Jedro

Pravdna stranka, ki želi uveljaviti pravico, izvirajočo iz pogodbe, mora dokazati pravno nasledstvo pogodbene stranke. Tega pa ne dokazujejo enaka dejavnost, isti sedež, pravica sodelovanja v organih upravljanja pogodbenice in podobne okoliščine. Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb, zato bi morala tožeča stranka pravno nasledstvo izkazati z vpisi v sodni register.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da so nepremičnine, parc. št. X1, X2, in X3, vl. št. AA, k.o. R. (v nadaljevanju sporne nepremičnine), last tožeče stranke in je tožena stranka to dolžna priznati in izstaviti zk listino, primerno za vpis lastninske pravice tožeče stranke do 1/2. Nadalje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice tožene stranke na navedenih nepremičninah, da se vzpostavi prejšnje ZK stanje in da se na teh nepremičninah vpiše lastninska pravica tožene stranke do 1/2. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 1.474,77 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (1)). V obširni pritožbi uveljavlja relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj je po njenem mnenju sodišče izvajalo dokaze, ki jih pravdni stranki sploh nista predlagali. Vpogledalo je v celoten spis SRG 134/1985, samo ugotavljalo, kdaj je bila ustanovljena samoupravna interesna skupnost z imenom Območna vodna skupnost G. K, kdaj je bil sprejet njen statut in podobno. S tem pa je obšlo neverodostojen dokaz – začasni statut in kršilo tudi načelo kontradiktornosti. Pritožnik sodbe sploh ne more preizkusiti, saj sodišče ni jasno navedlo, katere listine je vpogledalo in dejansko upoštevalo, saj so te navedene brez opravilnih števil in datumov. V zapisih se pojavljata dva različna spisa sodnega registra, to je 134/1985 in 135/1985. Ni se opredelilo do navedb glede spisa I P 680/2008. Opozarja na nasprotje v razlogih sodbe in izpovedmi zaslišanih prič, da je imel V. K. v enem od zborov SIS-a kar 15 glasov. Izpodbija zaključek, da je bil V. K. le pogodbeni izvajalec in da ni pravni naslednik Območne vodne skupnosti G., K. Lastništvo spornih nepremičnin do ½ dokazujeta tudi posestni list in otvoritvena bilanca tožeče stranke. Sklicujoč se na izpis iz sodnega registra št. 134/1985, poudarja, da je bila Območna vodna skupnost G. K. ustanovljena šele 1985, zato kupoprodajne pogodbe ni mogla veljavno skleniti že leta 1976, niti ni bila zastopana po pravi osebi. Obširno pojasnjuje svoje videnje zadeve I P 608/2008, s čemer dokazuje način prisvajanja premoženja s strani tožene stranke, sklicuje se tudi na odločbo M. opr. št. 4531-146/94 z dne 23.10.1995 o spremembah zemljiškega katastra. Meni, da je imela vpisano zakonito pravico uporabe do ½ in da bi morala biti na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL (2)) do ½ vpisana kot solastnica spornih nepremičnin. Opozarja še na izpovedbe zaslišanih prič, s katerimi utemeljuje svoje pravno nasledstvo, saj opravlja enako dejavnost kot Območna vodna skupnost G. K., zagotovila je denarna sredstva za nakup spornih nepremičnin, meni pa tudi, da je breme dokazovanja, kdo je pravni naslednik Območne vodne skupnosti G. K, na toženi stranki. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je ta neobrazložena, predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Območna vodna skupnost G. K. je dne 12.07.1976 za sporne nepremičnine, skupaj s pravnim prednikom tožene stranke, Zvezo X., ki sta nastopala kot kupca, s prodajalko Z. H. sklenila prodajno (kupno) pogodbo (v nadaljevanju prodajna pogodba), na podlagi katere sta se oba kupca v zemljiško knjigo vpisala kot imetnika tedanje pravice uporabe do ½, kakor izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska (A6 - A8). Tožeča stranka na eni strani zatrjuje, da je pravna naslednica Območne vodne skupnosti G.K in bi tako morala pri spornih nepremičninah na podlagi ZLNDL lastninsko pravico do ½ pridobiti ona, na drugi pa, da ta ob sklenitvi kupne pogodbe sploh ni obstajala in da je pravzaprav pogodbo sklenila njena pravna prednica. S tem tožeča stranka prihaja sama s seboj v nasprotje. Ne glede na to, pa tožeči stranki ni uspelo dokazati niti pravnega nasledstva niti tega, da naj bi prodajno pogodbo sklenila njena pravna prednica. ZPP tožeči stranki nalaga, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Dokazno breme tako leži na tistemu, ki nekaj trdi, razen, če zakon določa drugače, torej na tožeči stranki.

Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz delnega zgodovinskega izpiska iz sodnega registra, opr. št. II Rg 591/2008 z dne 03.09.2008 (C1) izhaja, da je bila pravna prednica tožeče stranke sprva G. K, od leta 1968 Splošna vodna skupnost G. K, nato pa Vodnogospodarsko podjetje K., p.o, vse do Vodnogospodarskega podjetja K. Območna vodna skupnost G. K, ki je navedena v prodajni pogodbi, se tako med pravnimi predniki tožeče stranke ne pojavlja, zato tožeča stranka ne more biti njena pravna naslednica. Pravno nasledstvo pravnih oseb se namreč presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb, zato bi morala tožeča stranka pravno nasledstvo izkazati z vpisi v sodni register.

Pravnega nasledstva tožeča stranka ne more dokazovati z enako dejavnostjo kot naj bi jo opravljala Območna vodna skupnost G. K., pa tudi ne z izpovedbami zaslišanih prič, da je imel V. K. v enem od zborov Območne vodne skupnosti G., K kar 15 glasov. Pravica glasovanja v organih pravne osebe namreč še ne pomeni identitete s to pravno osebo, enako pa velja tudi za opravljanje enake dejavnosti. Ne drži niti, da naj bi pravno nasledstvo tožeče stranke izkazoval enak sedež. Tudi če je sedež pravnih subjektov na istem naslovu, gre še vedno za različne pravne subjekte.

Ne drži pa niti, da je bila Območna vodna skupnost G. K. ustanovljena šele leta 1985 in da naj bi tako sporno prodajno pogodbo sklenila lahko le pravna prednica tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju, kdaj je bila Območna vodna skupnost G. K ustanovljena, oprlo na listine spisa Srg 134/85. Resda je v dokaznem sklepu zapisalo, da gre za spis Srg 135/85, a takšen očitno zmotni zapis sodišča, saj se v postopku št. 135/85 ne pojavlja in zato ne more biti dvoma, da gre za en in isti dokaz, to je vpogled v spis št. 134/85, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Fotokopije iz spisa 134/85 (sicer pomotoma označenega kot 135/85) je sodišče prve stopnje, kakor izhaja iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 01.10.2009 (list. št. 103 spisa), na tem naroku tudi vpogledalo. Na naroku je bila tožeča stranka zastopana po svojem zakonitem zastopniku in takratni pooblaščenki, zato pritožbeni očitek, da ji ni bila dana možnost obravnave tega dokaza in zagotovljena kontradiktornost postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. V kolikor pa tožeča stranka meni, da je sodišče ta dokaz izvedlo izven dokaznih predlogov pravdnih strank, bi lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), ki pa bi jo pravdna stranka morala uveljavljati že na naroku, na katerem so bile fotokopije vpogledane (286.b člen ZPP).

Ne glede na to, pa obstoj Območne vodne skupnosti G. K že pred letom 1985 dokazujejo tudi ostale listine v spisu. Tožena stranka je predložila Pogodbo o sofinanciranju investicije izgradnje poslovnega objekta na Primskovem, sklenjeno med Vodnogospodarskim podjetjem K.kot pravnim prednikom tožeče stranke in Območno vodno skupnostjo G. K. z dne 23.12.1977 in Pogodbo, s katero isti stranki urejata ZK stanje z dne 15.12.1983. Tudi iz teh dokazov je mogoče zaključiti, da je Območna vodna skupnost G. K. obstajala že pred letom 1985 (nedvomno v letu 1977), čeprav tožeča stranka zatrjuje nasprotno, saj bi, v kolikor bi držale navedbe tožeče stranke, da je bila Območna vodna skupnost G. K. ustanovljena šele leta 1985, Vodnogospodarsko podjetje K. te pogodbe sklepalo samo s seboj. Iz citiranega zgodovinskega izpiska iz sodnega registra izhaja tudi, da je bil pravni prednik z imenom Vodnogospodarsko podjetje K. s sedežem C. S. Ž., konstituiran že leta 1975, zato bi ob sklepanju prodajne pogodbe, v kolikor bi bil res pogodbena stranka, lahko nastopal sam in ne po svojih pravnih prednikih, tako kot je to storil pri sklepanju zgoraj navedenih pogodb.

Tožeča stranka ne more uspeti s tožbenim zahtevkom z navedbami, da naj prodajne pogodbe ne bi sklenila oseba, pooblaščena za zastopanje, glede na to, da želi dokazati pravno nasledstvo pogodbene stranke in s tem upravičenost do pravic iz te pogodbe. Če zaradi nepravilne zastopanosti prodajna pogodba morda ne bi bila veljavna, na njeni podlagi tudi lastninske pravice ni mogoče pridobiti.

Ker tožeča stranka ni dokazala svojega pravnega nasledstva po Območni vodni skupnosti G. K, ne drži pa niti, da bi prodajno pogodbo sklenila njena pravna prednica, ker Območna vodna skupnost G. K, naj ne bi obstajala, njeno stališče, da naj bi bila imetnica pravice uporabe in kot takšna po ZLNDL lastnica spornih nepremičnin do ½, ne more zdržati.

Ne drži niti, da ni mogoče preizkusiti odločitve o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katerih priglašenih stroškov toženi stranki ni priznalo, stroški, ki jih je sodišče priznalo, pa so razvidni iz predloženega in odčrtanega stroškovnika v spisu.

Pritožbeno sodišče je ob presoji listin uporabilo pooblastila iz 3. točke 358. člena ZPP, saj je bila možnost njihovega obravnavanja pravdnima strankama v postopku zagotovljena. Ker pa tudi presoja teh listin ni narekovala spremembe izpodbijane sodbe in ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ni pa se opredeljevalo do ostalih obširnih pritožbenih navedb (npr. glede odločitve v zadevi I P 680/2008, vprašanje financiranja spornih nepremičnin, tega, ali je bila tožena stranka zgolj pogodbeni izvajalec ali ne in podobno), saj se niso izkazale za pravno odločilne.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l RS, št. 26/1999 - 57/2009. (2) Ur. l. RS, št. 44/1997 do 110/2002.