranjeno, zavreči pa bi moralo tudi tožbo z dne 15. 9. 2014 zaradi litispendence. Sodišče je zagrešilo procesno kršitev z združitvijo zadev opr. št. I Pd 1072/2014 in I Pd 922/2014, saj za združitev postopkov ni bilo pogojev. Tožnica v drugi tožbi, opr. št. I Pd 1072/2014 zgolj dodatno uveljavlja nezakonitost sklepa Sveta tožene stranke z dne 1. 8. 2014. Sodišče bi moralo na podlagi 189. člena ZPP zavreči tožbo tožnice v zadevi I Pd 1072/2014 v delu, s katerim tožnica uveljavlja isti zahtevek kot v zadevi I Pd 922/2014. 3. Tožnica se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe ter zoper sklep. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo tožbo z dne 16. 7. 2014, ker naj bi bila preuranjena in vložena pred izdajo drugostopenjske odločbe. Ker drugostopenjski organ o pritožbi tožnice ni odločil v 30 dneh in je o tem tudi ni obvestil v 30 dneh, je tožba z dne 16. 7. 2014 pravočasna in bi jo sodišče moralo obravnavati. Če je tožnica ne bi vložila, bi zamudila 30-dnevni rok za vložitev tožbe, saj je drugostopenjski organ tožene stranke o njeni pritožbi odločil šele 1. 8. 2014. Z zavrženjem pravočasne tožbe ji je sodišče kratilo pravico do učinkovitega pravnega varstva, kršilo pa je tudi kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti v RS. Navedena KP za kršitve, kot so očitane tožnici, predvideva disciplinski postopek. Tožnici je odpoved podal direktor, čeprav iz 55. člena navedene KP izhaja, da ta lahko izreka le ukrep opomina in denarno kazen, ostale ukrepe pa izreče disciplinska komisija. Postopek zoper tožnico bi se lahko začel le na podlagi zahteve sveta zavoda, ki pa take zahteve ni podal. Sodišče pa se do teh kršitev sploh ni opredelilo, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predložitev asignacijskih pogodb, ki jih je v letih 2011 - 2013 za toženo stranko sklepala tožnica, ne bi imelo vpliva na odločitev. Iz teh pogodb je razvidno, da je tožnica imela pooblastilo za sklepanje številnih poslov za in v imenu tožene stranke oz. je za to imela pooblastilo direktorja, številni zneski pa so bili višji kot je znesek domnevnega oškodovanja v očitani odpovedi. Z dejanji, ki se tožnici očitajo, je bilo preprečeno oškodovanje tožene stranke. Če ne bi bili sklenjeni sporni pogodbi, bi bili koncerti odpovedani oz. prestavljeni drugam. S tem je bil seznanjen tudi direktor tožene stranke, zato je anekse podpisal. Iz izjav prič izhaja, da zaposleni pri toženi stranki niso imeli pisnih pooblastil za podpisovanje dokumentov in da so strokovni sodelavci v imenu in za toženo stranko podpisovali dokumente. Pravilna tudi ni ugotovitev sodišča, da ni pomembno, kdo je pri toženi stranki pisal potne naloge. Te je izdajala tožnica. Sodišče je nepravilno zavrnilo dokaze, ki bi potrdili trditve o pravem razlogu za odpoved. Tožnica je namreč direktorju zavrnila izdajo lažnih potnih nalogov za nazaj, kar je potrdil tudi direktor. Sodišče pa temu ni pripisalo nobenega pomena. Direktor je svoja zasebna potovanja in potrebe kril tako, da je pridobil potne naloge. Tožena stranka ni predložila rezultatov inšpekcijskega nadzora in sklepov sveta zavoda tožene stranke glede pregleda poslovanja direktorja. Tožnica opozarja, da je nadzorni svet A. ob pregledu poslovanja tožene stranke ugotovil nepravilnosti v zvezi s potnimi nalogi direktorja. Tožnica pritožbi prilaga zapisnik seje Nadzornega sveta A. z dne 30. 9. 2014. Sodišče se s pravim razlogom za izredno odpoved sploh ni ukvarjalo, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje pa je nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana izredna odpoved ni bila podana pravočasno. Sodišče je spregledalo dve listini – sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor, iz katerega izhaja, da se je tožena stranka 15. 10. 2013 seznanila z ravnanji delavke, ki so predmet tega postopka. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje pa je napačno ugotovljeno. Direktorjeve navedbe, da tožnici ni izdal vabila na zagovor z dne 29. 10. 2013, so nepravilne. Sicer pa je bila tožena stranka z očitki iz izredne odpovedi seznanjena že v maju oz. juniju 2013. Direktor B.B. je sporni aneks s C. d.o.o. z dne 21 .6. 2013 podpisal sam, kar pomeni, da je tožena stranka prek svojega zastopnika potrdila vsebino aneksa. V zvezi z drugim aneksom z dne 29. 5. 2013 z družbo D. d.o.o. Direktor je tej družbi dva dni po podpisu aneksa izdal dva računa, zato ne gre sklepati, da se je z aneksom, ki je bil osnova za ta računa, seznanil šele 22. 10. 2013 oziroma ob tožničinem zagovoru novembra 2013. Tožena stranka ni podala navedb o tem, katera nova dejstva bi lahko izvedela od tožnice v zvezi z njenim zagovorom. Priča E.E. je zanikala trditve tožene stranke, da so se o ceni prišli pogajati k toženi stranki. Račun so plačali do dogodka, računovodstvo pa ni urgiralo, kar pomeni, da je bil znesek pravilen. Tudi iz pričanja F.F. izhaja, da se je direktor strinjal s ceno cca 35.000,00 EUR, torej tisto ceno iz aneksa. F.F. je sicer povedal, da je tožnici posredoval eno specifikacijo, direktorju pa je po koncertu posredoval dve specifikaciji. Prava je torej lahko le tista, ki jo je poslal tožnici pred koncertom. Nobena priča ni potrdila izpovedbe direktorja, da se je C. d.o.o. prišla pogajat za ceno. Tudi tožničine trditve glede aneksa z družbo D. d.o.o. je potrdila priča G.G.. Kot dokaz, da je bil direktor seznanjen z aneksom oz. je dal tožnici navodilo, da ga sklene je tožnica predložila več dokumentov. Tožnica še navaja, da izpodbijana sodba in sklep predstavljata sodbo presenečenja, kakršne je Ustavno sodišče RS prepovedalo izdajati. Sodišče je tekom postopka sprejelo sklep, da naj tožnica predloži vse dokaze o prejemkih v času po odpovedi, kar pomeni, da je bilo sodišče prepričano o utemeljenosti tožbenega zahtevka, obravnaval se je tudi denarni zahtevek tožnice. Kasneje je sodišče odločilo v nasprotju s pričakovanji tožnice in zavrnilo njen zahtevek kot neutemeljen.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v povezavi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je združilo zadevi I Pd 1072/2014 in I Pd 922/2014. Tožnica je s tožbo v prvi pravdi zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 23. 6. 2014 in izpodbijala izdano izredno odpoved, v drugi pravdi pa je poleg tega zahtevala še razveljavitev sklepa sveta zavoda tožene stranke z dne 1. 8. 2014. Sodišče prve stopnje je utemeljeno postopalo skladno s 300. členom ZPP, ki za primer, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, določa, da se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški (1. odstavek). O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo (2. odstavek). Sodišče prve stopnje pa je prvo tožbo z dne 16. 7. 2014 utemeljeno zavrglo in ni kratilo tožnici pravice do učinkovitega sodnega varstva. S to tožbo je tožnica namreč izpodbijala sklep tožene stranke z dne 23. 6. 2014, s katerim je direktor tožene stranke kot nepravočasno zavrgel pritožbo tožnice zoper izredno odpoved. Tožnica je pred tem 4. 7. 2014 vložila pritožbo zoper ta sklep in ker 30-dnevni rok za odločanje iz 2. odstavka 25. člena ZJU dne 16. 7. 2014 še ni potekel, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je to tožbo kot nedopustno (oziroma preuranjeno) zavrglo. Iz navedenega razloga tudi ni šlo za litispendenco, kot to nepravilno navaja pritožba tožene stranke in uveljavlja procesno kršitev, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni zavrglo tožbe v drugi pravdi, opr. št. I Pd 1072/2014. 7. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do določb Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/1994 in spremembe; v nadaljevanju KP) o disciplinskem postopku, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnica v pritožbi. Predmet obravnavanega spora je namreč izredna odpoved, ki je samostojen institut prenehanja delovnega razmerja po ZDR-1. Slednji celo izrecno določa, da disciplinska sankcija ne sme trajno spremeniti delovno pravnega položaja delavca (2. odstavek 172. člena ZPP), zaradi česar določbe KP, ki nasprotujejo temu določilu, ne zavezujejo več. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni ukvarjalo s tožbenimi navedbami v zvezi s tem, da naj bi bil pravi razlog za odpoved dejstvo, da je tožnica zavrnila izdajo potnih nalogov direktorju tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo očitke iz izredne odpovedi, za katere je ugotovilo, da so utemeljeni, zato je na podlagi takega stališča pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, ker naj bi sodišče tožnico pozvalo na predložitev dokazov o prejemkih po odpovedi in je že obravnavalo tudi njen denarni zahtevek. Sodišče je namreč tekom dokaznega postopka na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da so bili očitki iz izredne odpovedi utemeljeni, zaradi česar je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odpovedi, reparacijo in reintegracijo. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru uporabe materialnega prava.

9. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče pri odločanju popolnoma spregledalo dve listini, ki jih je predlagala in tudi predložila kot dokaz, in sicer Vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2013 ter Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni opredelilo do teh listin, ki lahko bistveno vplivata na odločitev v tem postopku, zaradi česar izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V tem individualnem delovnem sporu tožnica najprej zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 23. 6. 2014 (s katerim je direktor tožene stranke tožničino pritožbo zoper izredno odpoved zavrgel kot prepozno) in sklepa sveta zavoda tožene stranke z dne 1. 8. 2014 (s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep tožene stranke z dne 23. 6. 2014) ter ugotovitev, da je pritožba zoper sklep o izredni odpovedi z dne 27. 5. 2014 pravočasna. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je tožničin dopis z dne 4. 12. 2013 (ki ga je naslovila na svet zavoda tožene stranke) šteti kot pritožbo zoper izredno odpoved, zaradi česar je pritožba zoper izredno odpoved z dne 27. 5. 2014 prepozna. Tožnica je namreč skladno s pravnim poukom v izredni odpovedi z dne 21. 11. 2013 vložila tožbo na pristojno delovno sodišče, z dopisom z dne 4. 12. 2013 pa je predsednico sveta tožene stranke o tem le obvestila. Pravni pouk v izpodbijani izredni odpovedi, da lahko tožnica v roku 30 dni vloži tožbo na pristojnem delovnem sodišču je bil napačen - tožnici bi tožena stranka morala namreč skladno s 3. odstavkom 24. člena in 1. odstavkom 25. člena ZJU omogočiti notranje varstvo pri toženi stranki (pri svetu zavoda) v roku 8 dni. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da napačen pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko. Sodišče prve stopnje je v zadevi opr. št. I Pd 3099/2013 s sklepom z dne 22. 5. 2014 tožbo tožnice zavrglo kot nedopustno oziroma preuranjeno in navedlo, da ima tožnica možnost vložiti pritožbo na drugostopenjski organ pri toženi stranki. Navedlo je, da je pritožbo v takem primeru šteti za pravočasno, če jo delavec vloži v roku 8 dni od seznanitve s tem, da je zaradi napačnega pravnega pouka napačno uveljavljal direktno sodno varstvo namesto notranjega varstva pri delodajalcu (podobno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 403/2009). Navedeni sklep je tožnica preko pooblaščenca prejela 26. 5. 2014, zato je pritožba, vložena dne 27. 5. 2014 pravočasna, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz navedenega razloga je tudi utemeljeno razveljavilo sklep tožene stranke z dne 23. 6. 2014 in sklep zavoda pri toženi stranki z dne 1. 8. 2014. 12. Nadalje se v tem sporu presoja tudi zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in spremembe). V njej je tožnici očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko je: - pripravila, parafirala in direktorju tožene stranke v podpis predložila Aneks št. 1 k pogodbi ... z dne 21. 6. 2013, v katerem je spremenila ceno tako, da je iz zapisa 35.310,60 EUR neto zapis spremenila v 35.310,60 EUR bruto, kljub izrecnemu navodilu direktorja, da ne pristaja na znižanje pogodbene cene, s čimer je delodajalca oškodovala za 5.885,00 EUR; - brez vednosti in pooblastila direktorja tožene stranke v njegovem imenu sklenila Aneks št. 1 k pogodbi ... z dne 29. 5. 2013, s katerim se je s pogodbeno stranko D. d.o.o. dogovorila, da se koncert H.H. dne 29. 5. 2013 in I. dne 30. 5. 2013 prestavita iz prizorišča J. na prizorišče K., zaradi česar se cena zniža iz 4.314,00 EUR za posamezni koncert, v kateri je že upoštevan 40% popust na tržno ceno, na 3.324,00 EUR za posamezni koncert, kljub temu, da sta se prej omenjena koncerta dejansko izvedla na prizorišču J. in se je aneks sklenil zgolj z namenom znižanja pogodbene cene, in je tožnica toženo stranko oškodovala za 1.980,00 EUR; Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker očitana ravnanja, ki jih je ugotovilo kot dokazana, predstavljajo kršitev 33., 34. in 37. člena ZDR-1, 9., 10. in 13. člena ZJU ter kršitev pogodbe o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je uvodoma presodilo, da je podana izredna odpoved pravočasna in pri tem med drugim upoštevalo tudi vabilo na zagovor z dne 14. 11. 2011, pisni zagovor z dne 19. 11. 2013 ter zapisnik o zagovoru z dne 20. 11. 2013, ki jih je omenilo tudi v izpodbijani sodbi. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2015 med drugim navajala, da iz vabila na zagovor z dne 29. 10. 2013 (priloga A24) izrecno izhaja, da se je tožena stranka s kršitvami, ki so predmet izredne odpovedi, seznanila 15. 10. 2013. Pripravljalni vlogi je priložila tudi Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (priloga A25), prav tako datiran z dnem 29. 10. 2013. Oba dokumenta sta nepodpisana in nežigosana, zato ni jasno, kako in kdaj naj bi jih tožnica prejela. Direktor je sicer v svoji izpovedbi omenil sporazum sporazumne prekinitve delovnega razmerja z dne 29. 10. 2013 z vsebino, kakršna dejansko izhaja iz priloge A25. Tožnica je podobno izpovedala, da jo je direktor 29. 10. 2013 poklical na sestanek in ji ponudil sporazumno prekinitev delovnega razmerja, a je ni želela sprejeti, zato ji je „dal v roke“ drug papir - vabilo iz priloge A24. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedenih dveh listin in obrazložiti, zakaj ju pri odločanju ni upoštevalo. Ker tega ni storilo, je izpodbijani del sodbe obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče storjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more samo odpraviti, sodišče prve stopnje pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je glede na določbi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo (v II. in III. točki izreka) ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe v navedenem delu se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov, vezanih na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in se opredeliti do listin v prilogah A24 in A25 ter raziskati, kdaj je tožena stranka ugotovila vse razloge v zvezi s kršitvami, ki jih tožnici očita v izredni odpovedi. Po potrebi naj v zvezi s tem dodatno zasliši tožnico in priče ter po preučitvi vseh dokazov ponovno primarno odloči o pravočasnosti podane izredne odpovedi, glede na določila 2. odstavka 109. člena ZDR-1, in nato o utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva razveljavitev izredne odpovedi, reparacijo in reintegracijo.

15. V preostalem delu je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke, saj sta odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep materialnopravno pravilna, zato ju je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP potrdilo. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.