Jedro

V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici (965. člen OZ) gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec prišel v zamudo, ko ni izpolnil obveznosti v roku, ki ga je tožnik v predpravdnem zahtevku določil za plačilo škode (drugi odstavek 299. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v toliko spremeni, da se pod I. točko izreka besedilo ″v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila,″ nadomesti z besedilom ″v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila,″, tožbeni zahtevek pa se v delu, s katerim je zahtevano plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje do izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača 34.924,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter mu povrne pravdne stroške, odmerjene na 6.607,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

2. V pravočasni pritožbi zoper prisodilni del sodbe toženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Trditev toženca, da je izpodbijani del sodbe obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz razloga odsotnosti obrazložitve sprememb in meril, upoštevanih pri presoji skaženosti, ter odsotnosti dejstev, na podlagi katerih je bila prisojena kilometrina, ni pravilna. S stališča pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo prvo sodišče, ima namreč sodba jasne in nedvoumne razloge (pod 33., 34. in 42. točko), zoper katere je mogoča kritika dejanskega stanja. Zato postopkovni očitek ni utemeljen (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

7. Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in neugodnosti, strahu, skaženosti ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je razviden iz razlogov od devete do petindvajsete strani prvostopenjske sodbe.

8. S pritožbeno izpodbijanimi odmerami denarne odškodnine (18.500,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 3.700,00 EUR za strah, 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 29.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je prvo sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine namreč nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine, saj prvo sodišče ni v preveliki meri upoštevalo vseh ugotovljenih okoliščin kot to izpostavlja pritožba. Pravilno je namreč upoštevalo, čemu je bilo namenjeno zdravljenje in kako se je odražalo pri tožniku. Pri tem ugotovitev sodišča pod 18. točko obrazložitve, da se je tožnik zavedal tudi možnosti zapletov in stranskih učinkov, čeprav z njimi ni bil seznanjen, res ni pravilna kot to izpostavlja pritožba. Vendar napačna ugotovitev te okoliščine sama po sebi ne more rezultirati v znižanju odmerjene odškodnine, saj tega obseg ostalih ugotovljenih okoliščin ne utemeljuje. Stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za strah za vnaprej, ni pravilno, saj iz razlogov pod 22. točko obrazložitve jasno izhaja, da je bila odškodnina prisojena le za čas do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je pod 28. točko obrazložitve res povzelo ugotovitve izvedenca glede procentualnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar ti razlogi niso bistveni, saj iz obrazložitve izhaja, da je bila odškodnina odmerjena za ugotovljeni obseg tožnikovega trpljenja zaradi prizadetosti na telesnem in psihičnem področju, do katerih je prišlo zaradi posledic škodnega dogodka. S stališčem, da je opustitev športov posledica tožnikove odločitve in ne fizičnih omejitev, pritožba podaja lastno oceno dokazov, s katero pa pravilnosti ugotovitev sodišča, temelječo na izvedenih dokazih, ni moč izpodbiti. Pod 31. do 34. točko obrazložitve je prvostopno sodišče ugotovilo objektivna in subjektivna merila, na podlagi katerih je odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vplivanje objektivnih elementov na tožnikovo psihično ravnotežje oziroma njegovo psihično počutje sploh, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da okoliščine relevantne za prisojo odškodnine za to obliko škode niso podane.

9. Pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava pri prisoji zakonskih zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo niso utemeljene. V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici (965. člen OZ) gre sicer res za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Prvo sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je toženec prišel v zamudo, ko ni izpolnil obveznosti v roku, ki ga je tožnik v predpravdnem zahtevku določil za plačilo škode (drugi odstavek 299. člena OZ). Pritožbena navedba toženca, da škoda v času vložitve odškodninskega zahtevka še niti ni zapadla, ni utemeljena. Odškodninska obveznost namreč zapade s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Toženec mora kot strokovnjak na svojem področju čimprej poravnati svoje obveznosti. Ob dejstvu, da je vedel za svojo obveznosti in je zato lahko ugotovil znesek svoje obveznosti, se torej ne more izgovarjati zgolj na nerazpolaganje s celotno medicinsko dokumentacijo.

10. Skupni odmerjeni znesek 53.200,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 45,75 takratne povprečne neto plače (= 1.162,67 EUR; Uradni list RS št. 14/2019). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Primerjava s pritožbeno izpostavljenimi zadevami (VS002100, VS002475, VS002295 in VS001966) pa ni ustrezna, saj gre v teh primerih za drugačen (precej manjši) obseg škode od ugotovljenega v predmetni zadevi.

11. Pritožba utemeljeno izpostavlja zgolj, da prisoja zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov že od dneva izreka sodbe dalje ni pravilna. V primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov namreč po načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji VSS 13. 12. 2006, zakonske zamudne obresti tečejo zgolj od prvega dne po izteku s sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

12. V prvostopno sodbo je bilo torej potrebno poseči s spremembo zaradi pravilne uporabe materialnega prava le glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov (355. člen ZPP). V preostalem delu se pritožba ni izkazala za utemeljeno, saj niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma. Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

13. Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu z vložitvijo pritožbe nastali, saj je s pritožbo uspel zgolj v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Je pa tožniku dolžan povrniti potrebne stroške, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, v katerem se je do njegovih pritožbenih navedb argumentirano opredelil (165., 154. in 155. člen ZPP).

14. Tožnikovi potrebni stroški znašajo 746,64 EUR (odmera, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 275). V kolikor toženec tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP; prvi odstavek 299. člena OZ; načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006).