Jedro

Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, po ZPIZ-1 bi moral biti postopek za uveljavitev pravice začet najpozneje do 31. 12. 2012. V primerih, ko je bil postopek začet po 1. 1. 2013 se namreč uporabljajo določbe ZPIZ-2. Za pravilno rešitev predmetnega spora je ključno že, da je tožnik vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil v času veljave ZPIZ-2, da je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi česar na podlagi drugega odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6. 12. 2016 in št. ... z dne 23. 5. 2017 in da se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro za čas od 22. 8. 2016 dalje, tožencu pa naloži, da o odmeri in izplačilu invalidnine za telesno okvaro odloči s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Obenem je sklenilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da gre v konkretnem primeru za pravno vprašanje in vztraja pri tem, da mu je bila v postopku kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom, ker je neenako obravnavan kot invalid, ker bi mu morala biti priznana invalidnina za telesno okvaro tudi v primeru, če je do telesne okvare prišlo zaradi bolezni. Invalidnost in telesna okvara je pri tožniku podana ne glede na vzrok njenega nastanka, zato bi moral imeti enake pravice kot tisti, pri kateremu je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Pri tožniku je podana 70 % skupna telesna okvara, ki je nastala pred 1. 1. 2013. Z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) se neutemeljeno ne zagotavlja pravica do invalidnine za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen ali poškodba izven dela. Telesna okvara je enaka, ne glede na to, kako je do nje prišlo. Sam tožnik ni odgovoren za to, da ima 70 % telesno okvaro, ni si je sam povzročil, zato mora imeti enako pravico do invalidnine kot tisti delavci, pri katerih je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe ZPIZ-2, vendar pa bi glede na konkretni primer moralo upoštevati tudi temeljno pravico do enakosti pred zakonom, ki je določena v 14. členu Ustave RS. Pri svoji odločitvi bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi namen invalidnine za telesno okvaro, ki je povsem enak namenu, zaradi katerega jo dobivajo tudi tisti delavci, katerih telesna okvara je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 23. 5. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 12. 2016. S slednjo je odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za 70 % telesno okvaro.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je postopek za uveljavitev pravice do invalidnine pričel 22. 8. 2016, ko je tožnik pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

7. Ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro dne 22. 8. 2016 je že veljal ZPIZ-2. ZPIZ-2 ne ureja več zavarovanja za telesne okvare in s tem pravice do invalidnine. Telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, so se namreč izločile iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločeno je bilo, da se mora ta posebna pravica oziroma zavarovalni riziko telesnih okvar, ki ne vpliva na delovno zmožnost zavarovanca, na novo urediti zunaj pokojninskega sistema za vse državljane.

8. V tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da lahko zavarovanci, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. - 145. in 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

9. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je pri tožniku vzrok telesne okvare bolezen. Iz mnenj invalidske komisije prve in druge stopnje z dne 19. 11. 2006 in z dne 16. 5. 2017 izhaja, da sta pri tožniku podani dve telesni okvari v skupnem odstotku 70, katerih vzrok je bolezen in sicer 60 % telesna okvara po poglavju III., točka 3 (delna motorna ohromelost ene strani telesa) od 24. 4. 2013 zaradi bolezni in 40 % telesna okvara po poglavju V, A., točka 3 (okvara respiratorne funkcije srednje stopnje) od 9. 9. 2016 zaradi bolezni.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da bi za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, po ZPIZ-1 moral biti postopek za uveljavitev pravice začet najpozneje do 31. 12. 2012. V primerih, ko je bil postopek začet po 1. 1. 2013 se namreč uporabljajo določbe ZPIZ-2. Za pravilno rešitev predmetnega spora je ključno že, da je tožnik vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil v času veljave ZPIZ-2, da je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi česar na podlagi drugega odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

11. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. člena Ustave RS in neenakost pred zakonom. Pritožbeno sodišče šteje, da ureditev, kot je določena v tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 ni v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Zaradi različnega vzroka nastanka telesne okvare, gre za drugačno dejansko stanje od tistega, ko je telesna okvara nastala zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Telesna okvara je poseben zavarovalni riziko v sistemu invalidskega zavarovanja, na podlagi katerega je zavarovanec upravičen do mesečne denarne dajatve, to je do invalidnine in ne gre za pravico, s katero se zagotavlja denarna dajatev za omejeno delovno sposobnost, ki je pokrita z zavarovalnim rizikom invalidnosti. Zgolj z upoštevanjem namena invalidnine, ki je v nadomestitvi zavarovančeve prizadetosti in omilitvi problemov v zasebnem življenju zaradi telesne okvare, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne, ni mogoče pritožbi ugoditi in tožniku priznati pravice do invalidnine.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.