Jedro

V konkretnem primeru prostorski akti, veljavni v času izgradnje stavbe, niso relevantni za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL. Stavba je bila nesporno zgrajena okoli leta 1900.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu x 6, I., stoječi na parc. št. 1367/11 k.o. I., določilo zemljiške parcele z ID znaki 1, 2 in 3 (I. tč. izreka), odredilo, da se pri navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi, v vrstnem redu zaznambe postopka za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL, vknjiži lastninska pravica v korist in na ime: S.K. do deleža 13/18, O.K. do deleža 1/6 in T.L. do deleža 1/9 (II. tč. izreka), ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, skupne stroške pa nosijo predlagatelji (III. tč. Izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka po pooblaščenki. Navaja, da predmetne nepremičnine ne predstavljajo pripadajočega zemljišča k stavbi predlagateljev, saj ne gre za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer v delu, ko ni ugotavljalo prostorskih aktov oz. upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, prav tako ni ugotavljalo merila in akte, ki bi glede na čas izgradnje stavbe določali kriterije za določanje pripadajočega funkcionalnega zemljišča. Pridobitev relevantnih prostorskih aktov je bila naloga izvedenca, ki pa je zgolj zapisal, da upoštevanje dokumentov iz 1900 ne bi bilo smiselno. Zato svoje naloge ni opravil in bi moralo sodišče prve stopnje imenovati novega izvedenca, ki bi pridobil potrebne prostorske akte - v tistem času je namreč veljal Stavbni red za mejno grofijo Istro, izdan 22.4.1874 v Zakoniku in Ukazniku za Avstrijsko - Ilirsko primorje. Pritožnica še navaja, da so predlagatelji zgolj pavšalno navedli, da so parcele, ki naj bi predstavljale pripadajoče zemljišče, dovozna pot, parkirišče, prostor za smetnjak, zelenica. Predlagatelji tako niso zmogli trditvene podlage o tem, kateri del zemljišča se za kaj uporablja in kakšna je sedanja raba določenega zemljišča. 3. Tretja predlagateljica je odgovorila na pritožbo in jo označila za neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot pripadajoče zemljišče k stavbi se lahko določi tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe in je namenjeno njeni redni rabi (tretji odstavek 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine - ZVEtL). Zakon določa nekatere domneve, ob uporabi katerih sodišče ugotovi, katero zemljišče se šteje za pripadajoče zemljišče k stavbi. Po petem odstavku 30. člena ZVEtL, ki vsebuje pravila za določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, se najprej domneva, da je pripadajoče zemljišče stavbe tisto zemljišče, ki je bilo kot tako že določeno z morebitno odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k stavbi. Po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL pa se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, domneva tisto zemljišče, ki je bilo načrtovano kot tako v prostorskih aktih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pa pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, zakon omogoča določitev z uporabo pravil, ki so opredeljena v četrtem odstavku 7. člena ZVEtL in se uporabljajo tudi v zvezi s šestim odstavkom 30. člena ZVEtL, torej v primerih, ko za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Po teh pravilih se kot pripadajoče zemljišče opredeli tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno. Upošteva se pretekla redna raba zemljišča ter merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži. 6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za urbanizem in varstvo okolja, ter ogleda na kraju samem, na katerem je bil prisoten tudi izvedenec geodetske stroke, pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu x 6, I. določilo na podlagi kriterijev iz 30. člena ZVEtL v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZVEtL. Pri svoji odločitvi je namreč upoštevalo, da za obravnavano stavbo ni bila izdana odločba o določitvi pripadajočega zemljišča oz. gradbene parcele, niti niso dosegljivi prostorski akti oz. upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ravno tako ni poznan podatek o merilih in aktih, ki bi glede na čas izgradnje stavbe, urejal kriterije za določanje pripadajočega oz. funkcionalnega zemljišča, saj je bila stavba zgrajena okrog leta 1900. 7. Pritožba izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti in uporabiti prostorske akte, ki so urejali kriterije za določanje pripadajočega oz. funkcionalnega zemljišča v času izgradnje stavbe, vendar s takšnim stališčem ne more biti uspešna. Izvedenec je v svojem mnenju obrazložil, da gre za staro meščansko, počitniško vilo, zgrajeno okoli leta 1900; prej enovita stavba je bila kasneje tudi preurejena v dvostanovanjsko hišo. Dokumentov iz tistega časa ni pridobil, pri čemer je res zapisal, da to niti ne bi bilo smiselno zaradi spremenjenih razmer. Pritožbeno stališče, da izvedenec svojega dela ni (v celoti) opravil, pa je zmotno. Že materialno pravni preizkus narekuje zaključek, da prostorski akti, ki so veljali v času izgradnje obravnavane stavbe ne morejo biti relevantni. Dejstvo je, da je kategorija pripadajočega zemljišča po ZVEtL nujno povezana z režimom prejšnje družbene ureditve (tj. po letu 1945), ko je bil vzpostavljen režim družbene lastnine tudi na stavbnih zemljiščih in je po podržavljenju zasebne lastnine prihajalo tudi do situacij, ko so bila zemljišča v družbeni lastnini, medtem, ko je bila stavba na njih oz. njihov posamezni del lahko v zasebni lasti. Za to obdobje je nadalje značilno tudi, da so predpisi lastniku stavbe omogočali, da na stavbišču in zemljišču, ki je potrebno za redno oz. normalno rabo stavbe (1) pridobi pravico uporabe (tudi "rabe"), seveda v odvisnosti od konkretne situacije in vsakokratnih predpisov, ki jih je bilo potrebno upoštevati. Predpisi o lastninjenju pa so omogočili, da je imetnik uporabe v njenem obsegu pridobil lastninsko pravico. Glede na navedeno je jasno, da je za določanje prostorskega obsega zemljišča, na katerem je obstajala pravica uporabe in s tem obsega pripadajočega zemljišča po ZVEtL, povsem irelevantno obdobje preden je predmetna stavba postala družbena lastnina (2), zato prostorski akti, veljavni v času izgradnje stavbe, v konkretnem primeru ne morejo biti relevantna merila za določanje pripadajočega zemljišča (prim. VSK Cp 619/2012).

8. Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožbeni navedbi, da so predlagatelji zgolj pavšalno zatrjevali, da so predmetne nepremičnine potrebne za redno rabo stavbe. Potrebno je upoštevati, da je postopek za določitev pripadajočega zemljišča predlagalni nepravdni postopek. Pravila nepravdnega postopka pa so praviloma manj stroga in prožnejša od pravil pravdnega postopka. Po določbi 21. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v zvezi z drugim odstavkom 26. člena ZVEtL mora predlog vsebovati opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Predlagatelji so tem zahtevam zadostili in po oceni pritožbenega sodišča podali zadostno trditveno podlago glede tako imenovanega tehničnega kriterija, ki ga je potrebno upoštevati (3), pri čemer je nasprotna udeleženka na vlogo predlagateljev tudi vsebinsko odgovorila.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

10. ZVEtL posebnih določb o stroških postopka nima, zato se uporabljajo določbe ZNP. Ta v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

op. št. 1: Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84, 34/88) je vpeljal izraz funkcionalno zemljišče op. št. 2: v zadevi ni sporno, da je stavba zgrajena okoli leta 1900 in da so pravni predniki predlagateljev od nasprotne udeleženke kupili stanovanje po predpisih o privatizaciji stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini.

op. št. 3: navedli so, da predmetne nepremičnine, ki jih imajo ves čas v posesti, predstavljajo del dovozne poti, parkirišče, prostor za smetnjak, zelenico in so namenjene redni rabi stavbe.