Jedro

Začetek stečajnega postopka na tek obresti ne vpliva. Od vseh terjatev, ki so nastale do začetka stečajnega postopka tečejo od začetka stečajnega postopka obresti po temeljni obrestni meri. V primeru, da uveljavlja tožeča stranka obrestne obresti pa je potrebno upoštevati, da je mogoče zahtevati od neplačanih obresti zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, ne pa že od začetka stečajnega postopka. Tako tečejo v tem primeru obresti od obresti od dneva prijave upnika v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se od glavnice v višini 3,885.718,50 SIT priznajo zakonite zamudne obresti še za čas od 18.2.1995 do 20.4.1995. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 69.075,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

V prvostopni sodbi je sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v višini 12,156.048,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1995 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov v znesku 64.013,00 SIT. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da tožena stranka izstavljenih faktur in obračunov obresti za terjatev iz najemnega razmerja ni nikoli zavrnila. Zato dokazovanje z najemno pogodbo ni potrebno. Tožena stranka je prostore, ki so predmet najema tudi nemoteno uporabljala. Napačna pa je tudi odločitev, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, saj tečejo od dneva začetka stečajnega postopka, ne pa šele od dneva vložitve prijave. Pritožba je delno utemeljena. Tožeča stranka je uveljavljala zakonite zamudne obresti od celotne vtoževane glavnice za čas od dneva začetka stečajnega postopka, to je od 18.2.1995 dalje. Z dnem začetka stečajnega postopka namreč obresti ne nehajo teči od terjatev proti dolžniku (1. odst. 114. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ZPPSL). Od vseh terjatev, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, tečejo od dneva začetka stečajnega postopka obresti po temeljni obrestni meri (2. odst. 114. čl. ZPPSL). Prvostopno sodišče navedene določbe (114. čl. ZPPSL) ni upoštevalo in zato nepravilno tožeči stranki ni priznalo zamudne obresti od glavnice v višini 3,855.718,50 SIT za čas od 18.2.1995 do 21.4.1995. Nepravilno je namreč odločilo, da tečejo vse zamudne obresti le od dneva prijave terjatve upnika, to je od 21.4.1994 dalje. Zaradi nepravilne uporabe omenjene določbe je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu s 4. tč. 358. čl. ZPP spremeniti tako, da se priznajo tožeči stranki zakonite zamudne obresti od glavnice v višini 3,855.718,50 SIT že od dneva začetka stečajnega postopka dalje, to je od 18.2.1995 pa do vključno 20.4.1995, torej do dneva prijave terjatve tožnika v stečaju. V ostalem delu, ki se nanaša na tek obresti od neplačanih obresti in glede ostale zavrnjene glavnice s pripadajočimi obresti pa se pritožba zavrne kot neutemeljena. Preostala ugodena razlika glavnice v izpodbijani sodbi v višini 8,300.329,70 SIT se nanaša na obračun zamudnih obresti. Zato je potrebno glede omenjenega zahtevka pri teku obresti upoštevati 2. odst. 279. čl. ZOR, ki določa, da je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo izplačilo. Tak zahtevek pa je podala tožeča stranka kot upnik šele s svojo prijavo terjatve v stečajnem postopku dne 21.4.1994. Zato je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje glede teka obresti pravilna. Neutemeljena je tudi pritožba, ki se nanaša na zavrnjeno terjatev iz naslova najema poslovnih prostorov in naprav. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da tožeča stranka pogodbenega (najemnega) razmerja, ki mu je tožena stranka izrecno oporekala, ni izkazala. Računi in obračuni obresti, na katere se sklicuje tožeča stranka (ki se v spisu niti ne nahajajo) so le enostranske listine, ki obstoj najemnega razmerja ne izkazujejo. Drugih dokazov pa tožeča stranka ni predložila niti predlagala, čeprav bi ga lahko dokazovala tudi na drug način kot s pogodbo (npr. z zaslišanjem prič). Zato je prvostopno sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP) pravilno zaključilo, da tožeča stranka svoje terjatve iz naslova najemnega poslovnega razmerja ni dokazala, zaradi česar je v tem delu pravilno njen zahtevek tudi zavrnilo. V ostalem delu tako pritožba ni bila utemeljena. Prvostopno sodišče je v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa tudi podana kakšna izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju po uradni dolžnosti. Zato je bilo v tem delu potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrditi v skladu s 353. čl. ZPP. Prav tako je sodišče potrdilo tudi odločitev glede pravdnih stroškov, saj v delu, v katerem je bila pritožba utemeljena (sprememba dela zahtevka glede teka obresti) posebni stroški niso nastali (3. odst. 154. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo delno, glede teka obresti od glavnice v višini 3,855.718,50 SIT za čas od 18.2.1995 do 20.4.1995 uspela. Zato ji gredo glede na dosežen uspeh (pcto 211.835,13 SIT kot znašajo obračunane obresti za navedeno glavnico za navedeni čas), stroški za takso v višini 42.000,00 SIT in stroški sestave tožbe in obvestila stranki (250 točk) z upoštevanjem 19 % DDV in poštnine skupaj 69.075,00 SIT.