Jedro

Res je sicer, da je pokojna v nadaljevanju spremenila svojo poslednjo voljo, ki jo je izrazila v obliki sodne oporoke z dne 15.04.1988, ko je kasneje sestavila lastnoročno oporoko, s katero je med drugim kot dediče še preostalega premoženja (s katerim ni razpolagala v izročilni pogodbi z dne 07.01.1985) določila prvo in drugotoženo stranko. Vendar pa ta okoliščina, na katero se tožeči stranki ponovno sklicujeta v pritožbi, nima vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj ima zapis poslednje volje z dne 15.04.1988 naravo oporoke in ne dvostranskega pravnega posla oziroma dodatka k izročilni pogodbi med tožnikoma in pokojno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki trpita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank,s katerim sta uveljavljala ugotovitev, da obstaja njuna terjatev do zapuščine po pokojni v znesku 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.09.1996 dalje do plačila in da so tožene stranke oziroma dediči po pokojni dolžni izplačati tožnikoma solidarno znesek 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.09.1996 dalje do dneva plačila ter jima povrniti stroške pravdnega postopka.

Proti tej sodbi se pritožujeta tožnika iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ob tem navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre pri zapisu izjave poslednje volje z dne 15.04.1988 za oporoko, saj gre za dodatek oziroma nadaljevanje že izvrševane izročilne pogodbe z dne 07.01.1985 med tožnikoma in pokojno, kar da je potrdila tudi priča, katerega izpovedbo je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo. Tožnika sta upravičena do denarne terjatve iz premoženja, ki sta ga utemeljeno pričakovala glede na izjavo poslednje volje z dne 15.04.1988, ko sta oskrbovala zapustnico tudi v obdobju od 15.04.1988 pa do njene smrti. Zapis njene poslednje volje z dne 15.04.1988 po mnenju tožnikov predstavlja novo pogodbeno zavezo, ki je bila v celoti realizirana s strani tožečih strank, ki protidajatve nista prejeli, ker je to premoženje s kasnejšo oporoko prešlo v sfero toženk.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni našlo uradno upoštevne procesne kršitve, prav tako pa nista podana uveljavljana pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno in v dovolj zadostni meri ugotovilo dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi, saj je izvedlo obširen dokazni postopek, sprejelo je prepričljivo in argumentirano dokazno oceno, na tej podlagi pa so bili sprejeti tudi pravilni materialnopravni zaključki. Pritožbeno sodišče zato povzema razloge izpodbijane sodbe in glede na pritožbene navedbe dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo naravo zapisa poslednje volje pokojne z dne 15.04.1988, kot oporoko, to je enostransko izjavo volje in ne kot dodatek k izročilni pogodbi z dne 07.01.1985, ki da po mnenju pritožbe pomeni novo pogodbeno zavezo oziroma nadaljevanje že izvrševane izročilne pogodbe in tem prepričljivim prvostopnim zaključkom (stran 6 in prvi odstavek na 7. strani sodbe) se pritožbeno sodišče pridružuje. S tem v zvezi je tudi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbo priče, da gre pri zapisu poslednje volje z dne 15.04.1988 za oporoko pokojne in ne morebiti za zapis kakšne druge obveznosti oziroma novacijo izročilne pogodbe iz leta 1985 oziroma dodatka k tej pogodbi, na kar sta se zmotno sklicevala tožnika v postopku na prvi stopnji in tudi sedaj v pritožbi. Res je sicer, da je pokojna v nadaljevanju spremenila svojo poslednjo voljo, ki jo je izrazila v obliki sodne oporoke z dne 15.04.1988, ko je kasneje sestavila lastnoročno oporoko, s katero je med drugim kot dediče še preostalega premoženja (s katerim ni razpolagala v izročilni pogodbi z dne 07.01.1985) določila prvo in drugotoženo stranko. Vendar pa ta okoliščina, na katero se tožeči stranki ponovno sklicujeta v pritožbi, nima vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj ima zapis poslednje volje z dne 15.04.1988 naravo oporoke in ne dvostranskega pravnega posla oziroma dodatka k izročilni pogodbi med tožnikoma in pokojno. Ob povzemanju vsebine te izročilne pogodbe, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot preužitkarsko pogodbo, je pravilno zaključilo, da sta tožnika prevzela obveznost dosmrtne oskrbe izročevalke in da je ta pogodba vsebovala tudi določene elemente tveganja oziroma aleatornosti v smislu tega, da bo dajatev ene ali druge pogodbene stranke večja oziroma manjša od dajatve nasprotne stranke glede na vnaprej neopredeljivi element - dejansko življenjsko dobo zapustnice kot izročevalke. Iz izročilne pogodbe z dne 07.01.1985, ki jo sodišče prve stopnje povzema po vsebini (zadnji odstavek na 4. strani ter prvi in drugi odstavek na 5. strani sodbe), izhaja, da sta tožnika bila dolžna svoje obveznosti do izročevalke, kot izhajajo iz vsebine pogodbe, izpolnjevati do smrti izročevalke in ne le do določenega obdobja oziroma do zapisa poslednje volje dne 15.04.1988, kot navaja pritožba, pri čemer ta navedba predstavlja neupoštevno novoto v smislu člena 337 ZPP. Tožnika pa tudi nista zatrjevala, da bi se njuna obveznost dosmrtne oskrbe izročevalke nanašala zgolj na delo in ne tudi na materialne stroške te oskrbe, oziroma da bi bilo dogovorjeno, da bo izročevalka k tem stroškom prispevala svojo pokojnino. Neupoštevno je tudi sklicevanje tožečih strank, da sta realizirala obveznost do izročevalke, ki si jo je izgovorila v obliki zapisa poslednje volje z dne 15.04.1988, saj da pretežna realizacija take pogodbe ozdravi sklenitveno napako v obliki, pri čemer se sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št.. II Ips 533/96. Vendar v sedaj obravnavanem primeru ne gre za realizacijo dvostranskega pravnega posla, ki bi sanirala napake v obličnosti, kot v gornji zadevi opr. št. II Ips 533/96, temveč za enostransko izjavo volje, ko sicer v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da tožnika tudi nista bila navzoča pri sestavi zapisa poslednje volje z dne 15.04.1988. Tožnika pa v pritožbi tudi ne izpodbijata prvostopnega zaključka, da nista ponudila konkretnih dokazov o obstoju in višini vtoževane terjatve, saj zgolj navajata, da je višina njunega zahtevka razvidna iz trditev v tožbi, pri čemer sta v tožbi zgolj pavšalno navajala, da uveljavljata za vsako leto oskrbe pokojne 100.000,00 SIT.

Glede na obrazloženo je pritožba tožnikov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožnika nista uspela s pritožbo, trpita sama svoje pritožbene stroške.