Jedro

Zoper sklep z dne 26. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotnega udeleženca določilo pravo vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dopustna, se pa stranka zoper to odločitev sme pritožiti v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1 v povezavi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP).

Korekturna dolžnost sodišča po ZST-1 (po uradni dolžnosti ali na ugovor stranke) je določena le z namenom pravilne odmere sodne takse, in pride v poštev le v primerih, ko je višina sodne takse odvisna od vrednosti spornega predmeta, za kar v obravnavanem primeru prav tako ne gre.

Stališču, da je domneva praviloma neizpodbojna, da pa je sodni preizkus odpravnine možen v primerih zlorabe pravic (glavnega delničarja), kar bi bilo podano, če bi prevzemnik 90 % prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajujočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga, pri čemer vseh primerov ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti, je enotno pritrdila novejša sodna praksa.

Sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev po ZGD-1 (384. do 388. člen) je v bistvenem drugačna kot ureditev po ZPre-1 (68. člen v zvezi s 17. členom).

Zaprtost in nelikvidnost delniškega trga širi prostor za tržne manipulacije, vendar na njihov obstoj zgolj zaradi teh dejstev ni mogoče sklepati. Trg delnic prvega udeleženca je bil pač takšen, kot je glede na objektivne danosti lahko bil, pri čemer predlagatelj ni navedel sklepčnih trditev o zlorabi notranjih informacij, o nedovoljenem dogovarjanju oziroma o vplivu drugih (netržnih) dejavnikov na ceno delnic.

Okoliščina, da povpraševanja po delnicah ciljne družbe ni bilo, ker so jo obvladovali glavni delničarji že pred prevzemom, sama po sebi ne predstavlja tržne manipulacije. Intenca prevzemanja družb s strani managerjev ni niti nezakonita niti nelegitimna, prav tako ne dejstvo, da si je glavni delničar še pred opravljeno zadnjo transakcijo z delnicami pridobil monopolni položaj v družbi. Prav tako je (za določitev poštene cene delnic) nerelevantno, ali je šlo za več kot deset let načrtovan in skonstruiran prevzem prvega nasprotnega udeleženca.

Porazdelitev bremena stroškov postopka sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine določa 614. člena ZGD-1 povsem samostojno in neodvisno od pravil, ki jih glede stroškov določata ZPP in ZNP-1.

Namen 614. člena ZGD je, da se s specialno stroškovno ureditvijo omogoči manjšinskim delničarjem dostop do sodišča.

Izrek

I.Pritožbi predlagatelja zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 00/2021 z dne 26. 4. 2023 (o določitvi vrednosti spornega predmeta) se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II.Pritožbi predlagatelja zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 00/2021 z dne 6. 6. 2023 v zvezi s popravnim sklepom Ng 00/2021 z dne 24. 10. 2023 se delno ugodi tako, da se sklep v II. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka v postopku nosi svoje stroške. V ostalem se pritožba predlagatelja zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka (o zavrnitvi predloga za sodni preizkus denarne odpravnine) potrdi.

III.Pritožbi predlagatelja zoper dopolnilni sklep z dne 24. 10. 2023 se ugodi tako, da se sklep v izpodbijani I. točki izreka razveljavi in predlog nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov zavrne.

IV.Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrže.

V.Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Predlagatelj je manjšinski delničar prvega nasprotnega udeleženca. Zoper glavnega delničarja (drugega in tretjega nasprotnega udeleženca) je vložil predlog za sodni preizkus denarne odpravnine po tem, ko je bil na seji skupščine prvega nasprotnega udeleženca dne 15. 10. 2019 izglasovan prenos delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, ki je za vsako delnico ponudil 32,98 EUR denarnega nadomestila. Pred izvedbo te skupščine sta drugi in tretji nasprotni udeleženec (glavna delničarja), ki sta imela skupno v lasti 36.034 delnic od 45.906 delnic ciljne družbe, dala prevzemno ponudbo za še preostalih 9.872 delnic ciljne družbe in ponudila za plačilo vsake delnice ceno v višini 32,98 EUR. Na podlagi uspešne prevzemne ponudbe sta glavna delničarja postala skupaj imetnika 43.245 delnic ciljne družbe (94,2 % osnovnega kapitala prvega nasprotnega udeleženca) in manj kot tri mesece po objavi obvestila o izidu prevzemne ponudbe na skupščini prvega udeleženca izglasovala iztisnitev še preostalih manjšinskih delničarjev.

2.O predlagateljevem predlogu za sodni preizkus denarne odpravnine je sodišče prve stopnje že odločalo, in sicer je predlog zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cpg 86/2021 odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izdalo več sklepov. S sklepom z dne 26. 4. 2023 je določilo pravo vrednost spornega predmeta v višini 122.406 EUR. S sklepom z dne 6 .6. 2023 je predlog predlagatelja za sodni preizkus denarne odpravnine ponovno zavrnilo (I. točka izreka) in mu naložilo, da mora nasprotnim udeležencem plačati njihove stroške postopka v višini 6.737,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Po vložitvi pritožbe nasprotnih udeležencev zoper stroškovni del sklepa z dne 6. 6. 2023 je dne 24. 10. 2023 sodišče prve stopnje izdalo še dva sklepa: popravni sklep, s katerim je znesek stroškov postopka v II. točki izreka sklepa z dne 6. 6. 2023 popravilo tako, da se namesto 6.737,88 EUR" pravilno glasi "8.205,72 EUR", in dopolnilni sklep, s katerim je predlagatelju naložilo, da je dolžan nasprotnemu udeležencu plačati njegove stroške postopka še v višini 67,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), predlog nasprotnega udeleženca za povrnitev preostalih stroškov postopka pa je zavrnilo (II. točka izreka).

3.Predlagatelj je vložil pritožbo zoper vse sklepe sodišča prve stopnje (z dne 26.4.2023, 6. 6. 2023 24. 10. 2023), uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijane sklepe spremeni tako, da določi prvotno vrednost spornega predmeta, predlogu predlagatelja za sodni preizkus denarne odpravnine v celoti ugodi, nasprotnim udeležencem pa naloži povrnitev stroškov postopka. Nasprotni udeleženci (pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju zanje uporabilo edninsko obliko) pa so vložili pritožbo zoper stroškovni del sklepa z dne 6. 6. 2023 in višjemu sodišču predlagali, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagatelju naloži, da je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 8.273,06 EUR, podredno pa, da izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavi ter zadevo glede stroškov postopka vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vse stranke so odgovorile na pritožbe in v odgovorih nasprotovale pritožbenim razlogom ter predlagale njihovo zavrnitev. Vse stranke so tudi priglasile pritožbene stroške.

4.Pritožba predlagatelja zoper sklep o določitvi prave vrednosti spornega predmeta z dne 26. 4. 2023 je utemeljena. Pritožba predlagatelja zoper sklep z dne 6. 6. 2023 o zavrnitvi njegovega predloga za sodni preizkus denarne odpravnine je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Utemeljena je tudi predlagateljeva pritožba zoper dopolnilni sklep z dne 24. 10. 2023. Nasprotni udeleženec pa za pritožbo nima (več) pravnega interesa.

V zvezi s pritožbo nasprotnega udeleženca

5.Nasprotni udeleženec se je pritožil zoper stroškovni del sklepa o zavrnitvi predloga za sodni preizkus denarne odpravnine z dne 6. 6. 2023, s katerim mu je sodišče prve stopnje priznalo pravico do povrnitve 6.737,88 EUR stroškov. V pritožbi je uveljavljal, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov vloge z dne 5. 1. 2023 v višini 60 OT (odvetniških točk), da je napačno preračunalo vrednost OT v EUR, da mu ni priznalo sorazmernih materialnih stroškov in tudi ne pripadajočega DDV-ja. Pravilni seštevek priznanih stroškov bi moral po pritožbenem stališču znašati 8.273,06 EUR.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vse v pritožbi nasprotnega udeleženca očitane napake sodišče prve stopnje po vložitvi pritožbe samo odpravilo z izdajo popravnega sklepa dne 24. 10. 2023 (v katerem je določilo, da se pravilni znesek stroškov postopka v II. točki izreka sklepa z dne 6. 6. 2023 namesto 6.737,88 EUR pravilno glasi 8.205,72 EUR) in z dopolnilnim sklepom z dne 24. 10. 2023 (s katerim je predlagatelju naložilo, da je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti še dodatne stroške v višini 67,20 EUR). To priznava nasprotni udeleženec tudi sam v odgovoru na pritožbo predlagatelja zoper dopolnilni sklep sodišča prve stopnje. Iz navedenih razlogov nasprotni udeleženec nima več pravnega interesa za obravnavanje pritožbe, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo. Poleg tega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi predlagatelja zoper odločitev o stroških in bi bilo treba pritožbo nasprotnega udeleženca zavreči tudi v posledici te odločitve.

V zvezi z vrednostjo spornega predmeta

7.Zoper sklep z dne 26. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotnega udeleženca določilo pravo vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dopustna, se pa stranka zoper to odločitev sme pritožiti v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1 v povezavi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP). Pravo vrednost spornega predmeta v višini 122.406 EUR predstavlja po oceni sodišča prve stopnje razlika med v predlogu zahtevano (78,94 EUR) in že izplačano vrednostjo delnic (32,98 EUR) vseh manjšinskih delničarjev prvega nasprotnega udeleženca, ki so skupaj imetniki 2.661 delnic. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da odločitev v postopku sodnega preizkusa denarne odpravnine učinkuje erga omnes, na vse izključene manjšinske delničarje, ki bi jim nasprotni udeleženec v primeru predlagateljevega uspeha moral izplačati razliko. Predlagatelj tem razlogom nasprotuje, in meni, da bi moralo sodišče pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevati le delnice v lasti predlagatelja, saj lahko le od njih pridobi koristi.

8.Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi svoje odločitve sklicevalo tudi na sodno prakso (VSL sklep I Cpg 43/2019 in I Cpg 64/2019), kjer sta sodišči v primerljivih zadevah zavzeli stališče, da odločitev o neveljavnosti skupščinskega sklepa (o iztisnitvi) velja za vse iztisnjene delničarje, tudi za tiste, ki v postopku niso udeleženi, zato se vrednost spornega predmeta ne more določiti izključno glede na vrednost delnic, ki jih ima stranka, ampak je primerna vrednost spornega predmeta znesek denarnega nadomestila, ki naj bi ga prejeli vsi izključeni delničarji. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da sodna praksa glede tega vprašanja v primerljivih zadevah, (v katerih sodba, izdana na podlagi tožbe enega delničarja, učinkuje "erga omnes" - na vse delničarje ali večje število njih), ni enotna, saj so sodišča v več primerih vrednost spornega predmeta določila glede na vrednost ekonomskega interesa, ki ga zasleduje delničar-tožnik, t. j. glede na število tožnikovih delnic (I Cpg 450/2019, I Cpg 277/2019, I Cpg 21/2021).

9.A je med vsemi navedenimi primeri in to zadevo tudi pomembna razlika; vse citirane odločbe so bile izdane v pravdnem postopku, na podlagi tožbe zaradi izpodbijanja skupščinskih sklepov, predmetna zadeva pa se vodi po pravilih nepravdnega postopka in sodi na področje specialnega varstva manjšinskih delničarjev, ki ga zakon ureja z namenom zaščite njihovega pravnega in ekonomskega položaja, za katerega je ocenil, da je v razmerju do večinskega delničarja ogrožen. Specialna ureditev porazdelitve bremena stroškov tega postopka je pomemben element varstva manjšinskih delničarjev, kot bo pojasnjeno pri odločitvi o stroških. Temu kontekstu sledi tudi ureditev sodnih taks, saj so le-te za ta nepravdni postopek razmeroma nizke in določene v absolutnih zneskih (9.11. taksne tarife). Zato se postavi vprašanje, ali je sodišče prve stopnje sploh imelo podlago za ugotavljanje prave vrednosti spornega predmeta.

10.Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 26. 4. 2023 pravilno ugotovilo, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka po določbi tretjega odstavka 44. člena ZPP, po kateri korekturna dolžnost sodišča glede pravilnosti v predlogu (tožbi) navedene vrednosti nastopi, če stranka v primeru nedenarnega zahtevka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, a le v primeru, če pri tem nastane vprašanje o stvarni pristojnosti. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Vrednost spornega predmeta je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo po določbah Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki v 31. členu določa, da, "če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna, sodišče na ta način določi pravo vrednost za plačilo takse". Korekturna dolžnost sodišča po ZST-1 (po uradni dolžnosti ali na ugovor stranke) je torej določena le z namenom pravilne odmere sodne takse, in pride v poštev le v primerih, ko je višina sodne takse odvisna od vrednosti spornega predmeta, za kar v obravnavanem primeru prav tako ne gre.

11.Dolžnost sodišča določiti pravo vrednost spornega predmeta pa ni predpisana v Odvetniški tarifi (OT), ki so jo sodišča dolžna uporabiti v skladu z drugim odstavkom 14. člena OT sodišča, ko odločajo o povrnitvi stroškov zastopanja. Vrednost obravnavanega predmeta določi odvetnik po višini, kot jo navede stranka oziroma drugi udeleženci postopka, oz. če tako določena vrednost ne ustreza pravi prometni vrednosti, lahko odvetnik uporabi vrednost, ki jo je ugotovil pristojni davčni urad ali sodni izvedenec ali cenilec ustrezne stroke, oziroma, o kateri se pisno sporazume s stranko (2. in 3. odstavek 4. člena OT). Pritožbeno sodišče sicer razume citirano določbo tako, da ureja notranje razmerje med stranko in njenim pooblaščencem, v katerega sodišče ne more posegati, in dopušča možnost, da bi pri odločitvi o povrnitvi odvetniških stroškov (ene stranke postopka drugi stranki) vseeno moralo opraviti korekturno dolžnost, če bi med strankama prišlo do spora glede te vrednosti in v posledici glede višine stroškov, katerih povrnitev se zahteva. A do takšne odločitve, (da mora ena stranka nasprotni stranki povrniti stroške zastopanja), lahko pride v postopku določitve primerne denarne odpravnine le izjemoma. Kot bo pojasnjeno pri odločitvi o stroških, ni bilo pogojev za naložitev povračila stroškov (zastopanja nasprotnih udeležencev) predlagatelju. Iz navedenega sledi, da je prava vrednost spornega predmeta v tem postopku nerelevantna in da za izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo podlage. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 4. 2023 o določitvi prave vrednosti spornega predmeta razveljavilo.

Glede izpodbojnosti domneve pravičnega nadomestila

12.O izpodbojnosti domneve pravičnega nadomestila pri poprevzemni izključitvi manjšinskih delničarjev se je izčrpno izreklo že višje sodišče v razveljavitvenem sklepu I Cpg 86/2021. Stališču, da je domneva praviloma neizpodbojna, da pa je sodni preizkus odpravnine možen v primerih zlorabe pravic (glavnega delničarja), kar bi bilo podano, če bi prevzemnik 90 % prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajujočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga, pri čemer vseh primerov ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti, je enotno pritrdila novejša sodna praksa (VSRS III Ips 4/2022, VSL I Cpg 4/2021, VSK Cpg 105/2019, VSK Cpg 51/2021).

a)Glede zlorabe

13.Na zlorabo se je skliceval tudi predlagatelj, a je sodišče prve stopnje njegove trditve ocenilo kot preveč pavšalne in nedokazane. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni zaslišalo zakonitega zastopnika predlagatelja in predlagano pričo, ki bi lahko izpovedala o vseh okoliščinah izključitve manjšinskih delničarjev, vključno z okoliščinami nedelujočega trga in zlorab, do katerih je prišlo, ker naj bi bila s tem seznanjena. Dejanske okoliščine izključitve manjšinskih delničarjev so bile v postopku na prvi stopnji v zadostni meri pojasnjene, poleg tega pa niso bile niti sporne. Za ugotovitev stanja trga z delnicami prvega nasprotnega udeleženca je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca, ki je o tem izdelal izvedensko mnenje, v katerem je tudi po oceni pritožbenega sodišča to stanje povsem korektno predstavil. Očitke zlorabe je predlagatelj utemeljeval predvsem na (nespornem) dejstvu, da je bil edini posel z delnicami prvega nasprotnega udeleženca v obdobju 12 mesecev pred prevzemom, na podlagi katerega je predlagatelj določil ceno delnice v prevzemni in poprevzemni ponudbi, sklenjen med glavnim delničarjem in DUTB za manjšinski paket delnic v času, ko je bil A. A. hkrati član nadzornega sveta prvega udeleženca in zaposlen pri DUTB, zadolžen za prodajo paketa delnic prvega udeleženca, pri čemer naj bi zlorabil notranje informacije in deloval v korist prevzemnikov in ne DUTB. Predlagatelj niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni konkretiziral, katerim zatrjevanim dejanjem ali dejstvom, ki predstavljajo zlorabo, sta bila priča zakoniti zastopnik predlagatelja in predlagana priča, oziroma na podlagi katerih lastnih opažanj bi o okoliščinah zlorabe vedela povedati več, kot izhaja iz trditev in dokazov v spisu. Pravilno opozarja tudi nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo, da predlagatelj nobenega od predlaganih v postopku na prvi stopnji ni predlagal v dokazovanje zlorabe.

14.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je zatrjevanje in dokazovanje zlorab manjšinskim delničarjem zelo težko, in da so manjšinjski delničarji praviloma v spoznavni in dokazni stiski. Tudi iz tega razloga ne pritrjuje oceni prvostopnega sodišča, da so bili predlagateljevi očitki le pavšalni. Že samo okoliščina, da je bila cena (za bodočo prevzemno in poprevzemno ponudbo) določena zgolj na podlagi enega samega posla, ki je bil sklenjen na podlagi dogovora med enim prodajalcem in enim kupcem, sama po sebi vzbuja dvom v delovanje tržnih zakonitosti. Tudi dejstvo, da je bil A. A. v času sklenitve posla v nadzornem svetu prvega udeleženca, hkrati pa je bil zaposlen na DUTB, ki je prodajala manjšinski paket prvega udeleženca, nakazuje na možen obstoj konflikta interesov, ki bi lahko kontaminiral edini posel prodaje delnic prvega udeleženca v relevantnem obdobju 12 mesecev pred prevzemno ponudbo. Ne nazadnje tudi s strani predlagatelja predloženi časopisni članki pričajo o tem, da je predmetna transakcija v javnosti vzbudila mnogo dvomov v transparentnost in legitimnost izvedenega prevzema.

15.A so bile predlagateljevi trditve in dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin primera nezadostni za sprejem zaključka o obstoju zlorabe z zadostno stopnjo verjetnosti. Dvojna vloga A. A. kot člana nadzornega sveta prvega udeleženca in zaposlenega pri DUTB je bila logična posledica dejstva, da je bil DUTB delničar prvega udeleženca, ki je imel v lasti znaten, četudi manjšinski paket delnic. Predlagatelj ni sklepčno pojasnil, katere notranje informacije naj bi A. A. zlorabil in kako naj bi te vplivale na dogovorjeno ceno paketa, oziroma, ali je razumno pričakovanje, da bi DUTB brez A. A. dosegel višjo ceno paketa delnic. Zatrjevanega (domnevanega) dejstva, da je A. A. deloval v škodo DUTB in v korist vodilnih v prvem nasprotnem udeležencu, predlagatelj ni podkrepil oziroma utemeljil z dovolj konkretnimi trditvami, ni pojasnil, na kakšen način je (naj bi) A. A. vplival na vsebino in izvedbo posla prodaje manjšinskega paketa s strani DUTB, katere notranje informacije pri katerem od udeležencev naj bi zlorabil na način, ki bi po razumnem sklepanju, četudi predlagatelj nedovoljenega vpliva oziroma nedovoljenega dogovarjanja med udeležencema posla ne bi zmogel dokazati, napotovale na zaključek, da bi bila brez udeležbe in vloge A. A. prodajna cena paketa delnic DUTB bistveno višja. Nesporno med strankama namreč je, da je DUTB sicer razmeroma veliki manjšinski paket 10.310 delnic prodajal v večkratnih zaporednih poskusih, z javnimi pozivi v odprtih in transparentnih postopkih, da je bila javna prodaja dvakrat neuspešna, in da se je šele v tretjem postopku prodaje priglasil drugi udeleženec kot edini ponudnik za nakup teh delnic. Predlagatelj prav tako ni navedel nobenih trditev v smeri, da naj bi imel DUTB kot edini imetnik znatnega manjšinskega paketa delnic prvega udeleženca, iz katerih koli razlogov boljšo oziroma ugodnejšo pogajalsko pozicijo napram glavnemu delničarju, ki je bil tudi edini interesent za nakup tega paketa. Tudi ni navedel, po kakšni ceni so se delnice prvega udeleženca prodajale prej, v obdobju več kot leto dni pred prevzemom, ki sicer za oblikovanje domneve pravične cene ni več relevantno, vendar bi morebitna bistveno višja cena delnic prej lahko nakazovala na obstoj nedovoljenega dogovora med ponudnikom in akceptantom in izpodbila domnevo o pravičnosti oziroma poštenosti cene, utemeljene zgolj na eni sami transakciji z delnicami nasprotnega udeleženca. Tako pa v spisu ni nikakršnega referenčnega podatka o tem, da je bila v tej edini transakciji določena cena delnice prenizka zaradi tržnih manipulacij oziroma nedovoljenega dogovarjanja med DUTB in prevzemnikom.

b)Glede nedelujočega trga

16.Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu VSRS III Ips 4/2022, je sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev po ZGD-1 (384. do 388. člen) v bistvenem drugačna kot ureditev po ZPre-1 (68. člen v zvezi s 17. členom). Pri izključitvi manjšinskih delničarjev po ZGD-1 višino denarne odpravnine določi glavni delničar, pri čemer mora upoštevati ekonomsko in profitno stanje družbe ob izključitvi. Določitev pravične cene v prevzemni ponudbi po ZPre-1 pa temelji na tržnem principu, na transakcijah z delnicami ciljne družbe v zadnjem letu pred objavo prevzemne ponudbe. V tej zvezi je bilo z ozirom na predstavljene okoliščine primera treba odgovoriti na vprašanje, kaj je delujoči trg, v kolikšni meri morata biti povpraševanje in ponudba na trgu svobodna in kaj to pravzaprav pomeni. Ni neobičajno, da do prevzemov vsaj v našem poslovnem in ekonomskem okolju prihaja v zaprtih delniških družbah, z delnicami katerih se ne trguje na organiziranih trgih, oziroma se z njimi izjemno malo trguje tudi na neorganiziranih trgih, ker za delnice teh družb ni posebnega zanimanja, saj so (kot v obravnavanem primeru) večinski paketi delnic še pred prevzemom v imetništvu glavnega delničarja. Značilnosti takih trgov so pač takšne, kot so objektivno lahko v primerih, ko družbo obvladuje glavni delničar, ki je pred prevzemno ponudbo imel v lasti več kot 78% delež in kot jih je predstavil v postopku imenovani sodni izvedenec. Takšni trgi so nelikvidni, plitki, transakcij z delnicami je malo, podobni so trgom, na katerih se trguje s poslovnimi deleži družb z omejeno odgovornostjo. Kljub temu je izvedenec takšen trg ocenil kot delujoč, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeni razlogi tudi niso vzbudili razumnega dvoma v pravilnost tega zaključka. Nasprotno pritožbeno stališče bi vodilo do zaključka, da iztisnitev manjšinskih delničarjev po prevzemni zakonodaji ne bi bila možna v nobenem primeru, v katerem glavni delničar razpolaga s kontrolnim paketom delnic ciljne družbe že pred podajo prevzemne ponudbe, saj idealno zamišljene tržne zakonitosti (svobodna ponudba in povpraševanje, veliko transakcij med številnimi delničarji) v takšnih okoliščinah nedvomno niso podane. A domneva poštenosti prevzemne cene iz 17. člena ZPre-1 že vključuje podmeno, da si prevzemnik praviloma še pred najavo prevzema v predprevzemnem obdobju prizadeva utrditi svoj položaj, da torej že v obdobju pred prevzemom pridobiva dodatne delnice, kar je v obravnavanem primeru tudi storil, pri čemer je bil že tudi pred pridobitvijo delnic od DUTB imetnik večinskega paketa ciljne družbe. Pritožbeno sodišče sicer priznava, da zaprtost in nelikvidnost delniškega trga širi prostor za tržne manipulacije, vendar na njihov obstoj zgolj zaradi teh dejstev ni mogoče sklepati. Trg delnic prvega udeleženca je bil pač takšen, kot je glede na objektivne danosti lahko bil, pri čemer predlagatelj ni navedel sklepčnih trditev o zlorabi notranjih informacij, o nedovoljenem dogovarjanju oziroma o vplivu drugih (netržnih) dejavnikov na ceno delnic.

17.Izvedenec je korektno odgovoril na s strani sodišča prve stopnje zastavljena vprašanja, njegovo mnenje ni niti nerazumljivo niti nepopolno, zato naložitev dopolnitve mnenja in zaslišanje izvedenca tudi po mnenju pritožbenega sodišča nista bila potrebna. Okoliščina, da povpraševanja po delnicah ciljne družbe ni bilo, ker so jo obvladovali glavni delničarji že pred prevzemom, sama po sebi ne predstavlja tržne manipulacije. Intenca prevzemanja družb s strani managerjev ni niti nezakonita niti nelegitimna, prav tako ne dejstvo, da si je glavni delničar še pred opravljeno zadnjo transakcijo z delnicami pridobil monopolni položaj v družbi. Prav tako je (za določitev poštene cene delnic) nerelevantno, ali je šlo za več kot deset let načrtovan in skonstruiran prevzem prvega nasprotnega udeleženca. Zoper domnevno prenizko izplačevanje dividend so imeli delničarji na voljo ustrezna pravna sredstva. Sicer pa predlagatelj na konkretne trditve nasprotnega udeleženca in predstavljene podatke o dejanskih izplačilih dividend in njihovega razmerja z dobičkom, niti ni konkretno odgovoril.

18.Odločitev iz izpodbijanega sklepa glede glavne stvari tudi ni v nasprotju z ustavnimi pravicami predlagatelja oziroma ostalih manjšinskih delničarjev do zasebne lastnine. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 4/2022, je Ustavno sodišče RS že odločilo, da je poseg v lastninsko pravico manjšinskih delničarjev, ki izgubijo korporacijske pravice iz delnic v zameno za primerno denarno odpravnino, dopusten, pri čemer pravica do zasebne lastnine ne varuje vrednotenja delnic po določeni metodi. Izvedenec je ocenil, da je bil trg za delnice prvega nasprotnega udeleženca delujoč ter da DUTB manjšinski delniški paket ni bil prodan prepoceni.

19.Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Glede stroškov postopka

20.Utemeljena pa je pritožba predlagatelja zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških (zoper II. točko sklepa z dne 6. 6. 2023 in dopolnilni sklep z dne 24. 10. 2023). Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških sicer pravilno oprlo na določilo 614. člena ZGD-1, a ga je zmotno uporabilo. Pritožba ima prav, da je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je predlagatelj vedel oz. bi moral vedeti, da povzroča nesorazmerne stroške glede na pravice, ki jih v postopku uveljavlja, zato, ker se sodišče v prvotnem sklepu z dne 7. 10. 2020, (ki je bil po pritožbi predlagatelja razveljavljen), ni ukvarjalo z zlorabo pravic prevzemnika niti z obstojem nedelujočega trga zaradi domnevno pavšalnih predlagateljevih trditev, za katere ni predložil dokazov, nerazumljiva in neprepričljiva. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bil prvotni sklep sodišča prve stopnje razveljavljen zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka, (na katerem bi predlagatelj lahko dopolnil pomanjkljive trditve, tudi tiste, ki jih je prvič navedel šele v pritožbi in predlagal dokaze), in, ker je predlagateljeve trditve zmotno štelo za nesklepčne v smeri zatrjevanja dejstev, ki bi lahko pomenila zlorabo pravic. Odgovornost torej, da se sodišče prve stopnje v prvem postopku ni ukvarjalo z zlorabo pravic prevzemnika niti z obstojem nedelujočega trga, je torej na strani sodišča prve stopnje. S trditvami o nedelujočem trgu je predlagatelj najbrž res "povzročil" podaljšanje postopka, a je šlo za eno izmed najodločilnejših spornih dejstev v tem postopku, za ugotovitev katerega je sodišče imenovalo izvedenca.

21.Porazdelitev bremena stroškov postopka sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine določa 614. člena ZGD-1 povsem samostojno in neodvisno od pravil, ki jih glede stroškov določata ZPP in ZNP-1. Sodno varstvo manjšinskih delničarjev terja specifičnim okoliščinam tega varstva ustrezno in samostojno ureditev stroškov sodnega postopka, v katerem praviloma nastopata po moči in materialnem položaju dva neenakovredna nasprotnika (glavni in manjšinski delničar). Sodni preizkus denarne odpravnine bi bil le pravica na papirju, ki ne bi bila dosegljiva malim delničarjem, če bi bili ti vedno, ko bi bili izgledi za uspeh v sodnem postopku le verjetni (končni izid pa je skoraj vedno negotov), pod pritiskom, da bodo morali v posledici nositi stroške postopka, ki praviloma niso majhni in bi jih torej grožnja stroškov odvračala od sodnega preizkusa. Namen 614. člena ZGD je, da se s specialno stroškovno ureditvijo omogoči manjšinskim delničarjem dostop do sodišča (glej I Cpg 1224/2010). Osnovni pravili porazdelitve bremena stroškov sta določeni v prvem in drugem odstavku 614. člena ZGD-1. Prvi odstavek 614. člena ZGD-1 določa, da stroške postopka za sodni preizkus skupaj s stroški skupnih zastopnikov (s čimer so poleg stroškov skupnih zastopnikov mišljeni stroški poravnalnega odbora in morebitnih izvedencev) predhodno krije prevzemna družba, da pa lahko sodišče na predlog prevzemne družbe predlagatelju naloži, da ji povrne vse stroške postopka ali del teh stroškov, če bi ta od vložitve predloga ali poznejšega dne mogel vedeti, da nastajajo stroški, ki so nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo. Drugi odstavek 614. člena ZGD-1 pa določa, de ne glede na prvi odstavek vsak udeleženec postopka predhodno sam krije stroške svojih pravnih pooblaščencev. Pojem "predhodno" je razumeti zgolj v kontekstu izjem, določenih v 1., 3., in 4. odstavku 614. člena ZGD-1. Če teh izjem ni, potem splošne stroške sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine tudi dokončno krije prevzemna družba, vsaka stranka postopka pa dokončno krije stroške svojih pravnih pooblaščencev.

22.Izjemi iz 3. in 4. odstavka 614. člena ZGD-1 se nanašata le na situaciji, v katerih mora prevzemna družba povrniti stroške pravnih pooblaščencev predlagatelja. Položaja, ko bi predlagatelj moral povrniti stroške pooblaščencev nasprotnega udeleženca, zakon ne ureja, oz. ga vsaj ne ureja dovolj jasno. Prvi odstavek 614. člena ZGD-1 določa situacijo, v posledici katere bi bili predlagatelji dolžni prevzemni družbi povrniti (splošne) stroške postopka za sodni preizkus, ti pa v obravnavanem primeru niso niti nastali. Drugi odstavek 614. člena ZGD-1 je zaradi dikcije "Ne glede na prejšnji odstavek..." mogoče razumeti tako, da se prvi odstavek ne nanaša na stroške pravnih pooblaščencev nasprotnega udeleženca niti v primeru, če bi predlagatelj moral vedeti, da s sodnim preizkusom nastajajo stroški, ki so nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo. A tudi, če bi določilo 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 614. člena ZGD-1 razlagali na način, da bi v primeru nastajanja s pravicami predlagatelja nesorazmernih stroškov sodišče lahko naložilo predlagatelju tudi povrnitev stroškov pooblaščencev nasprotnega udeleženca, navedeni pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Uspeh ali korist stranke v postopku sodnega preizkusa nista merilo za ugotavljanje sorazmernosti s pravico, ki se v postopku uveljavlja. Za nesorazmernost s pravicami bi lahko šlo v primeru na prvi pogled očitno neutemeljenega ali celo fraudoloznega predloga. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ni šlo. V postopku na prvi stopnji so se obravnavala vprašanja, ki niti v teoriji niti v sodni praksi še niso dokončno utrjena ali razčiščena (domneva pravične prevzemne in poprevzemne cene, katera dejanja predstavljajo zlorabo, vsebina standarda delujočega trga vrednostnih papirjev ipd.), pri čemer je po enotnem stališču sodne prakse sodni preizkus primerne denarne odpravnine po določilih ZGD-1 (sicer izjemoma, a vendar) možen oz. dopusten tudi pri poprevzemni iztisnitvi manjšinskih delničarjev. Predlagatelj pa je zatrjeval relevantna dejstva, ki bi ob ustrezni konkretizaciji, dokazih in drugačni oceni pomena in vsebine teh dejstev lahko privedla tudi do drugačnega rezultata.

23.Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja zoper stroškovni del sklepa z dne 6. 6. 2023 in zoper dopolnilni sklep z dne 24. 10. 2023 ugodilo tako, da je odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka spremenilo tako, da stranka nosi svoje stroške. Ker razlogov nesorazmernosti ni ugotovilo, je enako odločilo tudi glede pritožbenih stroškov strank.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 384, 388, 614, 614/1, 614/2 Zakon o prevzemih (2006) - ZPre-1 - člen 17, 68 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 31, 31/2, Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 363, 363/3