Jedro

Vojaškemu poveljniku ni mogoče očitati nedovoljenega ravnanja pri vodenju vaje preskoka preko naletne gredi, če je bil tožnik na sistematskem pregledu en mesec pred poškodbo kolena spoznan za sposobnega za vojaško službo brez omejitev in pri zdravniku v vojašnici ni niti zahteval niti pridobil kakršnegakoli zdravniškega spričevala, čeprav se je pred opravljanjem vaje pri poveljniku ustno skliceval na prejšnjo poškodbo kolena iz časa pred služenjem vojaškega roka.

Izrek

1. Revizija proti odločitvi o podlagi za premoženjsko škodo se zavrže. 2. Reviziji proti odločitvi o nepremoženjski škodi se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke proti odločitvi o nepremoženjski škodi zavrne in se v tem delu potrdi prvostopenjska sodba. 3. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka, odmerjene na 82.500 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 2,930.000 SIT za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 23.10.1996 in dne 18.2.1997 med služenjem vojaškega roka v vojašnici na Ptuju.

Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in z vmesno sodbo spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku ob škodnem dogodku dne 23.10.1996 ob izvajanju vaje premagovanja ovir. Glede višine škode in stroškov postopka je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prav: zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek; glej Načelno pravno mnenje VS RS, Poročilo 1/93, str. 43).

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004). V reviziji navaja, da je nepravilno stališče pritožbenega sodišča o nedopustnem ravnanju tožene stranke, ki je bilo posledica toženkinega posedovanja dokumentacije o predhodnih poškodbah tožnikovega kolena in tožnikovih opozorilih poveljnika na to okoliščino. Vojaki so dolžni predložiti poveljniku pisno opravičilo zdravnika. Ustno opravičilo zavezuje poveljnika samo fakultativno, nikakor pa ne obligatorno. Na podlagi ustnega opravičila ima poveljnik diskrecijsko pravico, da se odloči, ali bo vojaka oprostil vaje. Pri tem mora upoštevati težo predhodne poškodbe in težavnost predvidene vaje. V kolikor mu predhodna poškodba ni v celoti poznana, je dolžan upoštevati samo težavnost predvidene vaje. Predvidena ovira, kot je splošno znano, ni zahtevna. Tožeča stranka ni dokazala, ali je lahko poveljnik odločal tudi v odsotnosti zdravniškega opravičila. Poveljnik kot vojaška oseba ni pristojen, da razlaga zdravstveno dokumentacijo. Zato je kompetenten samo zdravnik oziroma izvedenec. Poveljnik zato ni ravnal nepravilno, kot to zmotno ugotavlja izpodbijana sodba. Od tožnika je zahteval, da se vaje, glede na njeno zahtevnost, udeleži. Čeprav je pri tej vaji nastala nova tožnikova poškodba, je potrebno upoštevati, da je imel tožnik vse opcije, da pridobi od zdravnika vojaškem ambulante ustrezno opravičilo. Ker tega ni storil in ni navedel razloga za to, je poveljnik upravičeno sklepal, da posledice predhodne poškodbe niso bile hude. Zato ne gre za nedopustno ravnanje tožene stranke, kot zmotno ugotavlja vmesna sodba. Tožena stranka opozarja na takrat veljavni Pravilnik o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo. Vojaške obveznike se razporeja k posameznim aktivnostim glede na podano oceno zdravstvene sposobnosti. Zdravstvena sposobnost tožnika so ugotovili za to pooblaščeni zavodi. Izvidi se vpišejo v medicinsko psihološke evidence. Pri tožniku ni bilo nobenih omejitev, sam je tudi v tožbi zatrjeval, da je bil 100% sposoben.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o podlagi za premoženjsko škodo ni dovoljena, proti odločitvi o nepremoženjski škodi pa je utemeljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V obravnavanem primeru gre za pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka. Tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2,900.000 SIT in za premoženjsko škodo v znesku 30.000 SIT. Ta dva zahtevka se ne opirata na isto pravno in dejansko podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna dovoljenost revizije, vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede premoženjske škode ne presega 1,000.000 SIT, ni dovoljena revizija tožene stranke proti odločitvi o podlagi za premoženjsko škodo. Zato je revizijsko sodišče toženkino revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Tožnik se je poškodoval pri športni vzgoji - preskoku naletne grede. Tožnikove tožbene trditve o krivdi tožene stranke so bile, da pred izvajanjem vaj na ovirah ni bilo potrebnega opozorila vojakom, da ni bilo varovanja izvajalcev na posamezni oviri, da je tožnik na svojo prejšnjo poškodbo kolena opozoril svojega poveljnika, ta pa mu je odgovoril, da je opravil vse preglede in mora vajo opraviti, v tožnikovi dokumentaciji pa je bilo tudi spričevalo o poškodbi pred vojsko, pa ga je kljub hibi tožena stranka pošiljala na tako zahtevno vajo s fizičnim naporom.

Drugostopenjsko sodišče je glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, presodilo, da je šlo za nedopustno ravnanje tožene stranke. Ta je preko poveljnika tožniku naložila, da mora izvesti vajo, čeprav je bila seznanjena s tem, da ima tožnik poškodovano koleno, ker je imela o tem dokumentacijo in ker je tožnik na to opozoril poveljnika. Ta zato ne bi smel dopustiti, da tožnik izvaja vajo.

Podlaga za navedeno odločitev so bile sledeče dejanske ugotovitve: – tožnik se je poškodoval dne 23.10.1996 pri izvajanju vaje na naletni gredi; po priročniku za športno vzgojo vojakov gre za prečno oviro višino 90 cm, ki se jo preskoči z oporo ene noge na gredi; varovanje in posebni metodični postopki pri tej vaji niso potrebni; – vaja na naletni gredi se ni izvajala nepravilno; – iz medicinske dokumentacije, ki jo je imela na razpolago tožena stranka oziroma Vojašnica ... izhaja, da je imel tožnik težave z levim kolenom, to je poškodbe pred služenjem vojaškega roka; – sodišče verjame tožniku, da je poveljnika opozoril, da ima težave z levim kolenom in da vaje ne bi opravljal ter da je poveljnik kljub opozorilu zahteval, da mora opraviti vajo; – zdravniška komisija tožene stranke je pred odhodom tožnika v vojsko tožnika pregledala in ni ugotovila, da bi bil zaradi poškodbe kolena nesposoben ali delno sposoben za opravljanje vojaške službe.

Tožena stranka v reviziji trdi, da gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka ne pojasni, katera so ta odločilna dejstva, revizijsko sodišče pa ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse ustrezne razloge in da glede na dejansko stanje, ugotovljeno po prvostopenjskem sodišču, ki ga sprejema, vsebuje le drugačno pravno presojo, ki je razumno obrazložena. Zato očitek procesne kršitve ni utemeljen.

Pritrditi pa je revizijskim trditvam o zmotni uporabi materialnega prava. Toženka utemeljeno opozarja na Pravilnik o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo (Uradni list RS, št. 61/92). Ta v 2. členu določa, da ugotavljajo zdravstveno sposobnost za vojaško službo pooblaščeni zdravstveni zavodi, zdravniki in psihologi, 11. in 12. člen Pravilnika pa govorita o osnovnem sistematičnem zdravstvenem pregledu in o nadaljnjih zdravstvenih pregledih v primeru spremembe zdravstvenega stanja. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila pri tožniku ugotovljena zdravstvena sposobnost za vojaško službo, kar izhaja iz sistematskega pregleda z dne 26.9.1996. Ta ocena je bila izdana ob upoštevanju podatkov o tožnikovih prejšnjih poškodbah levega kolena. Ni nobenih podatkov o dodatnih tožnikovih poškodbah med služenjem vojaškega roka do obravnavanega škodnega dogodka z dne 23.10.1996. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi pri zdravniku v vojašnici pridobil ali zahteval kakšno zdravniško spričevalo oziroma oprostitev vojaških vaj zaradi predhodnih poškodb oziroma njihovih posledic.

Tožnik v svoji trditveni podlagi ne očita toženi stranki nepravilnosti pri ugotavljanju tožnikove sposobnosti za služenje vojaškega roka. Rezultat sistematskega pregleda je bil, da je tožnik sposoben brez omejitev. Tožnikovi očitki v zvezi s samim izvajanjem vojaške vaje so se na obeh nižjih stopnjah izkazali kot neutemeljeni, saj se vaja na naletni gredi ni izvajala nepravilno. Ostane še trditev o poveljnikovem neupoštevanju podatkov o tožnikovih prejšnjih poškodbah in ustnega tožnikovega opravičila. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča in revizije, da ni odgovornosti tožene stranke v zvezi z ravnanjem vojaškega poveljnika. Ta namreč nima medicinske izobrazbe in se mora v skladu z določbami zgoraj navedenega pravilnika zanesti na mnenje pristojnih zdravnikov oziroma na pravno odločilne listine, v konkretnem primeru na potrdilo o sistematičnem pregledu in v njem podano oceno o tožnikovi sposobnosti za vojaško službo. Poveljnik v tožnikovem primeru ni imel razen tožnikove ustne trditve o poškodbi nobene podlage ne v oceni o sistematskem pregledu ne v kakšnem vojaškem zdravniškem potrdilu za dvom v tožnikovo sposobnost opraviti predvideno vajo. Ta vaja pa je bila preskok 90 cm visoke naletne grede, ki je po ugotovitvah sodila med manj zahtevne. Poveljniku zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri vodenju vaje oziroma nedovoljenega ravnanja, ko je zahteval, da tožnik, ki je zdravstveno sposoben brez omejitev, opravlja vajo preskoka naletne gredi.

Revizijsko sodišče torej ocenjuje, da ni podana odgovornost tožene stranke na nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 23.10.1996. To pa pomeni neutemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, zaradi česar je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP glede nepremoženjske škode ugodilo reviziji in spremenilo drugostopenjsko sodbo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo zavrnilno prvostopenjsko sodbo glede zahtevka za plačilo nepremoženjske škode.

Tožena stranka je v reviziji uspela, zato ji mora tožnik povrniti revizijske stroške. Te je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na 82.500 SIT.