Jedro

Tožnik izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, vendar je po presoji sodišča že tožena stranka pravilno navedla zakaj se to določilo uporablja retroaktivno. V odločbi št. U-I-23/93 (Uradni list, št. 23/97) je Ustavno sodišče RS v svoji obrazložitvi pod točko 45 navedlo to, kar tudi tožena stranka povzema v svoji izpodbijani odločbi: "Glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti v izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. Zato je treba v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi izpodbijane odločbe, priznati pravno veljavo te določbe." Upoštevaje to stališče Ustavnega sodišča RS, ob dejstvu, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94), ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, da je to določilo 2. odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in da tožena stranka tega določila sploh ne bi smela uporabiti kot pravno podlago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika in potrdila odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote A, št. ... z dne .... . Organ prve stopnje je ugotovil, da se B.B., roj. 21. 8. 1896 v C in umrl dne 10. 9. 1960 v Avstriji, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štel za jugoslovanskega državljana. Organ prve stopnje je ugotovil, da je bil B.B. državljan Kraljevine Jugoslavije in na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivšo občino Radovljica. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bil nemške narodnosti in da se je pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini. Organ prve stopnje je pooblaščenca z dopisom z dne 18. 6. 2003 pozval k predložitvi novih dokazov, prav tako pa je pooblaščenca pozval, da lahko izpodbija domnevo nelojalnosti, na to se pooblaščenec ni odzval. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da gre v predmetni zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji, po kateri izda upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco državljanov. Tožena stranka povzema določilo 39. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDRS) in Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž). Glede retroaktivne uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž tožena stranka povzema stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-23/93, ki je zavzelo stališče, da uporaba tega določila v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo. V tej zadevi ni sporno, da je B.B. že pred 4. 12. 1948 živel v tujini in temu tožnik ne ugovarja. Okoliščine v zvezi z njegovo narodnostjo so razvidne iz arhivskega gradiva, ki se nahaja v upravnem spisu in iz katerega je razvidno, da se je opredeljeval za nemško narodnost in da je bil njegov materni jezik nemščina. Nadalje navaja, da je bil pooblaščenec pozvan, da dokazuje nasprotno od tistega, s čimer se ne strinja in tudi, da lahko ovrže domnevo nelojalnosti. Nadalje navaja, da je organ prve stopnje pravilno presodil narodnostno opredelitev na podlagi verodostojnih dokazov arhivskih podatkov. Na podlagi teh je razvidno, da se je B.B. sam smatral za osebo nemške narodnosti, saj je v rubriki narodnost navedena nemška in v rubriki materni jezik nemščina. Stranka ni predložila nasprotnih dokazov, zato je presoja organa prve stopnje v zvezi z listinskimi dokazi pravilna. Tudi tožena stranka smatra te listinske dokaze kot dovolj trden dokaz o nemški narodnosti. Tožena stranka pri tem pojasnjuje, da se tožnik ne more opirati le na odsotnost podatkov. Arhivski podatki pa so bili uporabljeni kot dokaz in jih organ prve stopnje ni bil dolžan posebej preizkušati in predstavljajo zadostno podlago za opredelitev za nemško narodnost. Narodnostna pripadnost pa je določena tudi po rodu. Tožena stranka tudi poudarja, da je bil imenovani naveden tudi v seznamu izseljenih Volksdeutscherjev. Glede možnosti dokazovanja, da ne obstaja nelojalnost kot tretji pogoj 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ pa tožena stranka navaja, da tožnik te možnosti ni izkoristil. Tožnik v tožbi navaja, da je 2. odstavek 35. člena ZDrž pričel veljati 4. 12. 1948 in bi moral zakonodajalec izrecno določiti, da ta določba velja retroaktivno in se uporablja od 28. 8. 1945, pa tega ni storil. V takratni Ustavi FLRJ je bilo izrecno določeno, da zakon dobi veljavo osmi dan po objavi v Uradnem listu FLRJ, če v samem zakonu ni drugače določeno. Tožena stranka je zato kršila načelo zakonitosti, ko je določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž uporabila retroaktivno na leto 1945. Tožena stranka je uporabila nezakonito prakso, ki je diskriminatorna. Poleg tega pa določila 2. odstavka 35. člena ZDrž ne bi smela uporabiti kot pravno podlago, ker to ni postalo del pravnega reda RS. Nadalje se sklicuje na 45. točko odločbe št. U-I-23/93 in navaja, da je tudi po mnenju Ustavnega sodišča RS to določilo v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. V zvezi z nemško narodnostjo pa tožnik navaja, da je tožena stranka to ugotovila iz podatkov o članstvu v organizaciji Kulturbund. Tožnik pa je mnenja, da je na tak način ugotovljeno dejansko stanje nepopolno in pomanjkljivo. Narodnostna pripadnost posameznika se ne more presojati samo po članstvu v neki organizaciji, četudi je to pogojeno z izjavo posameznika o njegovi narodnosti, kar se je upoštevalo le v društvu in ne državi. Narodna pripadnost posameznika se presoja po njegovem poreklu, govornem jeziku, kulturnih običajih in nenazadnje po njegovi osebni opredelitvi. Dejstvo je, da tožena stranka drugih kriterijev ni ugotavljala, ampak je ugotavljala samo na temelju enega, in sicer osebne opredelitve. V primeru podatkov, ki jih je posredoval Zgodovinski arhiv, ne gre za originalne spiske, temveč gre za nekakšne rekonstrukcije članstva, ki so se sestavljala po vojni na temelju nekakšnih anket in s pomočjo drugih znanih metod OZNE. Tožena stranka je tudi kršila načelo materialne resnice, ko pri ugotavljanju narodnostne pripadnosti ni upoštevala porekla B.B.. V zvezi z odsotnostjo pa tožena stranka zaključuje, da se je B.B. nahajal izven ozemlja takratne Jugoslavije pred 4. 12. 1948 in ne pove kdaj, temveč dokazno breme glede tega prevaljuje na tožnika. Glede teh okoliščin je dokazno breme na strani tožene stranke in bi morala tožena stranka ugotoviti ali se je nahajal izven ozemlja takratne Jugoslavije pred 28. 8. 1945 ali po. Glede na to, da se določba 2. odstavka 35. člena ZDrž po tolmačenju tožene stranke uporablja retroaktivno, bi se morala tudi odsotnost ugotavljati na dan 28. 8. 1945. Tožena stranka tudi ni ugotavljala nelojalnega ravnanja, kar bi morala in je tako dejansko stanje ugotovila nepopolno in napačno uporabila materialno pravo. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjuje, da je njena odločitev pravilna in zakonita, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 39. člena ZDRS velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po sedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije in je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, to pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Tedaj veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž), ki je začel veljati 28. 8. 1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen. Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 45/46) je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je v novem 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnostim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tako morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil B.B., roj. 21. 8. 1896 v C, na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivšo občino C in državljan Kraljevine Jugoslavije.

Tožnik izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, vendar je po presoji sodišča že tožena stranka pravilno navedla zakaj se to določilo uporablja retroaktivno. V odločbi št. U-I-23/93 (Uradni list, št. 23/97) je Ustavno sodišče RS v svoji obrazložitvi pod točko 45 navedlo to, kar tudi tožena stranka povzema v svoji izpodbijani odločbi: "Glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti v izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. Zato je treba v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi izpodbijane odločbe, priznati pravno veljavo te določbe." Upoštevaje to stališče Ustavnega sodišča RS, ob dejstvu, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94), ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, da je to določilo 2. odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in da tožena stranka tega določila sploh ne bi smela uporabiti kot pravno podlago.

Tožena stranka je ugotovila, da so izpolnjeni vsi trije kumulativni pogoji, da se B.B. ne šteje za jugoslovanskega državljana. V zvezi z njegovo nemško narodnostjo tožena stranka povzema ugotovitve organa prve stopnje, ki je svoj zaključek oprl na listinske dokaze ter na dejstvo, da tožnik ni predložil nobenih nasprotnih dokazov. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je tožena stranka pridobila seznam Volksdeutscherjev, kjer je B.B., vpisan pod številko 525. Podjetje EEE d.o.o. pa je organu prve stopnje z dopisom poslalo podatke Kranjske industrijske družbe, in sicer kopijo matične knjige uradnikov, kopijo kartona zaposlenega, iz Muzeja A pa so poslali kopijo nameščenskega evidenčnega lista Kranjske industrijske družbe in kopijo opisa evidenčnega lista. Iz vseh teh listin izhaja, da je bil materin jezik B.B. nemški oziroma da je bil nemške narodnosti. Iz listin Kranjske industrijske družbe pa izhaja, da je bil pri njih zaposlen, saj je iz matične knjige, uradniki razvidno, da je vpisan v tej knjigi. Tožnik se neupravičeno pritožuje, da se je tožena stranka oprla pri svoji ugotovitvi o nemški narodnosti le na podatke o članstvu v organizaciji Kulturbund. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da se je ta oprl na listine Kranjske industrijske družbe, zato tudi tožena stranka to povzema kot listinske dokaze, ki se vsi nahajajo v upravnem spisu, kot tudi, da je bil na seznamu Volksdeutscherjev. Tako ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da se je tožena stranka oprla le na seznam in dejstvo, da je bil član Kulturbunda. Tožnik v tožbi poudarja, da se narodna pripadnost posameznika presoja tudi po njegovem poreklu, govornem jeziku, kulturnih običajih in nenazadnje po njegovi osebni opredelitvi. Na podlagi listin, ki so v spisu, je tožena stranka ugotovila, da je bil B.B. nemške narodnosti in da je bil njegov materni jezik nemščina. Tožnik pa tudi v tožbi, kot tudi ne v upravnem postopku, ne ponuja nobenih navedb oziroma trditev o poreklu, govornem jeziku, običajih oziroma osebni opredelitvi in ne postavlja nasprotnih trditev in tudi ne prilaga nobenih dokazov v zvezi s tem, zato temu tožbenemu ugovoru sodišče ni moglo slediti.

V zvezi z odsotnostjo tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje ugotovil, da se je B.B. že pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini, ker je bil imenovani izseljen v Avstrijo, kjer je 25. 9. 1945 prijavil prebivališče. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je 25. 9. 1945 prijavil prebivališče v Avstriji. Iz upravnega spisa je razvidno, da je organ prve stopnje pridobil podatke preko Generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu, ki so sporočili te podatke na podlagi originalnih potrdil, ki so jih pridobili. Iz odločbe organa prve stopnje je točno razvidno kdaj se je prijavil v Avstriji, zato ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da tožena stranka v zvezi z odsotnostjo prevaljuje dokazno breme na tožnika. Ni mogoče slediti ugovoru tožnika, da bi bilo potrebno ugotavljati odsotnost na dan 28. 8. 1945, ker je pri odsotnosti pomembno le, da je oseba na dan 4. 12. 1948 živela v tujini, kar pa potrjujejo podatki, ki jih je zbral organ prve stopnje.

V zvezi z nelojalnostjo pa tožena stranka navaja, da je bila tožniku pred izdajo odločbe organa prve stopnje dana možnost dokazovanja, da nelojalnost ni obstajala. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil pooblaščenec tožnika odvetnik F.F. z dopisom organa prve stopnje z dne 18. 6. 2003 (ki ga je prejel 20. 6. 2003) pozvan, da je glede na odločbo ustavnega sodišča dopustno dokazovanje nasprotnega, to je lojalnosti, pri čemer nosi breme dokazovanja tisti, ki se z domnevo ne strinja. Iz upravnega spisa izhaja, da pooblaščenec tožnika ni odgovoril ničesar, zato tožena stranka utemeljeno zaključuje, da te možnosti ni izkoristil. Tožnik pa v tožbi le pavšalno ugovarja, da tožena stranka ni ugotavljala nelojalnega ravnanja, pri tem pa v tožbi ne navaja nobenih konkretnih navedb v zvezi z lojalnostjo in tudi ne predlaga dokazov v zvezi s tem, zato je tudi po presoji sodišča zaključek tožene stranke pravilen. Samo dejstvo, da je bil B.B. na seznamu Volksdeutscherjev, oziroma potrditvah v tožbi v Kulturbundu, daje dovolj podlage za zaključek o nelojalnosti. Ker tožnik ni ponudil nobenih navedb in dokazov o ravnanju, ki bi izpričali lojalnost, prav tako ni dokazal obstoja drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti, je pravilno stališče tožene stranke, da je za podlago za svojo odločitev vzela domnevo nelojalnosti (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 278/97 z dne 9. 10. 1997).

Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so izpolnjeni vsi trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se B.B.ne šteje za jugoslovanskega državljana, zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00). Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.