Jedro

Ker so tožnikovi prejemki, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, v času šestih mesecev pred vložitvijo vloge presegli predpisan dohodkovni kriterij iz 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku za odpis ali delni odpis davčnega dolga, tožnik ne izpolnjuje pogoja za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga, niti njegovo obročno plačilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Celje, kot prvostopenjski organ, je z odločbo št. DT 4292-691/2010-25-04-4101-01 z dne 10. 4. 2012 odločil, da se vlogi davčnega zavezanca A.A. za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ne ugodi (1. točka izreka) in da stroški tega postopka bremenijo predlagatelja (2. točka izreka).

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bil izveden ponovni postopek odločanja, v katerem je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je davčni zavezanec v času vložitve vloge živel na naslovu B., z bivšo ženo, od 1. 6. 2010 pa na naslovu C. v Celju, sam. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zavezanec od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije prejema pokojnino in varstveni dodatek. V času 6 mesecev pred vložitvijo vloge je iz tega naslova prejel skupaj 2.400,48 EUR. Od Centra za socialno delo Celje je v istem obdobju prejel skupaj 1.374,40 EUR denarne socialne pomoči. Ugotovljeno je bilo tudi, da je zavezanec v obdobju enega leta pred vložitvijo vloge, to je od decembra 2009, do vključno novembra 2010, prejel letni dodatek v višini 367,95 EUR izredne denarne socialne pomoči v skupni višini 1.134,00 EUR ter skupaj 384,25 EUR dohodka iz drugega pogodbenega razmerja od D. d.o.o. Tako je zavezanec skupno prejel 1.886,20 EUR izrednih dohodkov, ki jih je davčni organ v skladu s četrtim odstavkom 31. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) upošteval kot izredni dohodek v sorazmernem delu (1/12 na mesece) za 6 mesecev, v znesku 943,10 EUR. Skladno s 30. členom Pravilnika so dohodki vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne. Navedene dohodke je davčni organ, ki je upošteval drugi odstavek 31. člena Pravilnika, zmanjšal za znesek preživnine v višini 105 EUR mesečno, ki jo zavezanec plačuje za sina E.E. (za 6 mesecev v višini 630 EUR).

3. Na podlagi drugega odstavka 37. člena Pravilnika lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, kar je v času izdaje prvostopenjske odločbe znašalo 230,61 EUR oziroma lahko na podlagi prvega odstavka 37. člena Pravilnika delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo 60% minimalne plače, kar je znašalo 448,86 EUR, oboje le, če obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so zavezančevi dohodki v času 6 mesecev pred vložitvijo vloge znašali 681,33 EUR in tako presegali znesek do katerega je možen odpis oziroma delni odpis davčnega dolga, prav tako pa so ob upoštevanju 36. člena Pravilnika dohodki presegali tudi dvakratni znesek osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, kar je v času izdaje prvostopenjske odločbe znašalo 461,22 EUR in zato ni bil možen niti odlog ali obročno plačilo davčnega dolga, je bilo treba v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 101. člena ZDavP-2, v povezavi s 36. in 37. členom Pravilnika, zavezančevo vlogo zavrniti.

4. Tožnik odločitvi ugovarja, saj trditev, da je njegov mesečni dohodek znašal 681,33 EUR, ni pravilna. Prav tako zavezanec v času nastanka dolgov, ki izvirajo iz obratovanja s.p., ni bil pridobitno zmožen za nobeno delo in je tako dolg nastal neupravičeno. Ni bilo upoštevano, da je bilo njegovo preživljanje ogroženo, prav tako ni bilo upoštevano, da plačuje preživnino za mladoletnega sina. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se zavezancu dolg v celoti odpiše. Predlaga tudi, da se toženi stranki naloži plačilo 15.000 EUR za prestane duševne bolečine, ker se postopek vleče tako dolgo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za izpodbijano odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

8. Za odlog in odpis davčnega dolga, kakor tudi za obročno plačilo davčnega dolga, morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v 101. členu ZDavP-2, ugotovljeni po kriterijih določenih v Pravilniku. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka uporabila določbe obeh relevantnih predpisov, sporno pa je, ali je popolno ugotovila dejansko stanje relevantno za pravilno uporabo navedene določbe. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, ki se nanaša na ugotovljeno višino mesečnih dohodkov tožnika pravilna. Temelji na izvedenem ugotovitvenem postopku, v katerem je prvostopenjski organ podatke o tožnikovih prihodkih relevantnih za odločitev na podlagi določbe 101. člena ZDavP-2 in Pravilnika, pridobil tako od Centra za socialno delo, ZPIZ in DURS. Upošteval je tudi podatek, ki mu tožnik ne oporeka, da živi sam ter podatek, da tožnik za sina plačuje mesečno preživnino v višini 105 EUR.

9. Ker so tožnikovi prejemki, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, v času šestih mesecev pred vložitvijo vloge presegli predpisan dohodkovni kriterij iz 37. člena Pravilnika za odpis ali delni odpis davčnega dolga, tožnik ni izpolnjeval pogoja za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga, niti njegovo obročno plačilo. Odločitev obeh davčnih organov je zato pravilna in skladna s predpisi, na katere se sklicujeta.

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijani akt je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. O tožnikovem predlogu, da sodišče toženi stranki naloži plačilo 15.000 EUR odškodnine za prestane duševne bolečine sodišče ni odločalo, ker za takšno odločanje po določbah ZUS-1 ni podlage.