Jedro

V dodatku k pogodbi o štipendiranju, ki ga je toženec podpisal, je bilo dogovorjeno, da je štipendist (toženec) dolžan vrniti revaloriziran znesek štipendije, če po končanem izobraževanju po štipendistovi krivdi ne pride do zaposlitve. Pravdni stranki sta se dogovorili, da se bo štipendist po zaključku šolanja zaposlil pri delodajalcu na delovnem mestu, ki ustreza formalni izobrazbi, pridobljeni v času štipendiranja, tj. izobrazbi za poklic natakarja. Tožeča stranka je svoje dogovorjene obveznosti izpolnila, tožencu je ponudila njegovi izobrazbi ustrezno zaposlitev v predpisanem roku, toženec pa svoje obveznosti ni izpolnil. Ker do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo iz razlogov na strani toženca, je toženec dolžan tožeči stranki vrniti revaloriziran znesek štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 2.069,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 do plačila (točka I izreka) in ji povrne stroške postopka v višini 376,53 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da se je tožeča stranka v 15. členu Pogodbe o štipendiranju dne 18. 11. 2008 zavezala, da bo po zaključku izobraževanja s tožencem sklenila pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom, za vsaj toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Tožeča stranka se teh pogodbenih določil ni držala, temveč je tožencu v podpis poslala pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 5. 2012. Do dejanske zaposlitve po tej pogodbi ni prišlo, ker je tožeča stranka v njo zapisala, da se delovno razmerje sklepa za določen čas od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2012 in ker ni omenila, da gre za zaposlitev v zvezi s pogodbo o štipendiranju. Povsem logično je, da toženec pogodbe s tako nesmiselnim določilom ni mogel podpisati. Toženec je tožeči stranki poslal dva dopisa, v katerih jo je opozoril na navedene pomanjkljivosti in izrazil polno pripravljenost za zaposlitev, vendar tožeča stranka nanjo ni odgovorila. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbo priče A.A., da gre za tipsko pogodbo in napako ter da se toženec ni odzval. Taka izpovedba je v nasprotju z izpovedbo zaslišane priče B.B. o tem, da se je toženec pri njej zglasil, da sta se o sporni pogodbi pogovarjala, da pa ne ve, ali je tedaj pred seboj to pogodbo imela. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da gre za zainteresirani priči, ki sta delavki tožeče stranke. Tožeča stranka očitno nikoli ni imela resnega namena, da bi zaposlila toženca. Zaradi takšnega ravnanja tožeče stranke je toženec v celoti prost pogodbenih obveznosti v zvezi s pogodbo o štipendiranju, zato bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo zavrniti. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so predvsem naslednja: - stranki sta 1. 9. 2007 sklenili pogodbo o štipendiranju, s katero se je toženec zavezal, da bo tožečo stranko obveščal o izpolnjevanju študijskih obveznosti in da bo po končanem šolanju z njo sklenil delovno razmerje; - stranki sta 17. 11. 2008 sklenili sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju, s katerim sta se dogovorili, da prenehajo veljati obveznosti in pravice iz pogodbe o štipendiranju z dne 1. 9. 2006, razen obveznosti vračila štipendije iz obdobja od 1. 9. 2006 do 31. 8. 2008, če štipendist po končanem šolanju ne sklene delovnega razmerja s štipenditorjem in ne ostane na delu najmanj toliko časa, kot je prejemal štipendijo; - s kasneje sklenjenimi dodatki k pogodbi o štipendiranju je bilo tožencu omogočeno, da študij zaključi v podaljšanem roku do 30. 6. 2012; - tožeča stranka je toženca z dopisom z dne 31. 5. 2012 opomnila, da od njega še ni prejela dokazila o zaključku študija in mu hkrati poslala predlog pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2012 s pozivom, da jo podpiše do 16. 6. 2012; - v predlogu pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2012 gre pri zapisu, da zaposlitev traja od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2012 za očitno pisno pomoto; - tožnik na navedeni dopis in poziv za sklenitev pogodbe ni odgovoril in se tudi ni zglasil pri kadrovski delavki A.A. ali jo opozoril na napako v zapisu; - toženec je v pogovoru z B.B. ugovarjal zgolj temu, da je ponujena plača prenizka ter da je prenizko tudi povračilo potnih stroškov; - glede na to, da se toženec ni odzval na poziv k zaposlitvi, oziroma da ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi, ga je tožeča stranka 12. 7. 2012 pozvala na vrnitev prejetih štipendij in prevoznih stroškov; - toženec je z elektronskim sporočilom z dne 16. 7. 2012 odgovoril, da se strinja s tem, da mora svoj dolg poravnati, da pa prosi za obročno vračilo; - tožeča stranka je toženca pozvala k podpisu dogovora o obročnem vračilu dolga, toženec pa se je premislil in tožeči stranki z elektronskim sporočilom z dne 13. 8. 2012 sporočil, da se sestanka pri notarju ne bo udeležil; - tožeča stranka je toženca 28. 8. 2012 ponovno pozvala k vračilu dolga, toženec pa je 31. 8. 2012 v elektronskem sporočilu odgovoril, da denarja nima in da prosi, da bi se osebno dobili in pogovorili.

Zavajajoče so pritožbene navedbe, da je toženec tožeči stranki poslal dva dopisa, v katerih jo je opozoril na pomanjkljivosti v ponudbi pogodbe o zaposlitvi. Vsi dopisi toženca, naslovljeni na tožečo stranko se nanašajo izključno na zahtevo tožeče stranke za vrnitev stroškov izobraževanja, toženec pa šele v dopisu z dne 10. 1. 2013 prvič omenja, da naj tožeča stranka razmisli o njegovi zaposlitvi, pri čemer v zvezi s tem postavlja tudi določene pogoje (plača, urejeno vračilo potnih stroškov).

Toženec skuša neutemeljeno prikazati, da naj bi bilo podano nasprotje med izpovedbama prič A.A. in B.B.. Priča A.A. je izpovedala, da so toženca po končanem šolanju klicali v zvezi z nastopom dela, da se ni odzval, so mu potem poslali pogodbo o zaposlitvi in da se ponovno ni odzval, zato so mu rok podaljšali ter da je toženec nato v juliju poslal sporočilo, da se strinja s tem, da mora plačati in da prosi za obročno posojilo. Izpovedala je, da jo toženec po prejemu pogodbe o zaposlitvi ni klical in da ji ni povedal, da bi bilo s ponujeno pogodbo o zaposlitvi kaj narobe. Izrecno je zanikala, da bi toženec po prejemu pogodbe o zaposlitvi govoril z njo. Priča B.B. pa je izpovedala, da je toženec po prejemu pogodbe prišel k njej in je rekel, da je pogodba nesprejemljiva zaradi prenizke plače in zaradi premajhnih potnih stroškov, ni pa imel pripomb glede datumov v pogodbi. Med obema izpovedbama ni notranjega nasprotja zaradi katerega bi bila ena ali druga izpovedba neverodostojna. Vsaka od prič je pač izpovedovala o tem, kar je sama zaznala. Izpovedba priče A.A., da se toženec pri njej ni oglasil in z njo ni govoril, ne izključuje tega, da se je oglasil pri B.B.. Izpovedbi prič A.A. in B.B. tudi nista neverodostojni zgolj zaradi tega, ker sta priči še vedno zaposleni pri toženi stranki. Argument, da sta priči zainteresirani za izid postopka, še v bistveno večji meri velja za samega toženca.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka nikoli ni imela resnega namena, da bi toženca zaposlila. Resen namen je razviden tako iz poziva tožeče stranke z dne 31. 5. 2012, da naj toženec pošlje dokazilo o zaključenem šolanju in da naj podpiše priloženo, s strani tožeče stranke že podpisano pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto natakarja. V tem dopisu je bil toženec izrecno opozorjen, da bodo šteli, da se zaposlitvi odpoveduje, če do v dopisu navedenega roka ne bodo prejeli podpisanih izvodov ponujene pogodbe o zaposlitvi. Res je, da je bila tožencu ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas, vendar to tožnika ne opravičuje, da se pozivu sploh ni odzval. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je šlo pri zapisu datumov v ponujeni pogodbi o zaposlitvi za pomoto v zapisu letnice. V 4. členu navedene pogodbe je namreč zapisano, da se pogodba sklepa za določen čas od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2012, kar ni za en dan, kot se spreneveda toženec, temveč celo za minus en dan. Ob takšnem zapisu bi namreč pogodba o zaposlitvi prenehala en dan pred začetkom delovnega razmerja, tj. en dan pred začetkom veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Priča B.B. je prepričljivo pojasnila, da so se pogodbe o zaposlitvi takrat sklepale za eno leto, kar pomeni, da je tožeča stranka tožencu v resnici ponudila sklenitev pogodbe za čas do 30. 6. 2013. Navedeni nesporazum v zvezi z datumom bi tožnik lahko kadarkoli razčistil, vendar pa tega ni storil in se je na neustrezen zapis datumov pričel sklicevati šele potem, ko je tožeča stranka že pričela z aktivnostmi, da od njega izterja vračilo izplačane štipendije.

Ob ugotovitvi, da do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo iz razlogov na strani toženca, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da tožeči stranki vrne revaloriziran znesek štipendije. V 3. dodatku k pogodbi o štipendiranju, ki ga je toženec podpisal 22. 12. 2010 (priloga A6) je bilo dogovorjeno, da je štipendist (tj. toženec) dolžan vrniti revaloriziran znesek štipendije, če po končanem izobraževanju po štipendistovi krivdi ne pride do zaposlitve, skladno s 4. alineo 2. člena tega dodatka. V 4. alinei 2. člena navedenega dodatka k pogodbi o štipendiranju pa je določeno, da se bo štipendist po zaključku šolanja zaposlil pri delodajalcu, kot je določeno v 16. členu pogodbe o štipendiranju na delovnem mestu, ki ustreza formalni izobrazbi pridobljeni v času štipendiranja, tj. izobrazbi za poklic natakarja. Tudi prvi odstavek 16. člena pogodbe o štipendiranju, ki jo je toženec podpisal 17. 11. 2008 (priloga A3) določa, da delodajalec štipendistu zagotovi izobrazbi ustrezno zaposlitev v roku 60 dni po zaključenem izobraževanju. Tožeča stranka je svoje obveznosti iz navedenih pogodbenih določil izpolnila, tožencu je ponudila njegovi izobrazbi ustrezno zaposlitev v predpisanem roku, toženec pa svoje obveznosti ni izpolnil. Njegova volja, da ponujene pogodbe o zaposlitvi ne sklene in da tožeči stranki raje vrne štipendijo, je povsem jasno razvidna iz toženčevega elektronskega sporočila z dne 16. 7. 2012. V njem toženec navaja, da se popolnoma strinja s tožečo stranko, da mora vrniti štipendijo, da pa prosi za obročno plačevanje. Tak dopis je toženec tožeči stranki poslal le mesec dni po izteku roka, ki ga je dala tožeča stranka za podpis pogodbe o zaposlitvi.

Izračun dolgovanega zneska je v celoti preverljiv in je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo, zakaj je tožencu naložilo plačilo vtoževanega zneska 2.069,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Toženec v pritožbi niti ne ugovarja temu, da bi zatrjevane zneske štipendije prejel, prav tako ne ugovarja pravilnosti njihove valorizacije. Pritožbeno sodišče ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine dolgovanega zneska sprejema kot pravilne.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je toženec v celoti prost obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, ker tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti. V skladu z drugim odstavkom 16. člena pogodbe o štipendiranju opr. št. ..., ki jo je toženec podpisal 17. 11. 2008, je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu delodajalec v dogovoru s štipenditorjem v roku 60 dni po končanem šolanju, o čemer ga je štipendist obvestil, ne zagotovi ustrezne zaposlitve. V prejšnjem odstavku tega člena pa je določeno, da je ustrezna tista zaposlitev, ki ustreza štipendistovi pridobljeni izobrazbi. Tožeča stranka je tožniku ponudila njegovi izobrazbi ustrezno zaposlitev, in s tem v celoti izpolnila svojo obveznost, zato toženec na podlagi te ponudbe ni bil prost pogodbenih obveznosti, temveč je nasprotno tožeči stranki dolžan vrniti valoriziran znesek štipendij, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je dolžan plačati na podlagi drugega odstavka 3. člena dodatka k pogodbi o štipendiranju z dne 22. 12. 2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.