Jedro

Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca, visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca kot tožilca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter sklenilo, da na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika ter stroški oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca bremenijo proračun. Upoštevaje predpisano denarno kazen ali zapor do enega leta iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, kazenski pregon na podlagi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 ni več dovoljen, če je poteklo šest let od izvršitve kaznivega dejanja. Ker je bilo zadnje dejanje storjeno maja 2012 je po stališču sodišča prve stopnje posledično kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje zastaral. 2. Zoper sklep se je po pooblaščenki pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da kljub dopolnitvi in spremembi obtožnega predloga, s katerim obdolžencu očita izvršitev kaznivega dejanja le še po prvem odstavku 196. člena KZ-1, iz opisa dejanja še vedno izhajajo tudi znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku navedenega člena, saj obdolžencu očita nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, neizplačilo treh zaporednih plač ter neplačevanje prispevkov za socialno varnost in davkov v delu, ki se nanaša na neizplačilo dodatkov za delo in regresa za letni dopust, iz česar izhaja, da je oškodovanec v sorazmernem delu neplačanih prispevkov izgubil pravice, ki mu pripadajo. Glede na predpisano kazen do treh let zapora iz drugega odstavka 196. člena KZ-1 kazenski pregon ni več mogoč, ko preteče deset let od izvršitve kaznivega dejanja. Posledično vsaj v navedenih delih obtožbe kazenski pregon ni zastaral. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu pritožbi ugodi in razveljavi sklep o ustavitvi postopka ter zadevo vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje.

3. Obdolženec v odgovoru na pritožbo navaja, da ni podan noben izmed treh alternativno predpisanih dodatnih pogojev, ki konstituirajo kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje

4. Pritožba je utemeljena.

5. Načelo identitete med sodbo in obtožbo se v našem kazenskopravnem redu nanaša samo na obtoženo osebo in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, ne pa tudi na pravno kvalifikacijo dejanja. Skladno z izrecno določbo drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. To pomeni, da je sodišče vezano zgolj na opis dejanja, kot ga je opredelil upravičeni tožilec, ki ga nato po lastni presoji subsumira pod ustrezno kazensko materialno normo. Treba je poudariti, da nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo ni nujno v korist obdolženca, saj lahko sodišče glede na opis dejanja po obtožbi uporabi tudi strožjo normo od tiste, ki jo je predlagal tožilec. Ob tem ne sme biti nobenega dvoma, da pravilo nevezanosti na pravno kvalifikacijo velja ne le ob izrekanju sodbe, temveč tudi ob vsakršni drugi presoji kazenske materialne narave dejanja – tako tudi ob presoji zastaranja kazenskega pregona.

6. Relevantni določbi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev 196. člena KZ-1, ki je veljal v času očitane izvršitve kaznivih dejanj1, se glasita: „(1) Kdor zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.“ „(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico nezakonito prenehanje delovnega razmerja, neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.“ Iz druge točke obtožbe izhaja konkretizirani očitek, da obdolženi v času delovnega razmerja oškodovancu ni izplačal vseh plač, saj med drugim ni niti delno izplačal plač za mesece marec 2012, april 2012 in maj 2012, pri čemer je obdolženi ves čas vedel za navedene obveznosti in da te niso bile izpolnjene, s čimer je med drugim prekršil 42. člen v zvezi s 126. členom tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), kar je bilo ugotovljeno tudi s pravnomočno sodno odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 819/2012 z dne 15. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1490/2014 z dne 11. 2. 2015. Po oceni pritožbenega sodišča iz navedenega jasno izhaja očitek izvršitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, saj se obdolženemu očita, da zavestno ni ravnal po predpisih o plači, kar naj bi imelo za posledico neupravičeno izplačilo treh zaporednih plač.

7. Obdolženčeva navedba v odgovoru, da ta očitek ne drži, pa je za to fazo postopka preuranjena. Predmet presoje izpodbijanega sklepa ni utemeljenost in s tem resničnost obtožbenih trditev – to presojo opravi sodišče, ko s sodbo odloča o glavni stvari. Predmet presoje je zastaranje kazenskega pregona, pri čemer sodišče glede tega upošteva zgolj čas izvršitve ter s tem povezane druge okoliščine, kot so le-te navedene v obtožbi. V tej fazi postopka se zato ne spušča v presojo posameznih dokazov. Zadošča namreč verjetnost obtožbenih trditev na ravni utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kar pa preverja prvostopenjsko sodišče skladno s prvim odstavkom 437. člena ZKP v zvezi z 277. členom ZKP ob vložitvi oziroma spremembi obtožnega predloga.

8. Nadalje se zastavi vprašanje, ali kazenski pregon ni zastaral le glede izvršitvenih ravnanj, ki ustrezajo inkriminaciji po drugem odstavku 196. člena KZ-1, ali pa ni zastaral tudi glede drugih očitanih ravnanj, ki ustrezajo zgolj inkriminaciji po prvem odstavku istega člena. V zvezi s tem vprašanjem je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih tako opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v tem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1.2

9. Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca,3 visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost4 (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja5. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi namreč nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot tudi smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine – najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. 10. Nadalje je za predmetno presojo pomembna opredelitev časa izvršitve kaznivega dejanja. V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja6. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo7, kot tudi sodno prakso8, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri trajajočih kaznivih dejanjih razločujemo čas, ko je storilec vzpostavil protipravno stanje (formalno dokončanje) in čas, ko je protipravno stanje prenehalo (materialno dokončanje). Za zastaranje pregona je odločilen čas prenehanja protipravnega stanja, torej materialno dokončanje. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila. Upoštevaje navedeno je tako v konkretni zadevi kot najpoznejše izvršitveno ravnanje, kakor izhaja iz II. točke obtožnega predloga, mogoče šteti maj 2012. 11. Na podlagi vsega navedenega in ob upoštevanju desetletnega zastaralnega roka iz 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 196. člena KZ-1 je tako mogoče zaključiti, da kazenski pregon ni zastaral za nobeno izmed ravnanj očitanih v petih točkah obtožnega predloga. Skladno s tretjim odstavkom 402. člena ZKP je posledično pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

1 Skladno s 7. členom KZ-1 se v konkretni zadevi za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja, saj kasnejši zakon ni milejši. 2 O tem tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33582/2012 z dne 25. 10. 2018. 3 Na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS: I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016, I Ips 11925/2009-211 z dne 16. 6. 2016 in I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009. 4 Na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS: I Ips 11925/2009-211 z dne 16.6.2016, I Ips 47032/2010-105 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 212/2010 z dne 9. 6. 2011. 5 Na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS: I Ips 13230/2013 z dne 13.06.2019, I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017 in I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016. 6 Na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS: I Ips 20595/2014-83 z dne 12.01.2017, I Ips 235/2007 z dne 3. 7. 2008 in I Ips 223/2004 z dne 10. 11. 2005. 7 Filipčič, K., Tičar, L. v Korošec, D. et al Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) druga knjiga, Ljubljana 2018, str. 330. 8 Sodba Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 65929/2012 z dne 24. 10. 2017 in sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 29823/2014 z dne 6.6. 2018.