Jedro

Vprašanje ali so izpolnjeni pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, je treba presojati v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU.

V obravnavanem primeru so podani takšni indici, ki upravičeno kažejo na nepravilnost na strani izdajateljev spornih računov oziroma, ki upravičujejo sum obstoja nepravilnosti ali goljufije na strani izdajateljev spornih računov, na podlagi katerih bi tožnik lahko vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti. Na navedeno kaže že sam način sklepanja poslov z družbami. Sklenjene pogodbe niso vsebovale niti bistvenih elementov, ki so predpisani za sklenitev pogodbe, to pa je predmet in ceno. Oba elementa morata namreč biti določena ali vsaj določljiva. V postopku tožnik ni izkazal kako se je pri predmetnih poslih oblikovala cena in kako se je ugotavljala količina. Tožnik poteka poslov ni nadziral in tudi ni vodil listin oz. evidenc, kdo je dela opravil in s kakšnim materialom, kar je pomembno zlasti v primeru reklamacij, prav tako nima nobene poslovne korespodence s poslovnimi partnerji v zvezi s predmetnimi posli.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od novembra 2005 do junija 2008 s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 36.355,37 EUR (točka I izreka). Odmerjene obveznosti morajo biti plačana v roku 30 dni po vročitvi te odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik do izdaje te odločbe ni zahteval povrnitev stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka). Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od 1. 11. 2005 do 30. 6. 2008 in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 27. 5. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa jih je davčni organ zavrnil iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

V postopku DIN je davčni organ pregledal račune, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju prejel od družb: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o. in F. d.o.o., s katerimi so bile zaračunane naslednje dobave: razni nadomestni deli za stroje; pregledi in popravila strojev; vrtanje, varjenje, strojno obdelovanje in struženje ter sestave vijakov; strojna obdelava artiklov; vrtalni stroj Dalmastroj PSV30. Računi so podrobno prikazani v obrazložitvi izpodbijane odločbe od strani 3 do 18. Na podlagi teh računov je tožnik v obravnavanem obdobju uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v skladu z določbo 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), ki ima kontinuiteto v 63. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Poleg računov je tožnik z družbami B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. sklenil tudi pogodbe z zelo splošno navedbo predmeta pogodbe in sicer: „izvedba raznih strojnih del na reprodukcijskem materialu naročnika in izvajalca. Delo se bo opravljalo na obdelovalnih strojih v podjetju G. d.o.o. Prav tako izvedba popravil - remonta obdelovalnih strojev na isti lokaciji. Izvajalec bo pogodbeno prevzeta dela opravil s svojimi delavci na osnovi dostavljene tehnične dokumentacije.“ Vsebina vseh pogodb je bila zelo splošna. Pri vseh navedenih družbah je davčni organ opravil DIN in ugotovil objektivne okoliščine, navedene na strani 5 do 17 obrazložitve izpodbijane odločbe, na podlagi katerih je te družbe opredelil kot „neplačujoče gospodarske subjekte“ oziroma „missing traider“ subjekte.

Tožnik je v postopku navedel, da je v obdobju od leta 2006 do 2008 imel veliko naročil, zato je moral v kratkem času poiskati pomoč podizvajalcev. Za predmetne družbe je izvedel od poslovnih partnerjev ali pa so ga klicale same. Davčnemu organu je predložil pogodbe, sklenjene z navedenimi družbami, pri katerih pa posamezne pogodbe niso bile podpisane s strani obeh pogodbenih strank. Sestavljene so bile zelo na splošno. Dela naj bi se opravljala na strojih v podjetju tožnika. Pogodbe nimajo predvidenih količin oziroma obsega dela, niti nimajo predvidene cene. Tožnik tudi ni vodil evidence zalog materiala. Tako ni razvidno, da bi tožnik material izdajal iz skladišča v predelavo drugim podizvajalcem. Tožnik nima izdajnic materiala, iz katerih bi bilo razvidno, da so material v obdelavo prevzeli podizvajalci. Tožnik tudi nima evidenc opravljenih ur za delavce, ki bi naj storitve opravljali na strojih tožnika. Davčni organ je ugotovil, da tožnik ni ravnal kot dober gospodarstvenik in ni skušal pridobiti vsaj osnovnih podatkov o navedenih družbah, s čemer bi znižal svojo poslovno tveganje. Tožnik je po odvzemu ID številke za DDV pri prvi družbi začel prejemati račune od naslednje družbe, kar kaže na kontinuiteto poslovanja tožnika s takšnimi družbami. Davčni organ meni, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo del utaje davkov.

Tožnik v pripombah na zapisnik DIN navaja, da se je veliko dela opravilo v njegovih poslovnih prostorih z njegovo opremo. Delali pa naj bi podizvajalci oziroma njihovi zaposleni. Davčni organ navaja, da tožnik ni predložil nobenih konkretnih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da gre za dela na tožnikovih strojih. Prav tako ni iz vsebine spornih računov razvidno kakšno delo oz. storitev je bila opravljena. Tožnik ni vodil evidence prisotnih delavcev, ni opravljal nadzora in ni vodil evidence o prihodu in odhodu delavcev iz tožnikovih poslovnih prostorov. V primeru, da so storitve opravljali podizvajalci v poslovnih prostorih tožnika na njegovih strojih in z njegovim materialom, bi šlo v tem primeru za izposojeno delovno silo. Nobena od predmetnih družb pa ni imela pogodbe o koncesiji za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu (57. člen Zakona o delovnih razmerjih). V primeru izposojanja delovne sile bi moral tožnik s posrednikom tudi skleniti pogodbo in pred napotitvijo začasnega delavca obvestiti posrednika o delovnem mestu oziroma vrsti del, ki jih bo delavec opravljal, višini plačila na uro, pogojih za opravljanje dela, delovnem času, odmoru na delovnem mestu, ukrepih za varstvo pri delu ter oceno tveganja za nastanek poškodb na delovnem mestu. Navedba, da so dela opravljali podizvajalci oziroma zaposlenci podizvajalcev v prostorih tožnika z opremo tožnika tako ni podkrepljena z nobenih konkretnim dokazom. Tožnik ni ravnal kot dober gospodarstvenik in ni skušal pridobiti vsaj osnovnih podatkov o navedenih družbah.

Poslovodstvo vsake posamezne družbe oziroma organi, ki so po določbi 9. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) pooblaščeni, da vodijo njene posle na podlagi 32. člena ZGD-1, morajo opraviti preveritev podatkov o vsaki posamezni družbi s katero so v poslovnem odnosu, saj je sklenitev poslov brez vseh osnovnih informacij o poslovnih partnerjih zelo nenavadna. Zavezanci za davek so dolžni ravnati skrbno in v dobri veri. Še posebej skrbno so dolžni preveriti podatke o dobaviteljih, kar jim narekuje tudi 6. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati celo z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih, torej z skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zastopnik tožnika v pa postopku DIN ni znal pojasniti, zakaj je prekinil poslovno sodelovanje s posameznimi družbami.

Predmetne storitve so sicer bile opravljene, vendar v postopku tožnik ni izkazal, da bi te storitve oziroma dobave opravili izdajatelji računov. Tudi sicer sporni računi po mnenju prvostopenjskega organa niso verodostojne knjigovodske listine, kot jih opredeljuje Slovenski računovodski standard (v nadaljevanju SRS) 22. Gre za fiktivne račune in navidezne posle, kot jih opredeljuje tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Na podlagi izvedenih dokazov o subjektivnih in objektivnih okoliščinah pa je izkazano tudi sodelovanje tožnika pri davčni goljufiji in tako tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi določil 40. člena ZDDV, ki ima kontinuiteto v 63. členu in prvemu odstavku 67. člena ZDDV-1. Zavezanec za davek je dolžan pri svojem poslovanju ravnati tako, da kolikor je v njegovi moči preprečuje davčne utaje oziroma vsaj ne sodeluje pri takih poslih, za katere bi moral vedeti, da so davčno sporni. V danem primeru pa tožnik ni ravnal kot bi ravnal dober gospodarstvenik, saj bi moral imeti dokumentacijo, ki bi izkazovala, da so bile storitve zaračunane s spornimi računi, tudi dejansko opravljene. To velja še zlasti v primeru, če so storitve bile opravljene v tožnikovih poslovnih prostorih s tožnikovimi stroji in s tožnikovim materialom. Glede na navedeno prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Tožnik davčnemu organu ni predložil takšne dokumentacije, iz katere bi se dalo nesporno ugotoviti, katere osebe so neposredno opravile dobave in storitve za izdajatelja računov in s tem njihovo povezavo. Sklenjene pogodbe niso vsebovale opisanega obsega dobav in storitev, ki bi jih bil dolžan izvajalec storitev opraviti pri tožniku, niti ne cene zanje. V pogodbah je zgolj navedeno, da gre za razna strojna dela, ki se bodo izvajala z materialom naročnika oziroma izvajalca storitev. Sklenjene pogodbe niso vsebovale niti bistvenih sestavin, ki bi jih morala vsebovati vsaka pogodba in so že iz tega razloga neverodostojne listine. Tožnik za opravljene dobave oziroma storitve ni predložil nobenih drugih dokazil. Predloženi računi ne izpolnjujejo pogojev kot jih določajo SRS 21.7., 22.15. in 28.45.. Resničnost nastanka poslovnega dogodka bi moral zavezanec dokazati z verodostojnimi listinami, kot to zahtevajo SRS. Tožniku je mogoče očitati subjektivni element, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, kateri namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Tožnik ni dokazal, da je obstajal resnični promet storitev med izdajatelji računov in tožnikom in gre tudi po presoji pritožbenega organa za navidezne posle. Sklicevanje tožnika na določbe OZ, ki ne zahteva posebne obličnosti pogodbe, je nerelevantno, saj mora biti poslovni dogodek izkazan v poslovnih knjigah in temeljiti na verodostojni knjigovodski listini. V davčnem postopku se presojajo obligacijska pogodbena razmerja v smislu davčnih predpisov, torej z vidika izpolnjevanja pogojev, ki jih zakonodaja in SRS navajajo za verodostojne knjigovodske listine. Sklicevanje, da je DURS šele leta 2008 objavil gradivo glede poslovanja z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“, ni relevantno, saj je davčni organ upošteval pri svoji odločitvi zgolj relevantne predpise, ki so veljali v času izdaje izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je kot dokaz, da je bilo blago dobavljeno priložil račune za nakup nadomestnih delov za stroje, ki jih je kupil od dobavitelja A. d.o.o. in njihove fotografije. Tožnik je dejansko kupil stroje, ki so bili zaračunani na vhodnih računih in jih ima v svojih poslovnih prostorih ter jih tudi dejansko uporablja za opravljanje dejavnosti. V spornem obdobju se je pokazalo takšno povpraševanje kupcev, da tožnik ni mogel dela opraviti brez pomoči podizvajalcev. Tožnik je priložil tudi fotografijo vrtalnega stroja z znamko Dalmastroj PSV30 in pripadajočo dodatno opremo, ki jo je kupil od dobavitelja A. d.o.o. Davčni organ z arbitriranjem in preko indicev sklepa, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in da je sodeloval pri domnevni utaji davka. Kupec ni dolžan in ne more ugotavljati ter nadzirati ali bo prodajalec plačal DDV. Pomembno je, da so naročene storitve in dobave bile dejansko opravljene. Tudi sam način sklepanja poslov ni bil neobičajen. Tožnik nima dostopa do drugih evidenc. Prav tako ni zakonske osnove, da bi se tožniku nalagala solidarna odgovornost za obveznost plačila davka, ki ga je dolžan plačati sopogodbenik. Pojasnilo in kriterije v zvezi s poslovanjem z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“ je DURS izdal šele leta 2008. Tožnik pa je strokovnjak za projektiranje in izdelovanje drobnih kovinskih predmetov. Preveril je okoliščine, ki so pomembne in v skladu z običajno poslovno prakso, to pa je, da imajo subjekti veljavno ID številko za DDV. Veliko dela se je opravilo v poslovnih prostorih tožnika na opremi tožnika. Delali pa so podizvajalci s svojimi zaposlenimi ali njihovi podizvajalci. S poslovanjem z navedenimi družbami je tožnik začel na podlagi ustnih referenc, ki jih je pridobil od svojih poslovnih partnerjev. Gre za izdelavo raznih izdelkov s strani dobaviteljev iz materiala tožnika. Dobava določenega materiala pa je bila narejena na podlagi pogodbe o izvedbi storitev. Poleg sklenjenih pogodb se je tožnik z dobavitelji dogovarjal tudi ustno, za vsak posel posebej. Ker se je delo podizvajalcev opravljalo v prostorih tožnika, tožnik ni izdajal nobenega materiala in tudi ne izdajnic, saj material ni zapuščal poslovnih prostorov tožnika. Tožnik ni vodil evidence ur delavcev podizvajalcev, saj niso bili zaposleni pri tožniku. Prav tako tudi ne gre za navidezne posle, kot jih opredeljuje tretji odstavek 74. člena ZDavP-2. Tožnik v tožbi navaja sodbe SEU C-439/04 in C-440/04 v združeni zadevi Axel Kittel. Pravica do odbitka DDV je bistven sistem DDV in ne sme biti omejena. Tožnik zanika, da je vedel oziroma bi moral vedeti za goljufivo delovanje svojih dobaviteljev. Navaja sodbo SEU C-255/02 v zadevi Halifax plc., pri čemer pa v danem primeru ne gre za takšno situacijo. Gre zgolj za to, da podizvajalci tožnika niso plačali DDV, za kar pa po veljavnem pravnem redu tožnik ne more odgovarjati. Navaja tudi sodbo SEU C-342/87 v zadevi Genius Holding, BV in poudarja načelo nevtralnosti DDV. Bistveno je, da je za dobavo prejel račun in ga v celoti plačal. Subjektivni element pa pri tožniku ni izkazan. Tožena stranka skuša davčno breme neupravičeno prevaliti na tožnika, za kar nima nobene pravne podlage. Tožnik je vpogledal v vse javno dostopne baze, iz katerih je pridobil informacije o svojih dobaviteljih. Pridobil je tudi reference dobaviteljev. Ti so spoštovali pogodbena določila, dobave oz. storitve so bile v redu, v roku in kvalitetno opravljene. V času opravljanja storitev so dobavitelji tudi imeli veljavne ID številke za DDV.

Glede očitka davčnega organa, da tožnikovi delavci niso delali preko polnega delovnega časa, tožnik navaja, da je skušal najti dolgoročnejšo rešitev in sicer najem podizvajalcev. V danem primeru tudi ni šlo za izposojanje delovne sile, pač pa za izvedbo storitev s strani druge pravne osebe. Tožnik meni, da davčni organ ni v zadostni meri raziskal dejanskega stanja in je tudi kršil načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2. V skladu z načelom materialne resnice ni ugotovil vseh dejstev in dokazov, kršil pa je tudi pravila postopka, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo meritorno odloči ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži plačilo stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti odločitve in pri razlogih zanjo.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno, ali davčni organ tožniku upravičeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je tožnik prejel od družb: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o. F. d.o.o., za dobave blaga oz. storitev: razni nadomestni deli za stroje; pregledi in popravila strojev; vrtanje, varjenje, strojno obdelovanje in struženje ter sestava vijaka; strojna obdelava artiklov; vrtalni stroj Dalmastroj PSV30. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitve od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegove obdavčljive transakcije, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice od odbitka DDV, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v verigi dobav. Pravica do odbitka vstopnega DVV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. ZDDV oz. ZDDV-1, veljavna v letih 2005 do 2008, na katera se obravnavane obdavčitve nanašajo določata, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (drugi odstavek 40. člena ZDDV). Vsebinsko enaki določbi ima ZDDV-1 (ki je veljal od 1. 1. 2007) v prvem odstavku 63. člena in prvem odstavku 67. člena. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da ni sporno, da je bila dobava blaga oziroma storitev po spornih računih opravljena (razen po računih družbe C. d.o.o.) in da je tožnik to blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Glede pravice do odbitka vstopnega DDV po 40. člena ZDDV oziroma 63. člena ZDDV-1 v primeru, kot je obravnavani, pa je treba izhajati iz razlage Šeste direktive Sveta 77/288/EGS (v nadaljevanju Šesta Direktiva Sveta) z dne 17. 5. 1977 oz. Direktive Sveta 2006/112/ES, (ki je nadomestila Šesto Direktivo Sveta), ki jo daje SEU v svojih sodbah in ki veljajo „erga omnes“ in „ex tunc“.

Sporno glede na stališče iz sodne prakse SEU pa ostaja vprašanje ali se tožniku na podlagi objektivnih dejavnikov konkretnega primera lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije, ki jih je opravil z navedenimi družbami povezane z goljufijo navedenih dobaviteljev oz. drugih trgovcev v verigi. V skladu s sodno prakso SEU bi se morali le subjekti, ki sprejmejo vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije, pa naj gre za goljufijo v zvezi z DDV ali druge goljufije, lahko zanesti na zakonitost teh transakcij, da ne bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV. Ni v nasprotju s pravom Unije od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje (sodba Mahagében in Dávid, točki 53 in 54). Res je tudi, da Direktiva Sveta 2006/112/ES nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero davčni organ zavrne pravico do odbitka DDV, ker se davčni zavezanec ni prepričal ali izdajatelj računa za blago, za katerega se uveljavlja pravica do odbitka, ima status davčnega zavezanca, ali je imel blago na voljo in ali ga je lahko dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede napovedi in plačila DDV, čeprav so izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji, ki so v Direktivi Sveta 2006/112/ES določeni za uveljavljanje pravice do odbitka, in da davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost ali goljufijo na strani tega izdajatelja (glej zgoraj navedeno sodbo Mahagében in Dávid, točka 66).

V primerih, kot je obravnavani, ko je storitve oziroma dobave opravil drug gospodarski subjekt, je mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega poslovnega subjekta v dobavni verigi. Navedeno izhaja iz sodb SEU C-439/04 in C-440/04- združeni zadevi Axel Kittel. Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04 Teleos in drugi). Iz že navedene sodbe SEU v zadevi Mahageben in David izhaja, da bi moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo ob upoštevanju okoliščin primera se pozanimati o drugem subjektu od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (glej že navedena sodba Mahageben in David, točka 60).

Po mnenju sodišča so v obravnavanem primeru podani takšni indici, ki upravičeno kažejo na nepravilnost na strani izdajateljev spornih računov oziroma, ki upravičujejo sum obstoja nepravilnosti ali goljufije na strani izdajateljev spornih računov, na podlagi katerih bi tožnik lahko vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti. Na navedeno kaže že sam način sklepanja poslov s citiranimi družbami. Sklenjene pogodbe niso vsebovale niti bistvenih elementov, ki so predpisani za sklenitev pogodbe to pa je predmet in ceno. Oba elementa morata namreč biti določena ali vsaj določljiva. V postopku tožnik ni izkazal kako se je pri predmetnih poslih oblikovala cena in kako se je ugotavljala količina. V predmetni zadevi pogodbe, niso vsebovale opisa in obsega dobav, niti ne cene. Tožnik poteka poslov ni nadziral in tudi ni vodil listin oz. evidenc, kdo je dela opravil in s kakšnim materialom, kar je pomembno zlasti v primeru reklamacij, kot je to pravilno navedel že davčni organ. Tožnik nima nobene poslovne korespodence s poslovnimi partnerji v zvezi s predmetnimi posli. Tožnik je sicer trdil, da povečanega obsega poslov brez pomoči podizvajalcev ne bi mogel opraviti, vendar je davčni organ ugotovil, da v času od leta 2005 do leta 2008 zaposleni pri tožniku niso opravljali dela preko rednega delovnega časa, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik za povečan obseg dela ni izkoristil lastnih virov. Pri tem pa gre za storitve, za katere je potrebna posebna usposobljenost. V danem primeru gre namreč za posebno usposobljenost za delo na strojih in napravah, za katere je potreben tudi ustrezen preizkus varstva pri delu. Potrebna je zaščitna oprema in tudi dobro poznavanje proizvodnega procesa. Tožnik je natančno poznal strokovno usposobljenost, znanje in sposobnosti za delo svojih zaposlenih. Delo naj bi se opravljalo v poslovnih prostorih tožnika in z materialom tožnika, pri čemer pa tožnik ne razpolaga z nobenimi dokazili o prisotnosti na delu, porabi materiala itd.. Tožniku se lahko utemeljeno očita, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, saj je v vseh primerih šlo za posle brez sodelovanja s poslovnimi partnerji. Tožnik je pristal na navedene posle, ne da bi se pozanimal s kom sklepa posel in brez kontakta s poslovnimi partnerji, brez pridobitve referenc o poslovnih partnerjih. Zato gre po mnenju sodišča za neobičajno poslovanje, tožniku pa gre očitek, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika, s katero bi lahko prepoznal, da gre za sumljiv posel. Dobaviteljem, ki so s tožnikom sodelovali v obravnavanih poslih je skupno, da niso izpolnjevali davčnih obveznosti in da niso predlagali obračunov DDV in tudi DDV niso plačali ter jim je bila, kot izhaja iz upravnih spisov, posledično tudi odvzeta ID številka za DDV. Kot je pravilno ugotovil že davčni organ, je neobičajno, da je tožnik pri sklepanju poslov izbiral prav takšne poslovne partnerje, pri čemer o njih ni pridobil referenc. V obravnavanem obdobju je tožnik zamenjal kar 6 takšnih dobaviteljev. Iz izjave zavezanca izhaja, da je za navedene družbe izvedel od poslovnih partnerjev ali pa so ga poklicale same. Tožnik ni izvedel nobene preveritve o delovanju navedenih družb. Nenavadno je, da tožnik pred sklenitvijo poslov z navedenimi družbami ni pridobil nobenih informacij od njih neposredno in tudi ne o njihovih referencah za tovrstne posle. Prav tako tudi v postopku DIN ni znal pojasniti, zakaj je prenehal poslovno sodelovati s posameznimi dobavitelji. Ni imel kontakta z odgovornimi osebami. Ni imel dokumentacije glede opravljenih storitev, ki bi jo moral imeti. Certifikat ISO 9001 zahteva od tožnika še dodatno skrbnost. Standard tudi predvideva posebno odgovornost vodstva za vodenje virov in realizacijo proizvoda oziroma storitev ter merjenje, analiziranje in izboljšave. Tudi v primeru reklamacij so listine edini dokaz o tem, kaj je točno določena oseba opravila, kako je to opravila in kdaj. Na podlagi tega je breme neustrezne kvalitete na slednjem. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi tožniku mogoče očitati subjektivni element oziroma, da v transakcijah z navedenimi družbami ni bil dobroveren. V konkretnem primeru se tožniku ob ugotovljenih objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na sam način sklenitve poslov, splošni vsebini pogodb, nevodenju evidenc lahko očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajateljev predmetnih računov ali drugih gospodarskih subjektov višje v dobavni verigi.

Tožnik je prejel račune tudi od družbe C. d.o.o. za marec in april leta 2007 za struženje, vrtanje, sestavo in varjenje vijakov. V postopku DIN pri navedeni družbi je direktorica G.G. izjavila, da se ukvarja z vedeževanjem po telefonu. Za opravljanje storitve vedeževanja po telefonu je družba C. d.o.o. v letu 2007 izdala zgolj račune družbama H. d.d. in I. d.d., predmetne račune pa navedena družba ni izdala. V zvezi z navedeno ugotovitvijo davčnega organa tožnik ni podal nobenega pojasnila niti ugovora tako da po presoji sodišča ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravica do odbitka DDV tožniku utemeljeno ni bila priznana.

Tudi iz sodb sodišča SEU C-255/02 v zadevi Halifax izhaja, da je treba Šesto Direktivo Sveta oz. Direktivo Sveta 2001/112/ES razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo. V konkretni zadevi gre po presoji sodišča za takšno situacijo, saj tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker bi ob skrbnem ravnanju moral prepoznati, da gre za transakcije z namenom neupravičene pridobitve davčnih ugodnosti.

Prvostopenjski organ tožniku očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajateljev spornih računov, pri čemer se sklicuje tudi na okoliščine, ki se nanašajo na družbe, ki so izdale sporne račune (npr. da nimajo zaposlenih delavcev in materialnih pogojev, da bi storitve lahko opravile, ipd.), čeprav objektivne okoliščine na strani navedenih družb (ki kažejo na nezakonito poslovanje teh družb), pri presojanju tožnikovega subjektivnega elementa glede na prakso SEU po presoji sodišča niso relevantne.

Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Iz vseh navedenih okoliščin pa izhaja utemeljen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajateljev računov. Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri svojem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravice do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem v smislu dobrega gospodarja namreč zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega subjekta. Tako ravnanje je po presoji sodišča nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno.

Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da tožnik ne more odgovarjati, če njegovi dobavitelji svojih davčnih obveznosti ne izpolnjujejo. Posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“ je bila, da je z odločbo davčni organ takšnim družbam odvzel ID številka za DDV takoj, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja. Glede na predhodno navedeno je neutemeljen ugovor tožnika, da skuša tožena stranka davčno breme neupravičeno prevaliti na tožnika. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da sodbe SEU niso neposredno uporabljive. SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske unije. Njegove sodbe so zavezujoče za vse, tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava EU v vseh državah članicah Evropske unije. Ob takem stanju stvari pa ne moremo govoriti o kršitvi načela nevtralnosti DDV.

Sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka. Prvostopenjski organ je tudi v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Ne gre za kršitev načela materialne resnice v davčnem postopku (5. člen ZDavP-2), dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Podlaga za odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru niso bila navodila DURS, marveč v spornem obdobju veljavni ZDDV oz. ZDDV-1. Tako so neutemeljeni ugovori tožnika v zvezi z navodili DURS glede poslovanja z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“.

Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Tožniku na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDDV oziroma 62., 63. in 67. člena ZDDV-1 pravilno in upravičeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih spornih računih. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, navedeno v določbi 65. člena ZUS-1, v danem primeru niso podani.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.