Jedro

Pri višini zagrožene denarne kazni je potrebno upoštevati načelo primernosti in socialne zaščite. Denarna kazen se zagrozi v takšni višini, da je za zavezanca najmilejša, z njo pa je vendarle dosežen namen izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožnice in pritožbi D.P. ter odpravila sklep o dovolitvi izvršbe z dne 6.8.1993, s katerim je ugotovljeno, da je odločba Občinske skupnosti socialnega skrbstva z dne 29.3.1988 izvršljiva. Tožnica kot mati ml. otroka je dolžna omogočiti in dopustiti stike z očetom D.P. vsak četrtek od 15,30 do 19. ure. Če tožnica ne bo izpolnila te obveznosti, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 100.000,00 SIT in bo tudi za vsako nadaljnjo neizpolnitev obveznosti izrečena kazen v višini 100.000,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je v obravnavani zadevi izvršilni naslov odločba Občinske skupnosti socialnega skrbstva z dne 29.3.1988 o dovolitvi stikov D.P. z ml. otrokom. Ta odločba še velja, saj je bila odločba Centra za socialno delo o novi določitvi stikov z dne 13.5.1993 odpravljena. Na podlagi navedenega izvršilnega naslova pa je že bila dovoljena izvršba s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 27.12.1988. Če tožnica ne bo omogočala osebnih stikov določenih v izvršilnem naslovu, jo bo pristojni organ prisiljeval k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi, kot to določa 286. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), s tem da se za neuspešne stike izterja samo vnaprej zagrožena denarna kazen.

Tožnica v tožbi navaja, da je v pritožbi izrecno ugovarjala višini zagrožene kazni, vendar o tem tožena stranka ni zavzela stališča. Zagrožena je najvišja možna kazen v znesku 100.000,00 SIT, ki je glede na njene dohodke previsoka. Sklep o dovolitvi izvršbe z dne 27.12.1988 je star že skoraj 8 let. Po prejemu tega sklepa iz leta 1988 je tožnica prejela še sklep organa prve stopnje, da se zaradi ekonomičnosti nizke kazni 0,5 din ne bodo izrekale. Tožnici ni znano, da bi prišlo do kakšnih sprememb oziroma povišanja kazni. Odločba o dovolitvi osebnih stikov iz leta 1988 je bila vmes že nadomeščena z novo odločbo, vendar je slednja bila res odpravljena. Center za socialno delo sam priznava, da je "stara odločba" nesmiselna, vendar ne upošteva zahteve, da bi preprečila njeno izvajanje. Tožnica je že v letu 1993 zahtevala drugačno ureditev stikov, toda postopek še ni končan. Meni, da izvršba sploh ne bi smela biti dovoljena, saj bi pomenila prisilitev otroka v zanj škodljive odnose. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izvrševanje odločbe o določitvi osebnih stikov D.P. z ml. otrokom z dne 29.3.1988. Ni sporno, da navedena odločba še velja, da je izvršljiva ter da je s sklepom z dne 28.12.1988 bila dovoljena izvršba s posredno prisilitvijo t.j. z zagrozitvijo denarne kazni tožnici za vsak nerealiziran stik, če ne bo omogočila osebnih stikov v skladu z izvršilnim naslovom (286. člen ZUP). Tožnica sicer zatrjuje, da je "stara" odločba o dovolitvi osebnih stikov nesmiselna. Toda v izvršilnem postopku tožnica ne more uspešno izpodbijati izvršilnega naslova (1. odstavek 280. člena ZUP). Če z odločbo določeni osebni stiki res ne ustrezajo, je tožnica imela možnost, da predlaga drugačno ureditev osebnih stikov takoj, ko je to ugotovila. To možnost je tožnica sicer izkoristila, vendar šele v letu 1993. Dokler pa velja odločba iz leta 1988, ima upravičenec pravico zahtevati, da se tudi izvršuje.

Z zakonom o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92), je bil znesek denarne kazni v 3. odstavku 286. člena ZUP valoriziran tako, da znaša predpisana denarna kazen do 100.000,00 SIT, kot to pravilno ugotavlja tudi tožena stranka, zato je ta ugovor neutemeljen. Točno pa je, da je tožnica že v pritožbi ugovarjala višini zagrožene denarne kazni, vendar na ta ugovor tožena stranka ni odgovorila. S tem so bila sicer kršena pravila postopka (2. odstavek 245. člena ZUP), vendar po oceni sodišča ta kršitev ni vplivala na odločitev, saj je bilo tožničini pritožbi ugodeno. Toda ugovor glede višine zagrožene denarne kazni, je po mnenju sodišča utemeljen, saj je zagrožena najvišja možna denarna kazen. Pri izbiri izvršilnega sredstva pa je potrebno upoštevati tudi načelo primernosti in socialne zaščite, kar pomeni, da se denarna kazen zagrozi v takšni višini, ki je za zavezanca najmilejša, z njo pa se vendarle doseže namen izvršbe. V obravnavani zadevi organ prve stopnje ni obrazložil, iz kakšnih razlogov je bila zagrožena najvišja možna denarna kazen oziroma da z nižjo zagroženo kaznijo ne bi bil dosežen namen izvršbe (273. člen ZUP). Zato bo v ponovnem postopku organ prve stopnje moral upoštevati navedeno pravno mnenje sodišča glede višine zagrožene denarne kazni.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.