Jedro

Niti za odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, niti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, opredelitev poškodbe kot lahke sama zase ne pove dovolj. Za odločitev o teh dveh odškodninskih postavkah je bistvena intenzivnost in trajanje telesnih oz. duševnih bolečin.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1.500.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, ki ji jo je prizadejala zavarovanka tožene stranke v prometni nesreči dne 4.9.1992. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta določili odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 700.000,00 SIT in za strah 100.000,00 SIT. Upoštevali sta, da je imela tožnica že prej take težave s hrbtenico, da je bila zaradi tega invalidsko upokojena. Proti tej sodbi vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je šlo za zelo dolgotrajno zdravljenje z mnogimi posegi in neprijetnostmi. Zato je prisojena odškodnina prenizka.

Tožena stranka izpodbija prisodilni del sodbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zniža prisojeni znesek na 750.000,00 SIT. Navaja, da je šlo za lahko telesno poškodbo brez hudih bolečin. Tožnica zaradi poškodbe nima telesne okvare, njene življenjske sposobnosti so le minimalno zmanjšane. Prisojena odškodnina je bistveno višja od odškodnin, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa. Primerna odškodnina bi bila 750.000,00 SIT. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev njene revizije.

Tožena stranka v odgovoru na revizijski odgovor zavrača navedbe tožeče stranke.

Državni tožilec Republike Slovenije se o revizijah obeh strank ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Reviziji nista utemeljeni.

V postopku na prvi stopnji je bilo na podlagi medicinske dokumentacije, izvedeniškega mnenja prim.dr. Antona Kovačiča in tožničine izpovedbe ugotovljeno, da je tožnica utrpela v prometni nesreči dne 4.9.1992 zvin vratne hrbtenice. Prestala je dolgotrajne zmerne in lahke bolečine, poleg njih pa še druge neprijetnosti.

Nositi je morala Schanzovo kravato. Večkrat je bila rentgenizirana in potrebna je bila fizioterapija. Te ugotovitve opravičujejo prisojeno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 700.000,00 SIT. Pri tem sodišče upošteva, da sicer res ni bilo zelo hudih bolečin, da pa so bolečine trajale dolgo in da je morala tožnica dolgo nositi tudi Schanzovo kravato. Glede na dolgotrajnost bolečin in spremljajočih neprijetnosti ter glede na ugotovitev, da se občasne bolečine še vedno pojavljajo, pomeni znesek 700.000,00 SIT ustrezno satisfakcijo. Določen je v skladu z merili 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Niti za odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, niti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, opredelitev poškodbe kot lahke sama zase ne pove dovolj. Za odločitev o teh dveh odškodninskih postavkah je bistvena intenzivnost in trajanje telesnih oz. duševnih bolečin. Pri tožnici so ene in druge bolečine ugotovljene v znatni intenzivnosti, pri čemer so duševne bolečine zaradi narave posledic poškodbe trajne. Čeprav s pet odstotki izraženo zmanjšanje življenjske zmožnosti ni veliko, pa gre za precej moteče omejitve, ki jih tožnica občuti venomer znova. Znatna omejitev gibljivosti vratu in oslabitev desne roke so težave, katerih vpliva pri vsakdanjih opravilih ni mogoče odpraviti. Prejšnje tožničine težave so se pretežno kazale na drug način in se le delno prekrivajo s posledicami nesreče. Ob upoštevanju navedenega je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 700.000,00 SIT primerna in skladna s prej navedenimi določbami Zakona o obligacijskih razmerjih.

Primarni in sekundarni strah je izkazan tako z izvedeniškim mnenjem kot s tožničino izpovedjo. Šlo je za intenziven strah in za upravičeno zaskrbljenost za uspeh zdravljenja. Zato je tudi ta postavka v skladu z merili 200.čl. ZOR.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijsko sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo tudi glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP (386.čl. ZPP), vendar te kršitve ni ugotovilo. Glede na navedeno je zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni (393.čl. ZPP).