Jedro

Tožniki, ki so otroci pokojnega nekdanjega lastnika nacionaliziranih stavbnih zemljišč in ki so pravico uporabe pridobili s pravnimi posli in s sklepom o dedovanju, niso upravičenci po 31. členu ZDen. Ta jim tudi glede na določbe 15. in 67. člena daje le pravico stranke v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo (ki je bila glede na datum prvostopne odločbe - 9.12.1992 in datum pritožbe - 23.12.1992, lahko izdana le leta 1993, ne pa 1992, kot je napačno navedeno na odločbi) zavrnila pritožbo tožnikov proti sklepu Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine ..., s katerim je zavrgel zahtevo tožnikov na denacionalizacijo stavbnih zemljišč pripisanih k vl. št. 706, 1091, 1319 in 1320. Tožena stranka je ugotovila, da so bila z odločbo Občinskega ljudskega odbora ... z dne 7.1.1963 nacionalizirana stavbna zemljišča očetu tožnikov A.N. Tožniki so pridobili pravico uporabe na denacionaliziranih zemljiščih na podlagi odločbe Sob ..., darilne pogodbe in pravnomočnega sklepa o dedovanju. Upravičenci po 31. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, ZDen) so le prejšnji lastniki nacionaliziranih nepremičnin, na katerih imajo pravico uporabe, ne pa dediči prejšnjega lastnika.

Tožniki so v tožbi predlagali, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajali so, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala določbe 15. člena ZDen, po kateri so, če so upravičenci mrtvi ali razglašeni za mrtve, njihovi pravni nasledniki upravičeni za uveljavljanje pravic po zakonu. Upravičenci so torej tudi pravni nasledniki. Tudi pri razlagi 67. člena ZDen je treba uporabiti določbo 15. člena. Z odločitvijo tožene stranke je bilo kršeno tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom, ki je določeno v 2. odstavku 14. člena Ustave Rapublike Slovenije.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Pri tem se je sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 31. člena ZDen se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. V 1. odstavku 15. člena navedenega zakona je določeno, da so v primeru, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi ali so razglašeni za mrtve, upravičenci za uveljavljanje pravic iz zakona njihovi pravni nasledniki. Tožniki v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in tudi v tožbi opirajo svoj zahtevek na navedene določbe ZDen in 1. odstavek 67. člena, 15. člen pa razlagajo tako, da imajo v denacionalizacijskem postopku enake pravice, kot bi jih imel njihov pokojni oče A.N. S takšno pravno razlago navedenih določb ZDen se sodišče ne more strinjati. V 31. členu ZDen je naveden pojem "upravičenec", ki ga je treba razlagati iz vsebine določb 3., 4. in 5. člena zakona. Upravičenci so fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, ki jih zakon izčrpno našteva (3. člen), fizične osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno po 4. členu in fizične osebe, katerih stvari ali premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, v baterem je prišlo do napak v volji, ki jih našteva zakon (5. člen). Kot potomci pokojnega očeta A.N., ki mu je bilo premoženje nacionalizirano, tožniki nimajo položaja upravičenca po 31. členu ZDen. Po 15. členu zakona so dediči upravičenca do denacionalizacije upravičeni le za uveljavljanje pravic, zakon jim torej daje le položaj stranke v postopku, ne pa tudi položaja upravičenca po 31. členu, ki lahko pridobi lastninsko pravico na denacionaliziranem stavbnem zemljišču. V 1. odstavku 67. člena ZDen je določeno, da se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Tožniki niso bili prejšnji lastniki podržavljenega premoženja, ker so pravico uporabe pridobili s pravnimi posli med živimi, z dedovanjem in z odločbo. Sicer pa ta člen ureja le vsebino odločbe o denacionalizaciji glede na to, kdo je upravičenec oziroma skrbnik. Tožniki nimajo položaja upravičenca, zato se tudi na to določbo ne morejo uspešno sklicevati.

Ker po obrazloženem pravice tožnikov z izpodbijano upravno odločbo niso bile kršene, je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, ZUS) tožbo zavrnilo. ZUS je sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).