Jedro

Bistveno vprašanje je ali pravnomočna sodba, ki je bila izdana v prvem postopku, učinkuje tudi proti predlagateljici obnove prvega postopka. Vprašanje nujnega sosporništva je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Samo v primeru enotnih (in ne tudi nujnih) sospornikov so na sodbo vezani vsi, tudi tisti, ki niso sodelovali v postopku. V primeru nujnih jih takšna sodba torej ne veže, saj sploh ni bila tožena prava stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog L. P. naj se obnovi postopek v zadevi P 1 z obrazložitvijo, da predlagateljica obnove ni bila stranka prvega postopka v tem sporu.

Zoper sklep o zavrženju se je predlagateljica obnove L. P. pritožila. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlog za obnovo je utemeljila z razlogi iz 2., 4. in 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP. Sodišče ji v prvem postopku z nezakonitim postopanjem ni dalo možnosti udeležbe v postopku P 1, saj sploh ni vedela, da je ta postopek v teku in da je v njem bila izdana sodba. Za vse ta dejstva je zvedela šele 23.10.2009, ko je vpogledala v spis. Zato je pravočasno vložila predlog za obnovo. Stališče prvostopenjskega sodišča, da njen predlog ni dopusten, ker ni sodelovala v postopku ni pravilno. Prav zato je predlagala obnovo prvega postopka. Po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP lahko predlog za obnovo vloži stranka, ki ji z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je dolžno ves čas paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko stranka v postopku. Glede njenega položaja je določba 145. člena ZD jasna. V tem sporu bi morala sodelovati, saj gre za tipičen primer nujnega sosporništva, ko je pravica sodedičev skupna in nedeljiva in izhaja iz zapuščine kot celote. Krog subjektov, ki predstavljajo v določenem primeru nujne sospornike, predstavlja procesno nujnost. V pravdi, ki je bila v teku, so vsi dediči nujni sosporniki in tisti toženci, ki so bili zajeti s tožbo niso bili stvarno legitimirani. Torej je bila tožena napačna stranka. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ali vsaj v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati tožnico, naj popravi tožbo tako, da bo podana pasivna procesna legitimacija, zato je izpodbijani sklep nepravilen in predlaga njegovo razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravovarstveni interes za vložitev obnove postopka ima stranka, za katero pravnomočna sodba ni ugodna. V tej zadevi ni sporno, da predlagateljica obnove v prvem postopku ni sodelovala, ker tožnica tožbe proti njej ni vložila. Zato je bistveno vprašanje tega obnovitvenega postopka, ali pravnomočna sodba, ki je bila izdana v prvem postopku, učinkuje tudi proti njej. Če bi sodba proti njej učinkovala, bi bila že zaradi temeljnega pravila, da mora biti vsem strankam zagotovljena možnost sodelovanja v postopku legitimirana predlagati obnovo postopka.

V prvem postopku, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba, se je odločalo o tožbi tožnice, ki je uveljavljala dedno pravico kot zunajzakonska partnerica pok. F. O.. Tožbeni zahtevek sicer ni bil tako (pravilno) oblikovan, vendar to ni bistveno. Ker je predlagateljica oporočna dedinja, v prvem postopku pa je bila tožba vložena samo proti zakonitim dedičem, je treba pritrditi pritožbenim navedbam, da bi po ustaljeni sodni praksi morala biti tožba vložena tudi proti njej, saj bi na strani tožene stranke morali sodelovati vsi dediči, tako zakoniti kot oporočni in gre v teh primerih za nujne sospornike. Tako pravna teorija kot sodna praksa sta enotnega stališča, da je vprašanje nujnega sosporništva vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka), ne pa preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo. V teh primerih sodišče tudi ne more izdati različnih sodb zoper posamezne sospornike, kot jih je v konkretnem primeru, ko je zoper nekatere izdana sodba na podlagi pripoznave, zoper druge zamudna sodba. Samo v primeru enotnih (in ne tudi nujnih) sospornikov so na sodbo vezani vsi, tudi tisti, ki niso sodelovali v postopku. V primeru nujnih jih takšna sodba torej ne veže, saj sploh ni bila tožena prava stranka (tako tudi Triva-Belajec-Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1986, stran 534)..

Sodišče prve stopnje je zato pravilno predlagateljičin predlog za obnovo v tej zadevi zavrglo.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je predlagateljica izkazala obnovitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 394. člena ZPP. Kot je že povedano, predlagateljice obnove tožnica v tožbi ni zajela, zato je tožila napačno stranko. Sodišču pa ob taki napaki tožnice ni mogoče očitati, da predlagateljici ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

Prav tako v tem primeru ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke prvega odstavka 394. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkanje procesnih predpostavk, sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti ali kršitev pravil o zastopanju. Pri vprašanju, ali je bila tožena prava stranka v prvem postopku gre za vprašanje materialnega prava in ne vprašanje, ali je podana procesna predpostavka za vodenje postopka.

Brez vsake podlage pa se zatrjuje obnovitveni razlog iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da predlagateljica zaradi zaključka prvega postopka s pravnomočnima sodbama (na podlagi pripoznave in zamudne) ni legitimirana za vložitev predloga za obnovo, zato je pravilno odločilo, ko je njen predlog za obnovo zavrglo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).