Jedro

Pred okrožnimi sodišči lahko nastopajo tudi okrajni državni tožilci, a le v okviru pooblastil, ki jih posebej določi vodja državnega tožilstva.

Sodišče je ob enakem konkretnem opisu kaznivega dejanja dva obsojenca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja umora, ostale obsojence pa za krive storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, saj je presodilo, da je smrt oškodovanca nastopila zaradi poškodb, ki so mu jih prizadejali vsi obsojenci, subjektivni odnos do njegove smrti in do ravnanj, ki so do nje vodile, pa je bil pri obsojencih različen.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci se oprostijo plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 49044/2013 z dne 15. 7. 2014 obsojena D. L. in P. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu D. L. je izreklo kazen dvajset let zapora, obsojenemu P. K. pa kazen osemnajst let zapora. Sodišče je z isto sodbo obsojenega T. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Obsojenemu T. S. je izreklo kazen pet let zapora. Vsem obsojencem je sodišče v izrečene kazni vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 49044/2013 z dne 28. 1. 2015 pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o kazenskih sankcijah glede obsojenih D. L., P. K. in T. S.. Obsojenemu D. L. je zvišalo kazen z dvajset let na triindvajset let zapora, obsojenemu P. K. z osemnajst let na dvajset let zapora, ter obsojenemu T. S. s pet let na sedem let zapora. V preostalem je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbe zagovornika obsojenega D. L., zagovornika obsojenega P. K., ter zagovornika obsojenega T. S.. Pritožbeno sodišče je v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojence oprostili plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločili, da se izdatki in nagrade za njihove zagovornike izplačajo iz proračuna.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: - dne 19. 5. 2015 zagovornik obsojenega D. L., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve navaja, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče v opis kaznivega dejanja vneslo dodatne znake kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, ki niso bili predmet obtožbe, da je izrek sodbe nerazumljiv, da obsojencu ni dokazan direkten naklep pri storitvi kaznivega dejanja, da se sodba opira na uradni zaznamek, ki ni bil prebran na glavni obravnavi, da se sodba opira na nedovoljen dokaz – izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. M. V., da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za postavitev novega izvedenca ter za rekonstrukcijo in ogled kraja kaznivega dejanja ter da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena KZ-1, oziroma da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje; - dne 19. 5. 2015 zagovornik obsojenega P. K., kot navaja v uvodu zahteve, „iz vseh pritožbenih razlogov“. V obrazložitvi zahteve navaja, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o zvišanju kazni, da je v obravnavani zadevi podana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v spisu ni pooblastila za zastopanje okrajnega državnega tožilca, da prispevek obsojenca pri pretepanju oškodovanca ni bil takšen, da bi kazal na njegov direktni naklep do nastale posledice, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za rekonstrukcijo dogodka, ter da je „skrajno nenavadno“, da sta bila le dva obsojenca spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja umora, ostali soobsojenci pa povzročitve posebno hude telesne poškodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - dne 20. 5. 2015 zagovornik obsojenega T. S., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe in kršitve kazenskega zakonika. V obrazložitvi zahteve navaja, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obtožbo vložil in zastopal okrajni državni tožilec, da pritožbeno sodišče ni odločilo o pritožbeni navedbi, da obsojenec dejanja ni mogel izvršiti naklepno, da pritožbeno sodišče ni utemeljeno obrazložilo zvišanja zaporne kazni ter da pri obsojencu ni bil podan naklep za storitev kaznivega dejanja, ker je bil bistveno zmanjšano prišteven. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti obtožb, oziroma da sodbo Višjega sodišča v Mariboru spremeni ter obsojencu izreče tri letno zaporno kazen, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 15. 7. 2015, predlagala zavrnitev zahtev. Meni, da v obravnavanem primeru ni bila kršena objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, da je sodišče prve stopnje ustrezno in popolno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga obrambe za izločitev izvedenskega mnenja izvedenca dr. M. V., kot tudi pritegnitev novega izvedenca in dokazna predloga za rekonstrukcijo in ogled kraja kaznivega dejanja, da je pritožbeno sodišče obrazložilo, katere obteževalne okoliščine pri izbiri in določitvi kazni pred sodiščem prve stopnje niso prišle dovolj do izraza, da v obravnavanem primeru ni podana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je okrajni državni tožilec imel s strani vodje Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru generalno pooblastilo za pristop na naroke v vseh preiskovalnih dejanjih v kazenskih zadevah ter za opravo vseh procesnih dejanj v kazenskem postopku, da se je pritožbeno sodišče seznanilo z vsemi pritožbenimi navedbami in jih ni prezrlo, ni pa bilo dolžno ponavljati razlogov prvostopenjskega sodišča, da je pritožbeno navedbo, da se sodba sklicuje na vsebino zbranih obvestil od priče A. P. in M. K., v celoti pravilno in obrazloženo zavrnilo že višje sodišče, ter da zahteve z navajanji, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poskušajo posredno izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil obsojeni D. L. seznanjen dne 23. 7. 2015, njegov zagovornik pa dne 18. 8. 2015, obsojeni P. K. in njegov zagovornik dne 23. 7. 2015, ter obsojeni T. S. dne 23. 7. 2015, njegov zagovornik pa dne 20. 8. 2015. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil zagovornik obsojenega T. S. z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 31. 8. 2015. V njej je navedel, da je vrhovno državno tožilstvo šele v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti prvič navedlo, da naj bi okrajni državni tožilec imel generalno pooblastilo s strani vodje Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, zato Vrhovno sodišče tega pooblastila, tudi če v resnici obstaja, pri odločanju ne sme upoštevati, da obsojenec kaznivega dejanja ni mogel izvršiti naklepno, saj pri njem ni obstajala zavestna in voljna sestavina naklepa, ter da iz izvedenskega mnenja dr. M. T. izhaja, da obsojenec sploh ne ve, kaj je to posebno huda telesna poškodba.

B.

5. Zagovornika obsojenih P. K. in T. S. v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni bila podana obtožba upravičenega tožilca. Kršitev utemeljujeta z navedbami, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj funkcionalne pristojnosti tožilca, ker je obtožbo, pa tudi pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zastopal okrajni državni tožilec, ob tem pa v spisu ni pooblastila vodje državnega tožilstva, ki bi okrajnemu državnemu tožilcu omogočalo takšno zastopanje.

6. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je v obravnavanem primeru obtožbo zoper obsojence (listovna številka 1675 spisa) vložil ter na glavnih obravnavah zastopal okrajni državni tožilec I. R. 7. V skladu z določbo 46. člena ZKP je državni tožilec pristojen za postopek pred ustreznim sodiščem v skladu z zakonom o državnem tožilstvu. Po določbi drugega odstavka 21. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) lahko pred okrožnimi sodišči nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca. V skladu z določbo petega odstavka tega člena lahko pred okrožnimi sodišči nastopajo tudi okrajni državni tožilci, a le v okviru pooblastil, ki jih za določene vrste zadev, za posamezno zadevo, za določene vrste procesnih dejanj, ali za posamezno procesno dejanje, posebej določi vodja državnega tožilstva.

8. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 423. člena ZKP dne 11. 1. 2016 Okrožno državno tožilstvo v Mariboru zaprosilo za pooblastilo, ki je okrajnemu državnemu tožilcu v obravnavani zadevi omogočalo zastopanje pred okrožnim sodiščem. Vrhovno sodišče je dne 13. 1. 2016 s strani vodje Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru prejelo generalno pooblastilo, št. Tu 22/11-15 DŠ/ssm z dne 14. 10. 2011, s katerim je vodja Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, okrajnega državnega tožilca I. R. pooblastil, da pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zastopa vse vrste zadev, opravlja procesna dejanja in nastopa pred sodiščem. Iz vsebine pooblastila izhaja, da je okrajni državni tožilec pooblaščen za pristop na naroke pri vseh preiskovanih dejanjih v kazenskih zadevah ter za opravo vseh procesnih dejanj v kazenskem postopku, v okviru rednega izpolnjevanja službenih obveznosti in opravljanja dežurne službe na Okrožnem sodišču v Mariboru za vse vrste zadev, za zastopanje obtožb na glavnih obravnavah na Okrožnem sodišču v Mariboru ter za opravo vseh procesnih opravil na glavni obravnavi za vse vrste zadev, ter za izdelavo, sestavo, vlaganje tožilskih aktov in umikov le-teh iz pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru za vse vrste zadev. Iz pooblastilu priloženega dokumenta Okrožnega sodišča v Mariboru Su 180800/2011 z dne 21. 11. 2011 izhaja tudi, da je bilo pri Okrožnem sodišču v Mariboru dne 18. 10. 2011 deponirano generalno pooblastilo za zastopanje, med drugimi, tudi za okrajnega državnega tožilca I. R. 9. V obravnavanem primeru je torej okrajni državni tožilec I. R., še preden je začel opravljati dejanja v tem kazenskem postopku, imel generalno pooblastilo vodje okrožnega državnega tožilstva, ki je bilo deponirano pri Okrožnem sodišču v Mariboru. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zagovornikoma obsojenih P. K. in T. S., da je v obravnavanem primeru podana kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Okoliščina, da v spisu ni pooblastila vodje okrožnega državnega tožilstva okrajnemu državnemu tožilcu za zastopanje pred okrožnim sodiščem, je zgolj posledica tega, da je bilo takšno generalno pooblastilo deponirano pri Okrožnem sodišču v Mariboru dne 18. 10. 2011, torej še preden je začel okrajni državni tožilec opravljati procesna dejanja v tem kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

10. Zagovornik obsojenega D. L. neutemeljeno uveljavlja kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da je sodišče samo poseglo v opis kaznivega dejanja iz obtožbe ter vanj vneslo zakonske znake kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, ki sploh ni bilo predmet obtožbe. Obsojenčev zagovornik ob tem prezre, da je okrožno državno tožilstvo obsojenemu D. L. že od vložitve obtožbe dalje očitalo storitev kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katerega je sodišče obsojenca z izpodbijano sodbo tudi spoznalo za krivega. Sodišče torej kazenskopravnega očitka, ki je bil naslovljen na obsojenega D. L., ni spreminjalo ter vanj ni vneslo zakonskih znakov drugega kaznivega dejanja, zato je v v izpodbijani sodbi celoti spoštovano načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo.

11. Zagovornik obsojenega D. L. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe po posegu sodišča v opis kaznivega dejanja v nasprotju s samim seboj. Kršitev utemeljuje z navedbami, da po posegu sodišča v opis kaznivega dejanja ni več jasno, ali je šlo v obravnavanem primeru za umor ali za posebno hudo telesno poškodbo. Ker opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe zajema obe kaznivi dejanji, po stališču vložnika ni jasno, ali je bil oškodovanec umorjen ali pa samo posebno hudo telesno poškodovan. Obsojenčev zagovornik v zvezi s posegom sodišča v opis kaznivega dejanja uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice obsojenca do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je sodišče dejanje, ki se očita obsojencu, drugače pravno opredelilo kot pri drugih sostorilcih.

12. Iz vložene obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru (listovna številka 1675 spisa) izhaja, da je tožilstvo ob vložitvi obtožnice obsojenim D. L., P. K., M. N., T. S. in st. mld. N. Š., očitalo storitev kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ni dovolj dokazov za zaključek, da so obsojeni M. N., T. S. in mld. N. Š. storili očitano kaznivo dejanje umora, da pa so v konkretnem opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Sodišče je zato zaradi jasnosti opisa kaznivega dejanja v njegov abstraktni del vneslo zakonske znake kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, ne da bi ob tem poseglo tudi v konkretni opis kaznivega dejanja. Sodišče s spremembo abstraktnega dela opisa obsojencem očitanega kaznivega dejanja ni kršilo načela objektivne identitete med obtožbo in sodbo, v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja pa so v zvezi z obsojenima D. L. in P. K. še vedno podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Okoliščina, da je sodišče ob enakem konkretnem opisu kaznivega dejanja obsojena D. L. in P. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora, ostale obsojence pa za krive storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, po presoji Vrhovnega sodišča ne vpliva na razumljivost izreka izpodbijane pravnomočne sodbe, saj so v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja že od vložitve obtožbe dalje v zvezi z obsojenima D. L. in P. K. vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja umora, sodišče pa je v razlogih sodbe (13. točka na 43. strani sodbe sodišča prve stopnje) določno pojasnilo, da je le pri obsojenih L. in K. obstajal direktni naklep vzeti življenje oškodovancu, ostali obsojenci pa smrti oškodovanca niso imeli v zavesti, temveč so bili do nje v odnosu malomarnosti. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da glede na drugačne dejanske ugotovitve sodišča v zvezi s krivdno obliko, s katero so ravnali obsojenci, v obravnavani zadevi ni podana kršitev 22. člena Ustave.

13. Zagovornik obsojenega D. L. v zahtevi uveljavlja, da je v obravnavani zadevi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba opira na izvedensko mnenje izvedenca dr. M. V., ki je „podal dokazno oceno, ne pa izvedenskega mnenja“.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na enako pritožbeno trditev odgovorilo že višje sodišče (9. točka na 8. strani sodbe), ki je utemeljeno presodilo, da izvedenec v izvedenskem mnenju ni podal dokazne ocene, ki je v pristojnosti sodišča, temveč je zgolj odgovarjal na vprašanja sodišča in strank, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obsojenčeve obrambe po postavitvi novega izvedenca.

15. Zagovornika obsojenih P. K. in D. L. uveljavljata kršitev določbe drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za rekonstrukcijo oziroma ogled kraja kaznivega dejanja. Zagovornik obsojenega P. K. kršitev utemeljuje z navedbo, da bi bilo mogoče z rekonstrukcijo dokazati, da je bil oškodovanec v času, ko so ga odložili na Pohorju, še živ in je lahko hodil, zagovornik obsojenega D. L. pa z navedbo, da bi se z rekonstrukcijo oziroma ogledom razjasnilo časovno zaporedje in potek dogodkov v času, ko so obdolženci z oškodovancem zapustili gostinski lokal. 16. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (5. točka na 27. strani sodbe) utemeljeno presodilo, da predlagana rekonstrukcija in ogled kraja, kjer je bilo najdeno oškodovančevo truplo, ne bi prispevala k razjasnitvi kazenske zadeve, saj so bile v kazenskem postopku zaslišane številne priče, ki so bile navzoče ob najdbi trupla, s strani preiskovalne sodnice je bil opravljen ogled kraja kaznivega dejanja, ki je bil tudi fotografiran. Sodišče je presodilo tudi, da je dokazni predlog za rekonstrukcijo oziroma ogled kraja, kjer je bilo najdeno oškodovančevo truplo, očitno neprimeren, saj je do obravnavanega dejanja prišlo v drugem letnem času, zato sta rastje in gozdna podlaga na kraju kaznivega dejanja v času poteka naroka za glavno obravnavo spremenjena.

17. Zagovornik obsojenega D. L. uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je višje sodišče le povzelo pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika v zvezi z dogajanjem po zapustitvi lokala, ni pa se opredelilo do pritožbene navedbe, da oškodovanec ne bi imel umazanih nog po podplatih, če bi obsojenci oškodovanca nosili, če pa bi ga vlekli, pa ne bi bila najdena njegova kri na vejici 1,53 cm od tal. 18. Vložnik zahteve s temi navedbami po vsebini ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa ni podana. Pritožbeno sodišče je v 16. točki na 19. strani sodbe povzelo pritožbeno navedbo zagovornika obsojenega D. L., da oškodovanca ni imel namena umoriti, saj je bil na Pohorju še živ in je samostojno hodil, ob tem pa presodilo, da okoliščina, ali je bil oškodovanec na Pohorju še živ, ni odločilna, saj ni potrebno, da smrt nastopi takoj, da med storilčevim ravnanjem in smrtjo oškodovanca lahko preteče daljše časovno obdobje, pri čemer je odločilno le, da je podana vzročna zveza med poškodbami oškodovanca in njegovo smrtjo. Sodišče je ob tem presodilo, da sta obsojena L. in K. ravnala z naklepom, da oškodovanca umorita, na kar ne kažejo samo njegove hude telesne poškodbe, temveč predvsem dejstvo, da sta oškodovanca odpeljala na Pohorje ter ga pustila na samotnem kraju, kjer ni bilo mogoče pričakovati zdravniške pomoči. 19. Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenega D. L., da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe, ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na uradna zaznamka o zbranih obvestilih od A. P. in M. K., ml., ki na glavni obravnavi nista bila prebrana. Navedeni priči sta se na glavni obravnavi sklicevali na njuni izpovedbi v preiskavi v kateri sta priči izrecno izjavili, da naj se njuni izjavi dani v predkazenskem postopku štejeta kot njuna izpovedba v preiskavi. Na takšen način sta uradna zaznamka o zbranih obvestilih postala del izpovedb navedenih prič, zato je sodišče nanju utemeljeno oprlo izpodbijano sodbo.

20. Neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je navedeno v razlogih sodbe pritožbenega sodišča, je tudi trditev zagovornika obsojenega T. S., da višje sodišče ni odločilo o pritožbeni navedbi, da obsojenec dejanja ni mogel izvršiti naklepno. Pritožbeno sodišče je v 14. in 15. točki na 14. in 15. strani razlogov sodbe obsežno presodilo, da so vsi obsojenci oškodovanca pretepli tako, da je utrpel številne poškodbe po celem telesu, vendar pa sta le obsojena D. L. in P. K. hotela obsojenčevo smrt, saj je oškodovanec o njiju raznašal govorice ter ju nadlegoval s SMS sporočili. Sodišče je torej presodilo, da je smrt oškodovanca nastopila zaradi poškodb, ki so mu jih prizadejali vsi obsojenci, subjektivni odnos do njegove smrti in do ravnanj, ki so do nje vodile, pa je bil pri obsojencih različen. Sodišče je torej presodilo, da sta obsojena D. L. in P. K. kaznivo dejanje storila v obliki direktnega naklepa, saj sta imela motiv, da se oškodovancu maščujeta, medtem ko je pri ostalih obsojencih mogoče smrt oškodovanca pripisati njihovi zavestni malomarnosti.

21. Zagovornik obsojenega P. K. v začetku obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da je pritožbeno sodišče, ob zvišanju zaporne kazni obsojencu, dejansko stanje ugotovilo povsem drugače, kot sodišče prve stopnje. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je pritožbeno sodišče pri zvišanju kazni povsem na novo upoštevalo obsojenčevo duševno trpljenje, kljub temu, da ta okoliščina pred sodiščem prve stopnje ni bila ugotovljena.

22. Kršitev ni podana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče (18. točka na 20. in 21. strani sodbe) pri obrazložitvi zvišanja zaporne kazni obsojenemu P. K. upoštevalo zgolj tiste dejanske okoliščine, ki so bile ugotovljene že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Te okoliščine pa je pritožbeno sodišče drugače ovrednotilo in jim dalo večjo težo, kar se je odrazilo v zvišanju zaporne kazni obsojencu. Pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe res navedlo, da je sodišče prve stopnje poleg fizičnega trpljenja oškodovanca premalo upoštevalo njegovo duševno trpljenje, ki so mu ga povzročili obsojenci, ob tem pa dejstva oškodovančevega duševnega trpljenja ni ugotovilo samó, temveč ga je na podlagi izvedenskega mnenja dr. M. V. ugotovilo že sodišče prve stopnje (12. točka na 42. strani sodbe), ki je ugotovilo, da je oškodovanec poleg močnih bolečin čutil tudi strah in trpljenje.

23. Pritrditi je treba navedbi zahteve zagovornika obsojenega T. S., da je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe navedlo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni vsem obsojencem v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da so obsojenci najprej vlomili v oškodovančevo hišo, ga že tam pretepli, nato pa strpali v avto in odpeljali v gostinski lokal, čeprav je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da obsojeni T. S. v oškodovančevo hišo ni vlomil in oškodovanca tam ni pretepal, ne pa tudi, da je zaradi navedene nedoslednosti v razlogih sodbe višjega sodišča podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je namreč med drugim podana, če izrek sodbe nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti popolnoma nejasni, ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Odločilna dejstva so tista, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja in na katerih temelji kazenska odgovornost storilca. Predstavljajo torej dejanski temelj sodbe. V obravnavanem primeru navedba v razlogih sodbe pritožbenega sodišča, da je sodišče pri obsojencih v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da so najprej vlomili v oškodovančevo hišo in oškodovanca že tam pretepli, čeprav se to ravnanje obsojenemu T. S. ne očita, po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja bistvene okoliščine, ki bi vplivala na višino izrečene kazni, ki je bila obsojencu odmerjena v mejah zakonsko predpisane kazni in ni bila arbitrarna. Pritožbeno sodišče je namreč v razlogih sodbe določno navedlo številne druge okoliščine (nekaj urno pretepanje oškodovanca v gostinskem lokalu, veliko število telesnih poškodb po celem telesu, popolnoma izmaličeno oškodovančevo telo, strah, nemoč in zavedanje oškodovanca, da mu grozi smrt), ki jih je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo pri odmeri kazni obsojencem, med njimi tudi T. S. 24. Obsežne navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti: - zagovornika obsojenega D. L., da obsojencu ni dokazan direktni naklep, ker okoliščina, da je bil oškodovanec še živ v času, ko je bil odvržen v gozdu, o njem ne govori, temveč potrjuje obsojenčev zagovor, da so pristranski in zmotni zaključki pritožbenega sodišča, da naj bi na obsojenčev naklep ne kazale zgolj hude telesne poškodbe oškodovanca, temveč predvsem dejstvo, da sta D. L. in P. K. oškodovanca odpeljala na Pohorje in ga tam pustila, da je povsem nelogično in življenjsko nesprejemljivo, da naj bi obsojeni S. v odnosu do smrti oškodovanca ravnal malomarno, ter da je nejasno, zakaj sta bila obsojena L. in K. deležna drugačne pravne kvalifikacije kot ostali soobdolženci; - zagovornika obsojenega P. K., da sodišče ni upoštevalo okoliščine, da je bil obsojenec pod vplivom alkohola, da bi moralo pritožbeno sodišče natančneje proučiti dejansko stanje in prispevek vsakega storilca pri odmeri kazenske sankcije, da je sodišče nedokazano ugotovilo, da je imel obsojenec zaradi udarcev oškodovanca poškodovane roke, da obsojenec ni bil tako brutalen, kot se mu pripisuje v sodbi, da je obsojenec morda res imel namen oškodovanca prestrašiti z namenom, da neha s širjenjem govoric, ni pa ga imel namena ubiti, da je verjel, da bo oškodovanec preživel, da iz izpodbijane pravnomočne sodbe ni jasno, v kakšen položaj so obsojenci položili oškodovanca, da je nenavadno, da ni bilo najdenih bioloških sledi na natikačih, ter da je bila najdena sled krvi oškodovanca na vejici približno 1,53 cm od tal, da izvedenec G. K. ni popolnoma izključil možnosti, da bi oseba, ki je tako poškodovana kot oškodovanec, bila še sposobna hoditi ali sedeti, da je obsojena M. N. povedala, da je želel obsojenec pokojnika peljati v bolnišnico, ter da obsojencu ni dokazan motiv za umor na grozovit način; - zagovornika obsojenega T. S., da pritožbeno sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin pri obsojencu, da je v premajhni meri upoštevalo, da je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, da pred obravnavanim dejanjem ni bil v nobenem postopku z elementi nasilja, da oškodovanca sploh ni poznal in je dejanje storil iz strahu pred ostalimi soobsojenci, ter da glede na izvedensko mnenje dr. T. pri obsojencu ni mogel biti podan niti direktni niti eventualni naklep v zvezi s kaznivim dejanjem posebno hude telesne poškodbe, saj pri njem ni mogla obstajati niti zavestna niti voljna sestavina naklepa, po vsebini ne pomenijo kršitve zakona, temveč vložniki z njimi izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki obeh sodišč glede okoliščin, ki so podlaga za izrek obsodilne sodbe in kazni obsojencem. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

25. Vrhovno sodišče je zahteve zagovornikov D. L., P. K. in T. S. zavrnilo, ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev, zahteve pa so v znatnem delu vložene tudi zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (425. člen ZKP).

26. Upoštevaje premoženjske razmere obsojencev ter okoliščino, da so jim bile izrečene dolgoletne zaporne kazni, je sodišče obsojence na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.