Jedro

1. S tem, da Državni zbor ni podaljšal roka za uskladitev prejšnjih predpisov z ustavo iz 1. odstavka 1. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave RS (Ur. l. RS 33/91), se je z dnem 31.12.1993 le iztekel moratorij iz določbe 2. stavka 1. člena ustavnega zakona za začetek postopkov za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov, sprejetih do razglasitve temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS oz. prevzetih z ustavnim zakonom; s tem pa ni prenehala veljati vsa prejšnja kazenska zakonodaja.

2. Pri izrednem preizkusu pravnomočne sodbe se ne presoja zakonitost dela drugega dejanskega organa zunaj sodnega kazenskega postopka (prekoračitev pooblastil kriminalistov).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, ki je navedena v uvodu, so bili trije obtoženci spoznani za krive, da so storili kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ (v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije). Obsojeni so bili: prvi na kazen 2 leti zapora, druga dva pa vsak na kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je prav tako navedena v uvodu, je bilo pritožbama obd. in njegovega zagovornika delno ugodeno in temu obdolžencu kazen znižana na 1 leto in 4 mesece zapora, v ostalem pa so bile ti dve pritožbe, pritožbi zagovornikov obd. ter pritožba javnega tožilca v celoti zavrnjene kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva zagovornika obs. se predvsem sklicuje na to, da Državni zbor ni podaljšal ustavnega zakona, ki je določal kontinuiteto pravne zakonodaje, veljavne pred 25.6.1991. Med odločanjem o pritožbah je tako prenehala veljati prejšnja kazenska zakonodaja in je zato z obsodbami obsojenca bil v njegovo škodo kršen kazenski zakon. Sicer pa zahteva tudi meni, da niso izkazani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Izrek sodbe je bistveno pomanjkljiv, saj ni izkazano, da naj bi vsak od soobdolžencev imel očitano kaznivo dejanje, kot svoje, problem pa se postavlja tudi v smeri, s čim je dokazano, da naj bi bila očitana substanca pripeljana v K. in da naj bi bil prvi obs. povezan s soobsojencema. Sicer pa izraža tudi kršitev kazenskega postopka v obsojenčevo škodo, ker iz spisa niso bila izločena informativna zaslišanja pred samo uvedbo kazenskega postopka in je tako med drugim še naprej ostalo v spisu informativno zaslišanje obsojenca ob ogledu oziroma jemanju prstnih odtisov. Sporno je, ali ni bil pri organih pregona prekoračen sistem preprečevanja kriminalitete in to zlasti z zasledovanjem drugoobsojenca. Predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe, ali pa razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje, pri čemer naj se obsojencu tudi odloži izvršitev izrečene kazni.

Zahteva zagovornika drugega obt. uveljavlja, da je bil kršen kazenski zakon v škodo tega obsojenca. Obsojenec je namreč vztrajal, da je bil obsojen brez kakršnegakoli dokaza. Če se je že ugotovilo, da naj bi sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja, pa iz izreka pravnomočne sodbe ni videti, kateri znaki kaznivega dejanja naj bi se nanašali nanj, saj je očitno, da ni prenašal ali prevažal mamila, ni pa tudi dokazan namen nadaljnje prodaje. Ta obsojenec je po ugotovitvah sodišča odigral vlogo nekakšnega stražarja, ni pa ugotovljeno, da bi bil vedel, kaj sploh straži. Se pravi, da ta obsojenec v nobenem primeru ne more biti obravnavan kot sostorilec in ga je zato potrebno kaznovati mileje. Predlaga, naj se izpodbijana pravnomočna sodba glede tega obsojenca razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe nista utemeljeni.

Izvajanje zahteve zagovornika prvoobs. o tem, da naj bi zaradi tega, ker Državni zbor ni podaljšal veljavnosti ustavnega zakona, v teku pritožbenega postopka prenehala veljati vsa poprejšnja kazenska zakonodaja, so brez pravne podlage. Namreč, šlo je le za to, da bi bil Državni zbor moral podaljšati rok za uskladitev prejšnjih predpisov z ustavo iz 1. odstavka 1. člena ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS 33/91), ne pa zato, da bi se morala v celoti podaljšati veljavnost ustavnemu zakonu, posledica nepodaljšanja pa je lahko samo ta, da se je z 31.12.1993 iztekel moratorij iz določbe 2. odstavka 1. člena omenjenega ustavnega zakona za začetek postopkov za oceno ustavnosti predpisov in drugih splošnih aktov, sprejetih do razglasitve temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije oziroma prevzetih z ustavnim zakonom za izvedbo te temeljne ustavne listine. Izvajanja pritožbe ne dajejo nobenega povoda za sklepanje, da bi bilo potrebno v zvezi z določbami kazenskega zakona SFRJ in zakona o kazenskem postopku, ki so bile uporabljene v tej zadevi na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo omenjene temeljne ustavne listine (Uradni list RS 1/91-I) sprožiti postopek za oceno ustavnosti navedenih dveh prevzetih zakonov bivše jugoslovanske federativne države.

V izreku pravnomočne sodbe je dejanje vseh treh soobsojencev opisano tako, da jih je mogoče pravno označiti samo kot sostorilce. Navajanje v zahtevah obeh zagovornikov, da obsojenca nista bila sostorilca oziroma, da prvi sploh ni sodeloval pri dejanju, drugi pa je samo stražil, ne da bi vedel kaj straži, ter da sploh ni dokazan namen soobsojencev glede nadaljnje prodaje mamila, je možno razumeti le kot izpodbijanje dejanskega stanja kot zmotno in nepopolno ugotovljenega, le-to pa ni razlog, iz katerega bi se smela vložiti zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Obe vloženi zahtevi s tem, ko prikazujeta izrek sodbe sodišča prve stopnje kot bistveno pomanjkljiv, smiselno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ta kršitev pa po določbah 2. točke 427. člena ZKP ni taka, da bi dovoljevala vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Navajanje zahteve zagovornika obs., češ da iz spisa niso bile izločene vse izjave, ki jih je dal obdolženec organom za notranje zadeve, je brezpredmetno. Podlaga za zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe bi bila podana le, če bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ki je storjena takrat, kadar se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati, razen če je glede na druge dokaze očitno, da bi bila tudi brez tega dokaza izrečena enaka sodba. Ker zahteva ne omenja nikakršnega opiranja sodbe na dokaz, na katerega se ne bi smela opirati, pri omenjenih izvajanjih zahteve ni videti nobene podlage za vložitev takega izrednega pravnega sredstva po določbi 2. točke 427. člena ZKP. Odveč je tudi nakazovanje v tej zahtevi, da naj bi kriminalisti s svojim sledenjem soobdolženca še v času pred uvedbo kazenskega postopka prekoračili svoja pooblastila, saj se pri izrednem preizkusu pravnomočne sodbe zakonitost dela državnega organa zunaj vodenja kazenskega postopka ne presoja.

Glede na to, da zahtevi zagovornikov obs. ne navajata nobenih utemeljenih razlogov po 1. do 3. točki 427. člena ZKP, ju je bilo treba v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP (v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije) zavrniti kot neutemeljeni.