Jedro

V kolikor gre v zvezi s tem za vprašanje, ali je to, kar vložnik zatrjuje (da ima sredstva za preživljanje), resnično, gre za vprašanje dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP ni moč obravnavati. V kolikor vložnik zatrjuje, da bi sodišče navedeno okoliščino moralo upoštevati tudi pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti, pa je treba opozoriti na določbo 1.odst. 18.čl. ZKP, po kateri sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in z njimi ni omejeno. To pomeni, da tudi v tem pogledu ne more biti podana kršitev zakona.

Izrek

Zahteva obdolženega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Celju je pri Okrožnem sodišču v Celju dne 15.9.1999 vložilo obtožnico zoper J.P. in S.C. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Državni tožilec je v obtožnici predlagal, da sodišče J.P. podaljša pripor po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je bil odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 20.8.1999. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 17.9.1999 pripor zoper obdolženega P. podaljšalo iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo obdolženca in njegove zagovornice zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 24.9.1999 zavrnilo kot neutemeljeni.

Obdolženec je dne 27.9.1999 zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot navaja, "neupoštevanja 17. poglavja ZKP." Vložnik v nadaljevanju navaja, da ima sredstva za preživljanje, ker ima njegova izvenzakonska partnerka podjetje in trdi, da sodišče ni pravilno ocenilo vseh potrebnih elementov pri odreditvi pripora in ni upoštevalo določila 192. člena ZKP. Moralo bi upoštevati določbe 199.a ali 2. odstavka 196. člena ZKP in na ta način zagotoviti vse potrebno za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in odpravo ponovitvene nevarnosti oziroma uspešno izvedbo kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče pripor zoper njega odpravi.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da obdolženčeve trditve niso utemeljene in sodišče zakona ni kršilo. Iz dejstev, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi svoje odločbe je razvidno, da so priporni razlogi podani in da odrejenega pripora ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu, s katerim je bil obdolžencu pripor po vložitvi obtožnice podaljšan, poleg obstoja utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje, ugotovilo tudi, da način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, kot prejšnje življenje obdolženca, kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Sodišče ugotavlja tudi neogibnost ukrepa za varnost ljudi oziroma njihovega premoženja. Na ta način je sodišče ugotovilo oziroma preizkusilo obstoj vseh pogojev po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za odreditev oziroma podaljšanje pripora in vsa odločilna dejstva oziroma okoliščine ter razloge v zvezi s tem, v sklepu v skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP tudi navedlo.

Prvostopni sklep je na pritožbo obdolženca in njegove zagovornice preizkusilo sodišče druge stopnje tako glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi glede pravilnosti pravnega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, posebej pa je utemeljilo neogibnost pripora oziroma zakaj ga ni mogoče nadomestiti s predlaganim hišnim priporom.

Zatrjevanje vložnika zahteve, da ima sredstva za preživljanje, je ocenjevalo že pritožbeno sodišče. V kolikor gre v zvezi s tem za vprašanje, ali je to, kar vložnik zatrjuje, resnično, gre za vprašanje dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni moč obravnavati. V kolikor vložnik zatrjuje, da bi sodišče navedeno okoliščino moralo upoštevati tudi pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti, pa je treba opozoriti na določbo 1. odstavka 18. člena ZKP, po kateri sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in z njimi ni omejeno. To pomeni, da tudi v tem pogledu ne more biti podana kršitev zakona, medtem ko je vprašanje pravilnosti dokazne ocene in pravilnosti (dejanskih) sklepov na podlagi dejstev zopet dejansko vprašanje.

Ni podana kršitev določila 192. oziroma 2. odstavka 196. ali 199.a člena ZKP, ker sodišče obdolžencu ni izreklo milejšega ukrepa, kot je pripor, saj ugotovitev, da varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja, ni moč zagotoviti drugače kot s tem, da se mu odvzame prostost istočasno pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izrek drugačnega, milejšega ukrepa.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti obdolženega J.P. ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.