Jedro

Kljub temu, da je tožnik določenega dne poravnal neplačane prispevke tako, da je izpolnil pogoje iz prvega in drugega odstavka 59. člena ZUTD, pa je sodišče ob ugotovitvi, da je tožnik prenehal opravljati samostojno dejavnost, preuranjeno zaključilo, da tožnik od 20. 1. 2015 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Glede na četrti odstavek 63. člena ZUTD, mora tožnik, ki je bil zavarovan kot s. p., izkazati tudi objektivni razlog za odjavo iz socialnih zavarovanj. Z vprašanjem, ali so obstajali objektivni razlogi za odjavo iz socialnih zavarovanj, se toženec, ki je priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti zavrnil že iz razloga, ker tožnik ni imel plačanih vseh prispevkov, sploh ni ukvarjal, čeprav je tožnik že v vlogi za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti navedel, da pred nastankom brezposelnosti ni pridobival in ne pridobiva nobenih dohodkov iz dela. Zato podlage za ugotavljanje tega relevantnega dejstva določenega v četrtem odstavku 63. člena ZUTD, sodišče že iz tega razloga ni imelo, razen tega pa zato tudi ni imelo oziroma ni moglo imeti ustrezne trditvene podlage. V predsodnem postopku je bilo za tožnika glede na odločitev s prvostopno odločbo sporno le plačilo prispevkov, ne pa tudi nadaljnji pogoj o izkazanih objektivnih razlogih za odjavo iz socialnih zavarovanj. Zato je pritožbeno sodišče in II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se zadeva vrne tožencu v novo upravno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2015 in Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 4. 2. 2015 (I. točka izreka) in z II. točko izreka odločilo, da ima tožnik od 20. 1. 2015 pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Hkrati je s III. točko izreka odločilo, da bo o trajanju in višini denarnega nadomestila za čas brezposelnosti tožena stranka odločila s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in tožniku v istem roku izplačala zapadle zneske dajatve skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega pripadajočega mesečnega zneska denarnega nadomestila po 20. 1. 2015 dalje do plačila.

2. Zoper II. in III. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno v I. točki izreka odpravilo izpodbijani upravni odločbi z dne 20. 8. 2015 in z dne 4. 2. 2015 in da zato v tem delu sodbe ne izpodbija. Ni pa sodišče prve stopnje imelo nikakršne podlage za odločitev, da ima tožnik od 20. 1. 2015 pravico do denarnega nadomestila, posledično pa tudi ne, da je toženi stranki naložilo, da odloči o višini in trajanju same pravice in da tožniku skupaj s pripadki, izplača zapadle zneske denarnega nadomestila. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila, saj je sodišče ob pravilni ugotovitvi, da je tožnik prenehal z opravljanjem dejavnosti 31. 10. 2014 povsem spregledalo določbo četrtega odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD). V skladu s to določbo mora zavarovanec, ki je bil predhodno zavarovan za primer brezposelnosti iz naslova s. p. in torej ni bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, izkazati tudi objektiven razlog za odjavo iz socialnih zavarovanj. Tožena stranka je na navedeno opozorila že v odgovoru na tožbo, pri čemer sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, ki bi v skladu s citirano odločbo narekovali odločitev, da ima tožnik pravico do denarnega nadomestila od 20. 1. 2015 dalje. Tako je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pri čemer pa dejanskega stanja v smeri obstoja objektivnih razlogov za odjavo sploh ni ugotavljalo. Poudarja, da sodišče navedenega pravilno ni ugotavljalo, saj je upravni organ tožnikovo vlogo za dodelitev pravice zavrnil iz razloga, ker tožnik do dneva nastanka brezposelnosti ni imel plačanih vseh prispevkov, zaradi česar se z vprašanjem obstoja objektivnih razlogov upravni organ sploh ni ukvarjal. Tako sodišče prve stopnje v skladu z načelom delitve oblasti in sistema zavor in ravnovesij v nobenem primeru ne bi imelo podlage, da samo ugotavlja dejansko stanje v tej smeri. Pri tem ni mogoče spregledati, da tožnik tekom postopka v socialnem sporu ni podal nikakršne trditve in ne dokazne podlage v smeri obstoja objektivnih razlogov. Bo pa glede na stališče glede pravočasnega plačila prispevkov, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 254/2015 z dne 5. 4. 2016, upravni organ moral presoditi, ali tožnik izkazuje objektivne razloge za odjavo iz socialnih zavarovanj in torej objektivne razloge za zaprtje s. p. Tako je odločitev v II. in III. točki izreka brez podlage in vsaj preuranjena. Odločitev, da tožniku pripada pravica do denarnega nadomestila 20. 1. 2015 je tudi v nasprotju z določbo 119. člena ZUTD, ki jasno določa začetek trajanja pravice do denarnega nadomestila. Hkrati se pritožba ne strinja z odločitvijo, da je tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti tožniku dolžna izplačati vse zapadle zneske denarnega nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega pripadajočega mesečnega zneska po 20. 1. 2015 dalje. Takšna odločitev je neizvršljiva in brez razlogov. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), vendar sodba nima nikakršnih razlogov o tem, od kdaj je tožena stranka v zamudi z izplačilom zapadlih zneskov denarnega nadomestila. Zato tudi opisna naložitev obveznosti plačila zamudnih obresti ni pravilna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev najmanj preuranjena, ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Ker bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ter povezano z nesorazmernimi težavami, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) sodbo v izpodbijani II. in III. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

5. Pritožba se strinja z odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2015 in Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 4. 2. 2015 in sodbe v I. točki izreka ne izpodbija tako, da je v tem delu sodba postala pravnomočna.

6. Utemeljeno pa se pritožba ne strinja z odločitvijo, da ima tožnik od 20. 1. 2015 priznano pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in da je posledično toženi stranki naloženo, da bo o trajanju in višini denarnega nadomestila za čas brezposelnosti odločila s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in tožniku v istem roku izplačala zapadle zneske dajatve skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega pripadajočega mesečnega zneska denarnega nadomestila po 20. 1. 2015 dalje do plačila.

7. Pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, med katere sodi tudi pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih (prvi odstavek 59. člena ZUTD), pri čemer glede na drugi odstavek citirane določbe, pravice iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezne primere ne določa drugače. Vendar pa morajo biti izpolnjeni še nadaljnji pogoji in sicer, da ni podan kateri izmed izključitvenih razlogov določenih v 63. členu ZUTD in da je izkazan objektivni razlog za odjavo iz socialnih zavarovanj. Glede na četrti odstavek 63. člena ZUTD zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik s. p. in da je prenehal z opravljanjem samostojne dejavnosti 31. 10. 2014, ko je bil izbrisan iz poslovnega registra. Kot brezposelna oseba se je tožnik v evidenco vpisal 10. 11.2014 in dne 7. 1. 2015 pri Zavodu RS za zaposlovanje podal vlogo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožnik je imel plačane prispevke za obdobje od 1. 5. 2009 do 31. 3. 2013. Za obdobje od 1. 4. 2013 do 31. 10. 2014 pa je prispevke v celoti poravnal 20. 1. 2015, kar ni sporno.

9. Kljub temu, da je tožnik dne 20. 1. 2015 poravnal neplačane prispevke tako, da je izpolnil pogoje iz prvega in drugega odstavka 59. člena ZUTD, pa je sodišče ob ugotovitvi, da je tožnik prenehal opravljati samostojno dejavnost 31. 10. 2014, preuranjeno zaključilo, da tožnik od 20. 1. 2015 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Glede na četrti odstavek 63. člena ZUTD, mora tožnik, ki je bil zavarovan kot s. p., izkazati tudi objektivni razlog za odjavo iz socialnih zavarovanj.

10. Z vprašanjem, ali so obstajali objektivni razlogi za odjavo iz socialnih zavarovanj, se toženec, ki je priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti zavrnil že iz razloga, ker tožnik ni imel plačanih vseh prispevkov, sploh ni ukvarjal, čeprav je tožnik že v vlogi 7. 1. 2015 za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti navedel, da pred nastankom brezposelnosti ni pridobival in ne pridobiva nobenih dohodkov iz dela. Zato podlage za ugotavljanje tega relevantnega dejstva določenega v četrtem odstavku 63. člena ZUTD, sodišče že iz tega razloga ni imelo, razen tega pa, na kar pritožba utemeljeno opozarja, zato tudi ni imelo oziroma ni moglo imeti ustrezne trditvene podlage. V predsodnem postopku je bilo za tožnika glede na odločitev s prvostopno odločbo sporno le plačilo prispevkov, ne pa tudi nadaljnji pogoj o izkazanih objektivnih razlogih za odjavo iz socialnih zavarovanj.

11. Ob pravilni odpravi izpodbijanih odločb in pravnomočni I. točki izreka sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in II. in III. točko izreka spremenilo tako, da je zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. V ponovljenem postopku bo toženec skladno s četrtim odstavkom 63. člena ZUTD ugotovil, ali so pri tožniku obstajali objektivni razlogi za odjavo njegove dejavnosti in ali je podan kateri od primeroma navedenih razlogov v citirani določbi, tožnik pa bo predložil za to ustrezne dokaze oziroma podatke v zvezi z njegovo trditvijo, da pred nastankom brezposelnosti ni pridobival in ne pridobiva nobenih dohodkov iz dela, torej relevantne podatke o poslovanju svoje dejavnosti ter tiste razloge, ki so ga vodili k odjavi dejavnosti ter odjavi iz socialnih zavarovanj.

12. Šele potem, ko bo tožena stranka razčistila vprašanje iz četrtega odstavka 63. člena ZUTD, ali so obstajali pri tožniku objektivni razlogi za odjavo njegove dejavnosti, bo ob izpolnjevanju pogojev iz prvega in drugega odstavka 59. člena ZUTD presodila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila ter pri odločitvi upoštevala še določbo 119. člena ZUTD in odločila še o trajanju in višini denarnega nadomestila za čas brezposelnosti z novo odločbo.