Jedro

Narava terjatve ne dopušča prenosa, če učinki cesije bistveno spremenijo dolžnikov pravni položaj. Neprenosljive so predvsem obveznosti, katerih vsebina (način, obseg in podobno) je v tesni zvezi z upnikovo osebnostjo. Vsebina terjatve za vračilo v kazenskem postopku začasno zaseženega denarja se z odstopom ni v ničemer spremenila in zato tudi ne pravni položaj tožene stranke. Z zasegom predmetov po 220. členu ZKP se zaseženo le začasno odvzame iz posesti. Lastninska pravica oziroma imetništvo pravice se ne odvzame. Samo dejansko razpolaganje se omeji z začasnim zasegom po 220. členu ZKP, ne pa tudi pravica pravno poslovnega razpolaganja. Je pa morebitno pravno poslovno razpolaganje učinkovito šele, ko je dokončno odločeno o usodi v kazenskem postopku začasno zaseženih predmetov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem in tretjem odstavku I. izreka in v II. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v prvem odstavku točke I. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je dogovor o odstopu med g. A.G.A. kot odstopnikom in g. R.H. z dne 02. 12. 1996 pristen in polno veljaven (prvi odstavek); da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 6,022.158,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2005 (drugi odstavek); in za povračilo pravdnih stroškov (tretji odstavek). V točki II. pa je odločilo o stroških postopka, in sicer jih je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. V pritožbi tožnik uveljavlja vse tri v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Meni, da utemeljitev (pravna ocena) prvostopenjskega sodišča tako glede veljavnosti cesije kot glede protipravnosti ravnanja sodišča v Kopru ni pravilna.

3. S samim zasegom A. terjatev, ki jo je imel do banke K., ni prenehala. Obstajala je pod odložnim pogojem, da ne bo obsojen. Cediranje pogojne terjatve ni nedopustno in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Vprašanje veljavnosti in učinkov cesije pogojne terjatve bi moralo presojati po nemškem pravu. Ker je uporabilo slovensko pravo in to brez razumne utemeljitve, je kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Z dnem pravnomočnosti oprostilne sodbe proti A. ni bilo več materialnopravnih pogojev za zaseg terjatve in je cesija terjatve do banke začela polno učinkovati. Nedvomno gre za pravico premoženjske narave, podlaga za vrnitev zaseženih sredstev je civilno upravičenje (lastninska pravica na stvari oziroma imetništvo terjatve), zato je lahko predmet cesije. S samim začasnim zasegom dobroimetja pri banki A. oziroma tožnikova pravica do denarnih sredstev pri banki ni prenehala. Tudi sodišče ni pojasnilo na kakšni pravni podlagi naj bi prišlo do prenehanja oziroma izgube civilne pravice. Začasnemu zasegu v kazenskem postopku daje očitno napačen pomen in mu pripisuje učinke, ki jih zaseg nima. A. ni cediral zahtevka po 224. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pač pa svojo denarno terjatev do banke K. iz naslova denarnega depozita. Gre torej za cediranje čiste denarne terjatve, ki pa je v trenutku sklenitve cesijske pogodbe bila pogojna. Tožena stranka z zasegom ni postala imetnik denarne terjatve, pač pa je bila ta terjatev pri njej le v hrambi do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka.

4. Člen 224. ZKP ni le postopkovna določba, pač pa tudi materialno pravo, ki nalaga državi, da mora začasno zasežena sredstva po zaključku kazenskega postopka vrniti tistemu, ki na podlagi civilnopravnih pravil izkazuje upravičenje do teh sredstev. Kazensko sodišče je dolžno poznati in uporabiti pravila civilnega prava, zato je nepoznavanje in neupoštevanje temeljnih pravil o cesiji v postopku vračanja zaseženega dobroimetja takšno očitno protipravno ravnanje sodnika, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost države. Sklep z dne 23. 02. 2005 o vračilu zaseženega denarja na račun A. podjetja S. pri banki K. je bil pravilen. Ko je spis prevzel drug sodnik, pa je z odredbo vsebinsko spremenil ta sklep in določil, da se denar vrne drugemu subjektu – A.. Razlogi sodbe so nejasni ter v nasprotju z vsebino listin v spisu, saj je prva sodnica v isti zadevi izdala vsebinsko drugačno odločitev. Sklep z dne 23. 02. 2005 dokazuje, da bi skrben sodnik ravnal drugače – denarja ne bi vrnil A.. Razen tega se sodišče ni opredelilo do očitka, da je sodnik z odredbo spremenil pravnomočen sklep. Ravnanje sodnika, ki je izdal odredbo, je protipravno, saj zaseženega denarja ni vrnil pravemu imetniku. Edina stvar, ki bi lahko zapletla postopek vračanja zaseženega denarja je bilo dejstvo, da sta ta denar v kazenskem postopku terjala dva cesionarja, A. pa je preklical obe cesiji. Po nemškem pravu je relevantna prva cesija, zato kasnejši A. preklic predmetne cesije glede njene veljavnosti ni relevanten.

5. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Pritožba uvodoma navaja, da izpodbija celotno sodbo in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku. Obrazloženo pa v nadaljevanju pritožbe izpodbija le dajatveni del sodbe. Zato je pritožbeno sodišče ugotovitveni del sodbe (prvi odstavek I. izreka) prvostopenjskega sodišča preizkusilo le v mejah uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka zaradi zgrešene pasivne legitimacije materialnopravno pravilna. S tožbo, ki se nanaša na ugotovitev veljavnosti določenega pravnega posla, je potrebno zajeti vse pogodbene stranke. Tudi nobene od uradoma upoštevnih procesnih kršitev v zvezi z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka drugostopenjsko sodišče ni zasledilo, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. izreka.

8. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti slovensko pravo, in sicer za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke skladno s 30. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), glede cesijske pogodbe pa na podlagi specialne določbe 26. člena ZMZPP o učinkih cesije, če dolžnik ni sodeloval pri odstopu terjatve. O tem, da tožena stranka ni sodelovala pri 02. 12. 1996 sklenjenem dogovoru o odstopu med g. A., ki je nastopal v svojem imenu in kot zastopnik podjetja S., ter tožnikom (v nadaljevanju: cesijska pogodba), ni spora. S cesijsko pogodbo so bili tožniku odstopljeni zahtevki g. A. in S. do Splošne banke K. za izplačilo vseh dobroimetij na v pogodbi navedenih računih, kakor tudi do vseh bank, podjetij, slovenskih ministrstev oziroma do Republike Slovenije, uradov za deponiranje, sodišč, državnih tožilstev, fizičnih oseb in /ali drugih ustanov, posebno v Sloveniji, za izplačilo vsot, ki pripadajo g. A./S. z računov pri Splošni banki K. ali izhajajoč iz teh računov, posebno še v zvezi z zasego denarja.

9. Skladno z 224. členom ZKP je moralo Okrožno sodišče v Kopru v kazenskem postopku zoper A. in soobd. po tem, ko je bila oprostilna sodba pravnomočna in je bilo pravnomočno odločeno tudi, da ni pogojev za odvzem tekom postopka zaseženega denarja, zaseženo vrniti lastniku oziroma imetniku. Presoja kdo to je, pa mora, kot pravilno opozarja pritožba, temeljiti na civilno pravnih predpisih. Nesporno je, da je bilo sodišče še pred izdajo sklepa o vračilu začasno zaseženega denarja seznanjeno s cesijsko pogodbo. Takoj, ko je dolžnik obveščen o prenosu terjatve, jo lahko veljavno izpolni le prevzemniku (419. člen v času odločanja sodišča o vračilu veljavnega Obligacijskega zakonika – OZ). Ker pa je g. A. cesijske pogodbe z isto vsebino kot s tožnikom sklenil z več osebami (o tem ni spora), bi moralo sodišče denar skladno s 420. členom OZ vrniti prevzemniku, za katerega je najprej izvedelo. Zmoten je zato zaključek prvega sodišča, da je bila odločitev Okrožnega sodišča v Kopru, da se zasežena denarna sredstva vrnejo pravni osebi, kateri so bila zasežena, pravilna. Praviloma se sicer zaseženo vrne subjektu, na katerega se je glasila odločba o začasnem zasegu, ker se domneva, da pripadajo njemu. Ker pa je bila v konkretnem primeru tožena stranka še pred izdajo sklepa obveščena, da je imetnik terjatve to cediral, bi moralo kazensko sodišče to upoštevati, saj je prišlo do spremembe upnika. Prav ima pritožba, da je bila v konkretnem primeru domneva, da se zaseženi predmeti vrnejo osebi, kateri so bili zaseženi, izpodbita.

10. Odškodninska odgovornost tožene stranke ne bi bila podana, če bi bila pravilna stališča prvostopenjskega sodišča o nedopustnosti cesijske pogodbe. Vendar niso. Ker je potrebno tudi glede vprašanja veljavnosti cesijske pogodbe uporabiti slovensko pravo (26. člen ZMZPP), je materialnopravno izhodišče za razsojo o tem vprašanju v času sklenitve cesijske pogodbe veljavni 436. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Od terjatev, ki se lahko prenesejo s pogodbo, so izvzete tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan in tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Z zakonom prenos terjatve za vračilo v kazenskem postopku začasno zaseženega denarja ni prepovedan. Pa tudi narava s cesijsko pogodbo prenesene terjatve ne nasprotuje prenosu na drugega. Narava terjatve ne dopušča prenosa, če učinki cesije bistveno spremenijo dolžnikov pravni položaj. Neprenosljive so predvsem obveznosti, katerih vsebina (način, obseg in podobno) je v tesni zvezi z upnikovo osebnostjo (gl. komentar dr. Mihe Juharta k 417. členu OZ v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga ter sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 322/2008, kjer gre za primerljivo zadevo). Vsebina terjatve za vračilo v kazenskem postopku začasno zaseženega denarja se z odstopom ni v ničemer spremenila in zato tudi ne pravni položaj tožene stranke: zaseženi denar je morala vrniti, komu, pa na obveznost samo ne vpliva. Z zasegom predmetov po 220. členu ZKP se zaseženo le začasno odvzame iz posesti (prim. komentar mag. Štefana Horvata k 220. členu Zakona o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004), lastninska pravica oziroma imetništvo pravice se ne odvzame. V konkretnem primeru, ko je bil denar deponiran na račun S. pri Banki K., je banka z zasegom izgubila pravico razpolagati z deponiranim denarjem in s tem tudi možnost vrniti ga deponentu (1035 člen ZOR), sama pravica deponenta do denarja pa z začasnim zasegom ni ugasnila. Imeti denar oziroma depozit v posesti, pomeni možnost dejanske razpolage z njim, torej možnost npr. denar dvigniti ali ga prenakazati. Samo to dejansko razpolaganje se omeji z začasnim zasegom po 220. členu ZKP, ne pa tudi pravica pravno poslovnega razpolaganja. Je pa morebitno pravno poslovno razpolaganje učinkovito šele, ko je dokončno odločeno o usodi v kazenskem postopku začasno zaseženih predmetov. Cesijska pogodba je torej veljavna.

11. Ko pa je bila oprostilna sodba pravnomočna in tudi pravnomočno odločeno, da ni pogojev za odvzem zaseženega denarja, je moralo kazensko sodišče zaseženi denar, kot že obrazloženo, na podlagi 224. člena ZKP vrniti lastniku oziroma imetniku. Pravilno (tudi neizpodbijano) je stališče prvostopenjske sodbe kakšno ravnanje sodišča predstavlja protipravno ravnanje v smislu odškodninskega prava. In ker kazensko sodišče ni uporabilo jasnih zakonskih določb, je njegova odločitev ne le napačna, ampak tudi protipravna.

12. Kljub protipravnemu ravnanju sodišča tožena stranka ne odgovarja, če tožnik ni bil prevzemnik, za katerega je kazensko sodišče najprej izvedelo. Če je namreč prej izvedelo za enega od drugih prevzemnikov terjatve, bi moralo zasežen denar vrniti njemu (420. člen OZ). V tem primeru ni podana ena od predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ) – vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožniku nastalo škodo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki so pravno odločilna, in sicer kdo in kdaj je v kazenskem postopku zoper A. in soobdolžene obvestil sodišče o odstopu terjatve, ki jo je imelo podjetje S. po pravnomočnosti oprostilne sodbe do tožene stranke. To bo moralo storiti v ponovljenem postopku. Višje sodišče teh dejstev ne more ugotavljati prvič samo, saj bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

13. Glede na pritožbena izvajanja je potrebno še pojasniti, da je vprašanje na kateri račun bo denar nakazan zgolj izvedbene narave. Po tem, ko so bila sredstva prenakazana na poseben račun, podjetje S. ni imelo več terjatve do banke, temveč do države. Komu bo denar vrnjen, je bilo odločeno s sklepom z dne 23. 02. 2005, sklep je pravnomočen. Z odredbami sodišče ni spreminjalo odločitve o tem, komu bo denar vrnjen, temveč kam bo vrnjen. Odvetniku X. je bil nakazan kot pooblaščencu zakonitega zastopnika podjetja S. 14. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju obrazloženih stališč ponovno presoditi vse ugovore tožene stranke. Pritožbeno sodišče opozarja, da bo moralo za materialnopravno pravilno razsojo o ugovoru zastaranja ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel, da začasno zaseženi denar ne bo nakazan njemu, da je bila začasno zaseženi denar dolžna vrniti lastniku oziroma imetniku tožena stranka, pa itak ni sporno (prvi odstavek 352. člena OZ).

15. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in razveljaviti prvostopenjsko sodbo v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke ter v tem obsegu vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

16. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.