Jedro

Dedič bi se lahko svoje (zakonske) odgovornosti za zapustnikove dolgove rešil le tako, da bi se odpovedal dediščini/dedovanju (torej svojemu položaju dediča). Tega pa ni storil. Obstoj dednega dogovora sklenjenega med obema dedičema in tretjo osebo, ki ni dedič, na upnikove pravice napram dedičema iz naslova njune odgovornosti za zapustničine dolgove nima nobenega vpliva.

Pravice zapustnikovih upnikov utemeljene na solidarni odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove dediči z dednim dogovorom ne morejo izničiti (derogirati). Upnik namreč ni bil stranka (dednega) dogovora, niti ni imel nobenega vpliva na njegovo vsebino, zaradi česar se z njim njegov (zakonsko varovani) položaj ne more (ne sme) poslabšati.

Toženec je s sklenitvijo dednega dogovora, po katerem mu gre (namesto višini njegovega dednega deleža sorazmernega dela na predmetih zapuščine/dedovanja) „zgolj“ terjatev v višini 4.000,00 EUR napram oporočnemu dediču, prevzel tudi tveganje, ali bo njegova terjatev poplačana. Ker je šlo za njegovo lastno odločitev, da bo sklenil takšen dogovor, je sklicevanje na načeli pravičnosti in poštenosti povsem neprepričljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17.6.2014 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 156317/2011 z dne 25.10.2011 v l. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi za plačilo glavnice 3.489,41 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 30.9.2011 dalje do plačila, in izvršilnih stroškov v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od 16.11.2011 dalje do plačila (I. točka izreka), - da je dolžan toženec tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 154,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico), podredno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Poudarja, da po zapustnici ni podedoval nobenega premoženja, pač pa je z oporočnim dedičem sklenil dedni dogovor, s katerim se mu je slednji (ki je dejansko podedoval vse zapustničino premoženje) zavezal izplačati določeni znesek. Dedni dogovor, pa čeprav je povzet v izreku sklepa o dedovanju, nima pravne narave sklepa o dedovanju, saj predstavlja bodisi pogodbo civilnega prava, bodisi (če izpolnjuje ustrezne pogoje zanjo) ima naravo sodne poravnave (sklicuje se na judikat VSL 0058240). Ker oporočni dedič svoje obveznosti iz dednega dogovora ni izpolnil, terjatev do njega pa se je pokazala kot očitno neizterljiva, toženec ni odgovoren za zapustničin dolg do tožnice. Če bo izpodbijana sodba vzdržala, bo nastopilo stanje, ki bo v neposrednem nasprotju z določbo prvega odstavka 142. člena ZD. Odgovoren bo namreč za zapustničin dolg, čeprav iz zapuščine ni prejel nobenega premoženja. To bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti in poštenosti, na katerih mora temeljiti pravo. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo odločilno dejstvo, ko je štelo, da je toženec podedoval premoženje v vrednosti 4.000,00 EUR in da je zato odgovoren za dolg do tožeče stranke. V posledici te ugotovitve pa je tudi napačno uporabilo določbo 142. člena ZD. Razlogom sodbe oporeka tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje odgovornosti N. B. za zapustničine dolgove. Tožnica se po eni strani sklicuje na to, da dedni dogovor v tem delu zoper njo nima učinka, vendar pa je kljub temu tudi proti njej vložila predlog za izvršbo in razpolaga s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če je (kot je bilo to v obravnavanem primeru) več dedičev, so ti v skladu s 3. odstavkom 142. člena(1) nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. Kot je tožencu to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je slednji kot njen dedič za dolgove pokojne S. S. odgovoren v skladu s 142. členom ZD, torej po samem zakonu (in sicer nerazdelno do višine vrednosti svojega dednega deleža).(2) Svoje (zakonske) odgovornosti za dolgove bi se slednji lahko rešil le tako, da bi se (v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZD) odpovedal dediščini/dedovanju (torej svojemu položaju dediča), kot je to storila N. B. S. Tega pa ni storil. Na drugi strani pa obstoj dednega dogovora(3) sklenjenega med obema dedičema in N. B. S. (torej tretjo osebo, ki ni dedič(4)) na upnikove(5) pravice napram dedičema (torej tudi nasproti tožencu) iz naslova njune odgovornosti za zapustničine dolgove nima nobenega vpliva.

6. V skladu s predhodno navedenim toženčeve zakonske (solidarne) odgovornosti za vtoževani dolg v ničemer ne zmanjšuje ne okoliščina, da je tožnica tudi zoper N. B. S. za isti dolg(6) vložila predlog za izvršbo in pridobila pravnomočen sklep o izvršbi, (7) niti navajanje, da ima v skladu z dednim dogovorom zgolj terjatev v višini 4.000,00 EUR (8)do oporočnega dediča, ki naj ne bi bila izterljiva. Pravice zapustnikovih upnikov utemeljene na tretjem odstavku 142. člena ZD (torej na solidarni odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove) dediči z dednim dogovorom ne morejo izničiti (derogirati). Stališče, da toženca (ki se dedovanju ni odpovedal) zaradi vsebine dednega dogovora ni moč šteti za dediča, je zato samo po sebi napačno.

7. Kot je v 22. točki obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje, je toženec s sklenitvijo dednega dogovora, po katerem mu gre (namesto višini njegovega dednega deleža sorazmernega dela na predmetih zapuščine/dedovanja) „zgolj“ terjatev v višini 4.000,00 EUR napram oporočnemu dediču, prevzel tudi tveganje, ali bo njegova terjatev poplačana. Ker je šlo za njegovo lastno odločitev, da bo sklenil takšen dogovor, je sklicevanje na načeli pravičnosti in poštenosti povsem neprepričljivo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP (9)). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami

(2) V obravnavanem primeru je torej primarno relevantna določba tretjega in ne prvega odstavka 142. člena ZD.

(3) Pritožbeno poudarjanje, kakšna je (upoštevaje sodno prakso) pravna narava omenjenega dogovora, je, kar se tiče pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve, brezpredmetno.

(4) Zaveza tretje osebe dedičema, da bo poplačala zapustnikove dolgove, ima, dokler upnik v njen prevzem ne privoli ali če ga odkloni, zgolj naravo prevzema izpolnitve (5. odstavek 427. člena OZ v zvezi s 434. členom OZ). Ta upniku do prevzemnika ne daje nobenih pravic. Še bolj pomembno je, da obveznost dolžnika (v konkretnem primeru obeh dedičev), če upnikove privolitve v prevzem ni, ne ugasne.

(5) Ta namreč ni bil stranka (dednega) dogovora, niti ni imel nobenega vpliva na njegovo vsebino, zaradi česar se z njim njegov (zakonsko varovani) položaj ne more (ne sme) poslabšati.

(6) Pritožnik namreč ne zatrjuje, da naj bi ga slednja poravnala.

(7) Popolnoma brezpredmetno je, na kakšni „podlagi“ naj bi tožnica zoper njo podala zahtevek (predlog za izvršbo) oziroma pridobila izvršilni naslov (iz sklepa VL 156317/2011 z dne 15.10.2012 - l. št. 83 in 84 - je razvidno, da se je ugovor N.B.S. zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse po zakonu štel za umaknjenega).

(8) Zakaj naj terjatev (torej obligacijska pravica) sama po sebi ne bi predstavljala premoženja, ni jasno. Na drugi strani pa so pritožbene trditve o njeni neizterljivosti povsem pavšalne.

(9) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami