Jedro

Pravica do zdravstvenega varstva gre upravičencu v skladu z določbo 25. člena ZVV od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve. Uveljavljanje pravic za nazaj ni mogoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje pravice so zdravstvenega varstva po Zakonu o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) od 1. 4. 2015 do 31. 12. 2015. Zahtevo je tožnik vložil 6. 6. 2016, in sicer na podlagi izdane odločbe prvostopenjskega organa z dne 22. 4. 2016, s katero mu je bila priznana pravica do veteranskega dodatka od 1. 4. 2015 dalje. Tožena stranka navaja, da bi moral tožnik v skladu s 25. členom ZVV za pridobitev pravice do zdravstvenega varstva za obdobje od 1. 4. 2015 do 31. 12. 2015 zahtevo vložiti v mesecu marcu 2015. 2. Tožnik je zoper izpodbijano odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil, prav tako sklicujoč se na določbo 25. člena ZVV in s pojasnilom, da pravic po ZVV ni mogoče priznati po uradni dolžnosti, niti se jih ne more uveljavljati za nazaj.

3. V tožbi tožnik navaja, da je dne 4. 3. 2015 vložil zahtevo za priznanje pravice do veteranskega dodatka, ki mu je bila dne 31. 3. 2015 zavrnjena, o pravici do zdravstvenega varstva pa upravni organ takrat ni odločal, saj je bil mnenja, da ne izpolnjuje pogojev za njeno pridobitev, saj se pridobi le, če vojni veteran prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje zanj. Nepravilna je navedba tožene stranke, da zahtevka za priznanje pravice do zdravstvenega varstva dne 4. 3. 2015 ni vložil, saj je obe vlogi za priznanje pravic oddal istočasno. Da je bila vloga za priznanje pravice do zdravstvenega varstva že vložena, potrjuje tudi odločba z dne 3. 2. 2016, s katero mu je bila priznana pravica do zdravstvenega varstva za leto 2016, kjer je v obrazložitvi zapisano, da je dne 28. 12. 2015 ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter ugoditev zahtevi za priznanje pravice do zdravstvenega varstva v ponovnem postopku. V svoji pripravljalni vlogi tožnik vztraja, da je dne 4. 3. 2015 vložil zahtevo za priznanje pravic do veteranskega dodatka in zdravstvenega varstva, pri čemer mu je bilo že ob vložitvi zahteve povedano, da mu pravice do dodatkov po ZVV ne pripadajo. Ker mu je bilo priznanje pravice do veteranskega dodatka dne 31. 3. 2015 zavrnjeno, pravica do zdravstvenega varstva pa je vezana na prejemanje veteranskega dodatka, upravni organ o tej pravici ni odločal. 4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik ni vložil zahteve za priznanje pravice do zdravstvenega varstva v mesecu marcu 2015, zato mu v skladu s 25. členom ZVV ne more pripadati pravica do zdravstvenega varstva od 1. 4. 2015 dalje. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožnik zahteva priznanje pravice do zdravstvenega varstva na podlagi ZVV od 1. 4. 2015 do 31. 12. 2015. 7. Vlogo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva, ki je bila podlaga za izpodbijano odločitev tožene stranke, je tožnik vložil dne 6. 6. 2016 na pred pripravljenem obrazcu z naslovom "zahteva za priznanje pravice do zdravstvenega varstva". V vlogi je tožnik zahteval priznanje pravice do plačila zdravstvenih storitev na podlagi ZVV od 1. 4. 2015 do 31. 12. 2015 ter se skliceval na odločbo prvostopenjskega organa št. 130-14/2015-19 z dne 22. 4. 2016, s katero mu je bila priznana pravica do veteranskega dodatka od 1. 4. 2016 dalje.

8. Glede na navedeno vsebino zahteve je pravilno sklicevanje tožene stranke na določbo 25. člena ZVV, ki pravi, da se pravice po tem zakonu uveljavljajo na zahtevo stranke in da gredo pravice, ki so priznane v mesečnih zneskih, upravičencu od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve. Upravno sodišče je v sodbi U 2577/2008 z dne 9. 3. 2010 že odločilo, da zakon priznanje pravice, ki izhaja iz pridobljenega statusa vojnega veterana, časovno veže na uveljavitev takšne zahteve in ne na trenutek pridobitve statusa vojnega veterana. Enako velja za konkretni primer, ko je uveljavljanje pravice do zdravstvenega varstva za konkretno obdobje vezano na izpolnjevanje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka. Tudi ta pravica, tj. pravica do zdravstvenega varstva, gre upravičencu v skladu z določbo 25. člena ZVV od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve. Pravilno je torej stališče tožene stranke, da uveljavljanje pravic za nazaj ni mogoče. 9. Tožnik v tožbi sicer uveljavlja, da je tako vlogo za priznanje pravice do veteranskega dodatka kot vlogo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva oddal istočasno že dne 4. 3. 2015, čemur tožena stranka oporeka. Vendar dejstvo, ali je tožnik 4. 3. 2015 oddal tudi zahtevo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva, za rešitev konkretnega upravnega spora ni bistveno.

10. Tudi če bi namreč tožnik res že dne 4. 3. 2015 vložil vlogo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva hkrati z vlogo za priznanje pravice do veteranskega dodatka, bi moral po izdaji odločbe št. 130-14/2015-19 z dne 22. 4. 2016, s katero mu je bila v izreku priznana (le) pravica do veteranskega dodatka, bodisi vložiti pritožbo zaradi nepopolnosti izreka1 bodisi zahtevati izdajo dopolnilne odločbe v skladu z 220. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).2 Pritožbe zoper navedeno odločbo z dne 22. 4. 2016 tožnik ni vložil, saj iz potrdila na odločbi izhaja, da je postala dokončna in pravnomočna 20. 5. 2016. Prav tako pa ni mogoče tožnikove vloge z dne 6. 6. 2016 razumeti kot predloga za izdajo dopolnilne odločbe, saj v njej ne navaja, da bi že dne 4. 3. 2015 vložil vlogo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva, pač pa se zgolj sklicuje na odločbo št. 130-14/2015-19 z dne 22. 4. 2016. Tudi v pritožbi tožnik ni izrecno navedel, da bi že dne 4. 3. 2015 zahteval priznanje pravice do zdravstvenega varstva. Šele v tožbi je tožnik prvič nedvoumno in izrecno navedel, da naj bi hkrati z vlogo za priznanje veteranskega dodatka zahteval tudi priznanje pravice do zdravstvenega varstva. Vendar tega argumenta tožnik ne more uspešno uveljavljati v tem upravnem sporu, saj je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi tožnikove vloge z dne 6. 6. 2016, ki, kot že povedano, po vsebini ni predlog za izdajo dopolnilne odločbe in je ni mogoče razumeti drugače, kot novo vlogo, v kateri tožnik zahteva pravico do zdravstvenega varstva za nazaj. Takšni zahtevi pa v skladu z določbo 25. člena ZVV ni mogoče ugoditi, zato je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

11. Sodišče še dodaja, da če tožnik meni, da je že dne 4. 3. 2015 zahteval tudi priznanje pravice do zdravstvenega varstva, lahko od organa prve stopnje zahteva izdajo dopolnilne odločbe v skladu z 220. členom ZUP, saj vložitev predloga za izdajo dopolnilne odločbe ni vezana na rok. V takšnem postopku pa bo, v nasprotju s tem upravnim sporom, vprašanje, ali je tožnik res že dne 4. 3. 2015 zahteval tudi priznanje pravice do zdravstvenega varstva, ključnega pomena.

12. Ker je torej sodišče ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Sodišče je odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Med strankama je bilo sicer sporno dejstvo, ali je tožnik res že dne 4. 3. 2015 zahteval tudi priznanje pravice do zdravstvenega varstva, vendar ker je šlo za novo dejstvo, ki ga je tožnik uveljavljal šele v tožbi, to dejstvo pa za odločitev ni bilo pomembno, sodišče ni bilo dolžno opraviti glavne obravnave.

1 Tako Breznik v Breznik, J., Štucin, Z., Marflak, J.: Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) s komentarjem, GV Založba, 2001, str. 537. 2 220. člen ZUP: (1) Če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, je zoper tako odločbo dovoljena pritožba. (2) Če so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločanje, se lahko izda dopolnilna odločba brez novega ugotovitvenega postopka. (3) Dopolnilna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo. (4) Vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe ni vezana na rok.