Jedro

Iz razlogov sodbe mora biti razvidno, da je sodišče ocenilo vse dokaze, ki jih je izvedlo. Dokazi so bili izvedeni zaradi razjasnitve dejanskega stanja obravnavane zadeve, saj jih sodišče ne bi izvedlo, če k temu ne bi mogli prispevati, iz obrazložitve sodbe pa mora nedvomno izhajati, da je ocenilo vse dokaze in kako jih je presodilo, tudi tiste, za katere je ugotovilo, da njihova vsebina k razjasnitvi dejanskega stanja ni prispevala.

Višina denarne kazni, ki jo je obdolženec dolžan plačati oziroma ki jo bo dolžan plačati v primeru preklica pogojne obsodbe in ki jo določa število dnevnih zneskov, ki jih je sodišče na v zakonu predpisan način ugotovilo, je odločilno dejstvo, saj so odločilna vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Zato mora biti v sodbi obrazloženo, katera dejstva in okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri dnevnega zneska in kako ga je izračunalo, prav tako pa mora biti pojasnjena odmera števila dnevnih zneskov, ki po njegovi oceni predstavlja pravično in ustrezno kazensko sankcijo, in šele takšna obrazložitev omogoča obdolžencu, ki mu je bila kazenskega sankcija izrečena, da se zoper njo pritoži, pritožbenemu sodišču pa, da njeno ustreznost preizkusi.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolženega D. K., odvetnikov iz Odvetniške pisarne S. d.o.o. v C., in ob ugoditvi pritožbi obdolženčevih zagovornikov, odvetnikov iz Odvetniške pisarne M. & K. o.p., d.o.o. v C., se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na je s sodbo I K 46615/2015 z dne 23. 1. 2017 pod točko I izreka obdolženega D. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 58. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1 določilo denarno kazen 5.000,00 EUR v smislu 47. člena KZ-1, ki se mu naloži v sto dnevnih zneskih, pri čemer znaša višina dnevnega zneska 50,00 EUR, kazen pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo sorazmernega dela, polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ter sodno takso iz 6. točke 92. člena ZKP v znesku 350,00 EUR in plačilo sorazmernega dela - polovico stroškov zasebne tožilke in njenega pooblaščenca v smislu 8. točke 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani. Istega obdolženca je po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe po zasebni tožbi, ko mu je očitala storitev kaznivega dejanja obrekovanja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 159. člena KZ-1 in v tem delu postopka odločilo, da mora zasebna tožilka obdolžencu povrniti sorazmerni del polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sorazmerni del polovice potrebnih izdatkov obdolženca in zagovornika, odmerjenih s posebnim sklepom ter sorazmerni del - polovico sodne takse, ki znaša 30,00 EUR.

2. Zoper obsodilno sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca, odvetniki iz Odvetniške družbe M. & K. o.p. d.o.o. v S.G., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da napadeno sodbo spremeni tako, da zasebno tožbo zasebne tožilke zavrže, podrejeno, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, temu podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper obsodilno sodbo so se pritožili še zagovorniki obdolženca, odvetniki iz Odvetniške pisarne S. v C., ki uveljavljajo pritožbene razloge kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navajajo uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da napadeno sodbo razveljavi, zasebni tožilki pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Na pritožbi je odgovoril pooblaščenec zasebne tožilke odvetnik D. B. iz Odvetniške družbe F., L., B. o.p., d.o.o. iz L.. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi kot neutemeljeni zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi ter obdolžencu naloži plačilo stroškov postopka zasebne tožilke, vključno s stroški sestave odgovora na pritožbo.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. Pritožba obdolženčevih zagovornikov iz Odvetniške družbe M. & K. trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in sam sebi nasprotuje in ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju je izrek zato, ker je že v zasebni tožbi postavljena trditev, da inkriminirani tekst predstavlja trditve, ki vse pomenijo žaljivo vrednostno oceno. Novejša sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije razlikuje med dejstvi (trditvami) in mnenji oziroma komentarji (vrednostnimi sodbami), pri tem pa je pri trditvi potrebno dokazati njeno resničnost, pri vrednostni sodbi pa utemeljenost in korektnost. Po odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice je vrednostna sodba lahko označena za nekorektno in torej žaljivo, če se izkaže, da v ničemer ne temelji na resničnih dejstvih, kar pomeni, da je vrednostna sodba lahko korektna tudi, če je pretirana, uničujoča, nepravična..., vendar pa mora temeljiti na določenih dejstvih, ki morajo biti resnična. Obdolženec v svojem zagovoru ni uveljavljal dokaza resnice, kot to zmotno zaključuje v sodbi prvostopenjsko sodišče, temveč se je obramba opredelila zgolj do tega, da je utemeljevala dejstva, na podlagi katerih je obdolženec podal vrednostno sodbo kot jo je zapisal v predmetnem članku, ter ali ima ta vrednostna sodba o zasebni tožilki podlago na preverljivih dejstvih in ali je mogoče ta dejstva dokazati ali pa je šlo za namen zaničevanja.

6. Pritožba nima prav. Zaradi navedenega zapisa v opisu kaznivega dejanja izrek sodbe ni nerazumljiv in tudi ni s seboj v nasprotju. V opisu kaznivega dejanja je povzet tekst iz članka, ki ga zasebna tožba nadaljuje z zapisom, da se je "zaradi teh trditev, ki vse pomenijo žaljivo vrednostno oceno", zasebna tožilka M. T. K. počutila razžaljeno in prizadeto, zapisano pa pritožba zmotno ocenjuje kot kontradiktorno, ker bi se naj s tem obdolžencu očitali hkrati tako trditev kot vrednostna ocena, pri čemer je pri trditvi potrebno dokazati njeno resničnost, pri vrednostni oceni pa utemeljenost in korektnost. Zapisanega namreč ni mogoče tolmačiti tako, kot razlaga pritožba. Trditve v tem primeru niso sinonim za dejstva, ki jih je potrebno razmejiti od komentarjev - vrednostnih sodb, temveč so po povzetem besedilu članka trditve sinonim za navedbe, ki po zasebni tožbi pomenijo žaljivo vrednostno oceno, zaradi katere se je zasebna tožilka počutila razžaljeno in prizadeto. Pritožba pa ni utemeljena niti, ko pogreša razloge o tem, ali v izreku sodbe povzeto besedilo predstavlja trditve ali vrednostne ocene. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je bilo besedilo zapisano z namenom zaničevanja zasebne tožilke in predstavlja negativno vrednostno sodbo o njej. Zapisano je tudi, da je obdolženec želel uveljaviti dokaz resnice, kar pritožba graja kot zmotno, a je sodišče prve stopnje to svojo navedbo v nadaljevanju pojasnilo s tem, da je preverjalo obdolženčev zagovor, ko je povedal, da se je oprl na podatke o strokovni usposobljenosti zasebne tožilke. Opravilo je torej oceno, na katero opozarja pritožba, ko navaja sodbe ESČP, to je, ali je bila zapisana vrednostna sodba korektna ter temelji na dejstvih, ki morajo biti resnična.

7. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih pritožba uveljavlja v tem delu, tako niso podane, ostalih pritožbenih navedb, ki grajajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ni presojalo, ker pritožba utemeljeno uveljavlja drugo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, kot pravilno navaja pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov, ki jih je izvedlo, in sicer do listin, naštetih v točki 2 obrazložitve sodbe, ki jih je v dokazne namene prebralo na glavni obravnavi. Gre za odločilna dejstva, saj oceno teh listin podaja pritožba in trdi, da razlogi sodbe v izvedenih listinah nimajo podlage, pritožbeno sodišče pa utemeljenosti pritožbe glede tega ne more presojati, ker sodba ocene teh dokazov nima. Iz razlogov sodbe mora biti razvidno, da je sodišče ocenilo vse dokaze, ki jih je izvedlo. Dokazi so bili izvedeni zaradi razjasnitve dejanskega stanja obravnavane zadeve, saj jih sodišče ne bi izvedlo, če k temu ne bi mogli prispevati, iz obrazložitve sodbe pa mora nedvomno izhajati, da je ocenilo vse dokaze in kako jih je presodilo, tudi tiste, za katere je ugotovilo, da njihova vsebina k razjasnitvi dejanskega stanja ni prispevala.

8. Druga bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo navedena pritožba utemeljeno uveljavlja, je podana v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je obdolžencu v pogojni obsodbi na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1 določilo denarno kazen 5.000,00 EUR, ki se mu, kot je v izreku sodbe navedeno, naloži v sto dnevnih zneskih, pri čemer znaša višina dnevnega zneska 50,00 EUR. Navedena odločitev je v sodbi obrazložena s tem, da je sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo skrb za enega otroka, da obteževalnih okoliščin ni ugotovilo in da je upoštevalo osebnost obdolženca, ki je sicer urejena oseba, ter okoliščine, v katerih je storil kaznivo dejanje in mu izreklo pogojno denarno kazen, ker je prepričano, da bo namen kaznovanja dosežen že z opozorilom ob zagroženi kazni. Glede višine v pogojni obsodbi določene denarne kazni, ki bi naj predstavljala sto dnevnih zneskov po 50,00 EUR, pa je navedeno, da je primerna vrsti, teži in okoliščinam kaznivega dejanja, iz obrazložitve pa ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo, da znaša dnevni znesek prav 50,00 EUR. Pritožba ima prav, ko navaja, da sodba ne pojasni, katere podatke o obdolženčevih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja ter stroških preživljanja in družinskih obveznostih naj bi sodišče pridobilo, da je ugotovilo, da dnevni znesek znaša 50,00 EUR.

9. Način izrekanja (v primeru pogojne obsodbe določanja) denarne kazni ureja KZ-1 v 47. členu, kjer v prvem odstavku določa, da se denarna kazen izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca; drugi odstavek navedenega člena med drugim določa, da sodišče dnevni znesek določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanaša na premoženjske razmere storilca; tretji odstavek istega člena - da višino dnevnega zneska sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca na podlagi podatkov o njegovem zaslužku, drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega premoženja in njegovih družinskih obveznostih, ter četrti odstavek - da sodišče pri določanju višine dnevnega zneska upošteva podatke, ki ob izrekanju kazni niso stari več kot eno leto, ter da če podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo ali če gre za izdajo kaznovalnega naloga, višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca. Višina denarne kazni, ki jo je obdolženec dolžan plačati oziroma ki jo bo dolžan plačati v primeru preklica pogojne obsodbe in ki jo določa število dnevnih zneskov, ki jih je sodišče na v zakonu predpisan način ugotovilo, je odločilno dejstvo, saj so odločilna vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Zato mora biti v sodbi obrazloženo, katera dejstva in okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri dnevnega zneska in kako ga je izračunalo, prav tako pa mora biti pojasnjena odmera števila dnevnih zneskov, ki po njegovi oceni predstavlja pravično in ustrezno kazensko sankcijo, in šele takšna obrazložitev omogoča obdolžencu, ki mu je bila kazenskega sankcija izrečena, da se zoper njo pritoži, pritožbenemu sodišču pa, da njeno ustreznost preizkusi.

10. Pritožba uveljavlja še pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki bi naj bila podana zaradi prepozno vložene pritožbe. Pritožbeno sodišče, ob ugotovljenih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, utemeljenosti te pritožbene navedbe ni moglo presojati, ker se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do vseh zatrjevanj obrambe glede vprašanja pravočasnosti vložitve zasebne tožbe. Pritožba pravilno navaja, da je obdolženec na glavni obravnavi 8. 9. 2016 ugovor prepozno vložene zasebne tožbe ponovil, a je pri tem navajal drugo okoliščino kot v ugovoru zoper zasebno tožbo, ki ga je zunajobravnavni senat zavrnil, sodišče prve stopnje pa se do nje ni opredelilo. Skliceval se je na dopis zasebne tožilke M. T. K. z dne 18. 1. 2014 (v spisu priloga B3), ki ga avtorica na strani 4 naslavlja na obdolženca, s tem pa je dokazoval, da je zanj kot avtorja torej vedela že takrat in da je zato zasebna tožba zoper njega prepozno vložena. Sodišče prve stopnje bi moralo, ko je presojalo in obrazložilo pravočasnost vložitve zasebne tožbe (v točki 4 obrazložitve sodbe), pojasniti tudi, kako ocenjuje to dejstvo.

11. Po obrazloženem, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obdolženca ugodilo in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožba, ki je utemeljeno uveljavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v preostalem uveljavlja druge pritožbene razloge, ki jih glede na naravo ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče ni presojalo, prav tako pa ni presojalo pritožbenih navedb zagovornikov obdolženca iz Odvetniške pisarne S., saj je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da pritožba bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pojasnjuje z grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo dokazni postopek ponovilo, po potrebi izvedlo dodatne dokaze in v zadevi ponovno odločilo ter v sodbi obrazložilo vsa odločilna dejstva.

13. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.