Jedro

Po določbi 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; po 5. točki iste določbe pa mora obrazložitev imeti tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Ničesar od tega izpodbijani akt nima v minimalno potrebni meri.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se drugi odstavek prve točke izreka odločbe tožene stranke Bpp 213/2016 z dne 26. avgusta 2016 odpravi in zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi na 2., 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) o zahtevi prosilke A.A., ki jo zastopa zakonita zastopnica (mati) B.B., v prvem odstavku prve točke izreka odločila, da se prosilki A.A. dodeli redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v še neuvedenem izvršilnem postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi izterjave preživnine na podlagi sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 521/2013 z dne 30. 5. 2014. V drugem odstavku prve točke izreka odločbe je tožena stranka odločila, da se v preostalem delu (zavarovanje še nezapadle preživnine za 24 mesecev) prošnja zavrne. V drugi točki izreka je tožena stranka odločila, da se za izvajanje brezplačne pravne pomoči določi Odvetniška družba C. 2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da prosilka izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči in v nadaljevanju obrazložitve pravi, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (24. člen ZBPP). Iz podatkov prošnje in spisa je razbrati, da želi prosilka vložiti predlog za izvršbo preživnine za mesec maj 2016, prav tako želi izterjati preživnino, ki je zapadla do izdaje sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 521/2013 z dne 30. 5. 2014, saj njen oče preživnine ne plačuje redno. Upoštevaje navedeno organ za brezplačno pravno pomoč ocenjuje, da je prošnja prosilke utemeljena tudi po vsebinski plati, zato je odobril brezplačno pravno pomoč v obsegu, kot je razviden iz izreka odločbe. Organ ni ugodil prošnji za zavarovanje plačila preživnine za naslednjih 24 mesecev, saj ocenjuje, da zaenkrat v tej fazi to ni potrebno ob dejstvu, da prosilkin oče določene preživninske zneske sedaj plačuje, kar priznava tudi prosilka in kar izkazuje njen bančni izpisek (priloge A4 in 1. št. 13 spisa Bpp 212/2016). V tem delu je zato organ prošnjo zavrnil. 3. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi odprave zavrnilnega dela odločbe. Pravi, da je tožena stranka odločitev sprejela kljub poznavanju, da je zakonita zastopnica tožnice šele zdaj prejela preživninske zneske za leto 2013. Preživnino je prejela šele po tem, ko je bil zakonitemu zastopniku vročen sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 1324/2016 z dne 4. 7. 2016. Odločitev ni bila le posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi posledica zmotne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je toženka namreč oprla na 24. člen ZBPP. Pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP pa se s presojo, ali je potrebno vložiti tudi določeno procesno dejanje (konkretno zavarovanje preživnine), presega določilo 24. člena ZBPP. S predlogom za zavarovanje ima tožnica verjetne izglede za uspeh, saj skladno s 106. členom ZIZ sodišče dovoli izvršbo na denarno terjatev dolžnika zaradi izterjave občasnih dajatev iz naslova zakonite preživnine, ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih v obdobju dveh let od dneva vložitve predloga, brez ponovne zahteve po njihovi zahtevi. Izglede za uspeh torej ima. Preživnina je izredno pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, to je nesporno. Zavarovanje preživnine je razumna odločitev glede na kompleksnost razmerja zakonite zastopnice tožnice in preživninskega udeleženca. Tožena stranka ne pozna dejanskega stanja in kompleksnosti ozadja preživninskih zavezancev tožnice, zato takšno presojanje ni na mestu. Tožnica toženko o dejanskem stanju ni seznanila, saj to materialno pravo ne zahteva, sicer pa bi lahko toženka tožnico pozvala k pojasnilu glede predloga za vložitev zavarovanja. Tožnica bi pojasnila, da preživninski zavezanec ves čas neutemeljeno ustrahuje zakonito zastopnico tožnice, da bo vložil tožbo za znižanje preživnine, da takšne preživnine ne bo več plačeval, da preživnino plačuje z zamudo, da ne plačuje celotne preživnine itd. Tožnica bi pojasnila še, da je preživninsko obveznost preživninski zavezanec predhodno delno poravnal pod težo pričakovanega izvršilnega predloga. Preživnino za leto 2013 je plačeval letos, po obrokih, dokončno pa po vročenem sklepu o izvršbi. Lahko se tudi zgodi, da preživninski zavezanec ostane brez zaposlitve, kar bo pomenilo, da tožnica preživnine ne bo prejela, s predhodno odredbo pa bi se naveden strah občutno zmanjšal, saj bi bili zneski preživnine s predhodno odredbo zavarovani. Pravkar obrazloženo kaže, da določba 106. člena ZIZ ni sama sebi namen. Na strani odvetnika je, da bo izbral najbolj optimalen predlog, da zaščiti koristi mld. tožnice in ne na strani toženke. Toženka pa je tudi prezrla, da se skladno z 28. členom ZBPP brezplačna pravna pomoč dodeli praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec. Takšna odločitev toženke pa je nenazadnje nesmotrna in nelogična. Tožnico spodbuja, da bo mesečno vlagala prošnje za brezplačno pravno pomoč in predloge za izvršbo, kar bi vsem udeležencem povzročilo več dela in stroškov. Ker je toženka tako skrčila obseg odobrene brezplačne pravne pomoči, je tožnici kršila pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Sodno varstvo je način za razreševanje sporov o pravicah in obveznostih. Ker sodi v okvir pravice do sodnega varstva tudi vsakomur zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic, mora imeti stranka možnost, da učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi. S tako omejeno dodeljeno brezplačno pravno pomočjo pa tožnica ne bo mogla, kot je obrazloženo že zgoraj, učinkovito braniti svojih pravic. Predlaga zaslišanje zakonite zastopnice tožnice. Predlaga, da sodišče odločbo v zavrnilnem delu odpravi in se v tem obsegu zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je prošnjo zavrnila iz razloga, ker ni bil izpolnjen finančni oziroma premoženjski pogoj po členu 13 ZBPP. Argument tožeče stranke, da je tožena stranka prezrla člen 28(1) ZBPP, ne drži. Navedena določba daje organu diskrecijsko pravico glede obsega dodelitve BPP, da ta sam odloči, kolikšen obseg brezplačne pravne pomoči je v danem trenutku potreben. Tožena stranka zato svoje obrazložitve glede potrebnosti ni utemeljila na členu 24. ZBPP, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Brezplačna pravna pomoč se praviloma res odobri v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec (člen 28(1) ZBPP), vendar pa ima pristojni organ za brezplačno pravno pomoč v nadaljnjem drugem odstavku omenjenega člena pooblastilo, da lahko dodeli BPP le delno. Drugačna razlaga navedene določbe člena 28(1) ZBPP bi v nasprotnem primeru izvotlila pomen nadaljnjih opcij, ki jih sme organ v okviru svoje odločitve izbrati, ko ocenjuje potrebno po obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. Takšna razlaga je skladna z načelom ekonomičnosti in skrbne porabe javnih sredstev, ne zapira pa prosilcu možnosti, da v nadaljnjih fazah postopka ponovno vloži prošnjo za BPP, saj ne gre za takšno vsebinsko odločitev o stvari, ki bi tožeči stranki onemogočala vložitev ponovne prošnje v želenem obsegu. Posledično zato tudi ne pomeni kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva. Ne glede na navedeno pa tožena stranka pojasnjuje še, da zavarovanje preživninske terjatve za 24 mesecev skladno s členom 259. ZIZ niti ni možno, saj navedena zakonska določba zavarovanje s predhodno odredbo za še ne zapadle zneske zakonite preživnine predvideva le za zneske, ki bodo zapadli v enem letu. Tožena stranka naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. V pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da ne drži trditev, da je tožena stranka prošnjo zavrnila iz razloga, ker ni izpolnjen finančni oziroma premoženjski pogoj iz 13. člena ZBPP. Tožeča stranka izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP. Na tožnico in njeno zakonito zastopnico znese povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 434,75 EUR, kar je nedvomno manj od minimalnega dohodka. Tožena stranka je vpogledala v bančne izpiske zakonite zastopnice tožnice, s čimer je tožena stranka znova vnaprej ocenila, da zavarovanje ni potrebno, saj tožničin oče določene preživninske zneske sedaj plačuje. Ne samo, da takšne vnaprejšnje ocene ZBPP ne predvideva, ampak je na splošno vnaprejšnja dokazna ocena prepovedana. Tožnica pritrjuje naziranju tožene stranke, da ni možno zavarovanje preživnine za 24 mesecev skladno z 259. členom ZIZ, ker je to možno na podlagi 106. člena ZIZ. Novela ZIZ-J je namreč omogočila izterjavo preživninskih terjatev, ki bodo zapadle v dveh letih od vložitve predloga za izvršbo po 106. členu ZIZ. Sicer pa je izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 1323/2016 z dne 6. 7. 2016 tudi dovolilo izvršbo za še ne zapadle preživninske obroke od 1. 7. 2016 do 30. 6. 2018. Gre za izvršbo bodočih občasnih dajatev, ki se v skladu z določbo 106. oziroma 143. člena ZIZ vrši brez vsakokratnega upnikovega predloga za izvršbo in posledične izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe. Glede na navedeno je nepravilno stališče tožene stranke, ko mld. tožnici odvzema pravico, ki ji jo daje ZIZ. Na stališče, da izvršbo bodočih občasnih dajatev ne bo dovolilo, ker preživninski zavezanec določene zneske plačuje, bi se kvečjemu lahko postavilo izvršilno sodišče, če bi pogoj v tej smeri določal ZIZ, ampak ga ne. Glede na navedeno je še toliko bolj nerazumljiva odločitev tožene stranke, ko popolnoma samovoljno tožnici krči obseg brezplačne pravne pomoči. Takšno postopanje se oddaljuje od namena ZBPP, tožničina pravica do učinkovitega sodnega varstva njenih pravic pa je okrnjena, saj ne more učinkovito braniti svoje pravice, interese in pravne koristi. Tožena stranka opozarja, da ima določilo 28. člena ZBPP točno določene možnosti, kdaj lahko toženka določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, kdaj lahko dodeli brezplačno pravno pomoč le delno, kdaj lahko omeji vrsto storitve ali število ur. Tožena stranka ni obrazložila, po kateri točki navedenega člena je prošnjo zavrnila. Tožnica lahko samo predvideva, da je toženka recimo zavrnila prošnjo na podlagi 1. točke drugega odstavka 28. člena ZIZ, češ da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat. Sicer pa bi bila tudi takšna obrazložitev nepravilna, ker ne bo dosežen pričakovani rezultat, kar je bilo vse že obrazloženo. Tudi sklicevanje tožnice na načelo ekonomičnosti in skrbne porabe javnih sredstev je nerazumljivo, ker tožnico neposredno sili (in predlaga), da vlaga predloge za izvršbo mesečno, kar je nesporno povezano z več stroški. Takšno stališče je nerazumljivo toliko bolj, ker ima ZIZ določilo, da se mladoletni upnik izogne vlaganju izvršb, saj omogoča izvršbo za še ne zapadle preživninske obroke, kar je že predhodno obrazloženo. Tožnica pa bi morala bolj skrbno obrazložiti napadeno odločbo in utemeljiti predvsem, zakaj si po njenem stališču načelo ekonomičnosti in skrbne porabe javnih sredstev zasluži prednost pred pravico tožnice do učinkovitega sodnega varstva, do zagotovitve pravice do socialne države in načela enakosti, kot tudi z interesi, ki se zasledujejo v izvršilnem postopku (načelo ekonomičnosti) in z namenom 106. člena ZIZ. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del pravice do poštenega postopka, ki ga tožnici zagotavlja 22. člen Ustave. Glede na navedeno tožnica vztraja pri tožbi, pri čemer za sestavo te vloge dodatno priglaša zvišanje stroškov za 10 % skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

6. Po določbi 4. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora obrazložitev odločbe obsegati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; po 5. točki iste določbe pa mora obrazložitev imeti tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Nič od tega izpodbijani akt nima v minimalno potrebni meri.

7. V tretjem odstavku na strani 3 odločbe je navedena določba 24. člena ZBPP, vendar pa tožena stranka v odgovoru na tožbo pravi, da odločbe ni oprla na določbo 24. člena ZBPP. Poleg tega nejasnost v zvezi s konkretno pravno podlago za odločitev povečuje njena navedba v odgovoru na tožbo, da je bila prošnja zavrnjena, ker ni bil izpolnjen premoženjski pogoj, kar očitno ne drži. Po drugi strani pa se organ v odgovoru sklicuje na prvi odstavek 28. člena ZBPP v povezavi z načelom ekonomičnosti, a ob tem dodaja, da ne glede na ta razlog oziroma podlago, zavarovanje preživninske terjatve ni možno zaradi določila 259. člena ZIZ, ki ga v obrazložitvi izpodbijane odločbe sploh ne omenja. Nasprotno temu pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ ugotovil, da zavarovanje plačila za naslednjih 24 mesecev „ni potrebno“, kar je povsem nekaj drugega od stališča v odgovoru na tožbo, da takšno zavarovanje po 259. členu ZIZ ni možno. Po ustaljeni upravno-sodni praksi organ tudi ne more v odgovoru na tožbo veljavno spreminjati pravne podlage za odločitev, ki je navedena v izpodbijanem aktu.

8. Poleg tega, da se odločbe ne da preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve z vidika pravne podlage za odločitev (7. točka 2. odstavka 234. člena ZUP), kar je bistvena kršitev določb postopka (3. odstavek 27. člena ZUS-1), pa tožena stranka tudi ni popolno ugotovila dejanskega stanja, saj ni dala tožeči stranki možnosti, da se izjavi pred izdajo odločbe o pomembni okoliščini, na kateri temelji odločba (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP), glede na to, da je odločitev oprla na razlog, da »oče preživninske zneske zdaj plačuje«. Tožnica namreč prepričljivo v tožbi navaja relevantne okoliščine o tem, kako to »plačevanje« poteka.

9. Tudi sklicevanje tožene stranke na ekonomičnost postopka je bistvneo pomanjkljivo in zato neutemeljeno glede na to, da tožena stranka ob tem ni v ničemer upoštevala načela varovanja otrokovih koristi, ki je splošno pravno načelo, ki ga je treba upoštevati pri vseh odločitvah v zvezi z otroci. Določilo 1. točke 3. člena namreč pravi, „naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove /.../ sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo.“(1) Ravno pozitivna diskriminacija otrok, ki jo je uvedel ZIZ-J s tem, ko je v ZIZ-J dovolil izvršbo na denarno terjatev dolžnika za izterjavo občasnih dajatev iz naslova zakonite preživnine, ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih v obdobju dveh let od dneva vložitve predloga, brez ponovne zahteve po njihovi zapadlosti, je odraz načela varovanja otrokovih koristi in je zato treba ekonomičnost postopka upoštevati zlasti s tega vidika.

10. Zaradi učinkovitega vodenja ponovnega postopka sodišče tudi pripominja, da bo morala tožena stranka na podlagi prošnje prosilke, ki se je glede predmeta zadeve glasila na izterjavo preživnine za maj 2016 in naslednjih 24 mesecev in za izterjavo preživnine, ki je zapadla do izdaje sodbe P 521/2013 ustrezno upoštevati materialno pravno razliko med določili 106. člena ZIZ in 259. člena ZIZ, česar v izpodbijani odločbi ni naredila in je to bistvena sporna stvar med strankama. Z razliko od člena 106. ZIZ, ki se nanaša na dovolitev izvršbe za denarno terjatev, se določilo 259. člena ZIZ nanaša samo na zavarovanje s predhodno odredbo za še ne zapadle zneske zakonite preživnine za zneske, ki bodo zapadli v enem letu.

11. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in drugi odstavek prve točke izreka izpodbijane odločbe odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava 84. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

12. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnica je v upravnem sporu imela pooblaščenko. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 285,00 EUR, povečan za 22% DDV, tožeči stranki. Znesek 347,70 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

opomba (1) : MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92; 56. člen ustave RS.