Jedro

Sodišče II. stopnje je pravilno ocenilo, da je glede na določbo sedmega odstavka 2. člena ZpotK in določbo 129. člena SPZ mogoče zavarovati tudi bodočo terjatev in da ni bilo nobene zakonske ovire, da toženka kredita, ki se ga je šele zavezala izplačati prvemu tožniku, ne bi zavarovala z ustanovitvijo hipoteke z neposredno izvršljivim notarskim zapisom po 142. členu SPZ.

Pogodba ni bila razvezana po samem zakonu, ker je prvi tožnik z naknadnim naročilom, naj toženka dogovorjeno posojilo nakaže tretjemu, pogodbo ohranil v veljavi (drugi odstavek 104. člena OZ). Upoštevati je treba tudi teorijo o realizaciji (58. člen OZ). Glede na to, da ni sporno, da je nalog za izplačilo posojila tretjemu dal prvi tožnik, da sta kasneje tožnika s toženko sklepala še dodatne anekse, s katerimi je bil dogovorjen odlog plačila in delna odpoved zamudnim obrestim v korist tožnikov in da sta svojo obveznost iz posojilne pogodbe delno izpolnila, je bilo naročilo prvega tožnika veljavno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta od sodišča primarno zahtevala, naj razsodi, da sta sporazum o zavarovanju denarne terjatve in kreditna pogodba z dne 5. 4. 2007 nična, podrejeno pa, da sta razvezana po samem zakonu in da prvi tožnik na tej podlagi od toženke ni prejel ničesar, niti ni toženki odredil, naj sredstva, dogovorjena v kreditni pogodbi nakaže finančni družbi Z. V obeh primerih sta tožnika od sodišča zahtevala tudi, naj toženki naloži vrnitev zneska 17.942,21 EUR in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper takšno odločitev tožnika vlagata revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njuni pritožbi ugodi in posledično ugodi njunemu primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlagata, naj Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji poudarjata, da sta seznanjena s 129. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da se zastavna pravica lahko ustanovi tudi za zavarovanje bodoče ali pogojne terjatve, vendar menita, da v konkretnem primeru ni šlo za zavarovanja bodoče terjatve, saj iz sporazuma izhaja, kot da bi terjatev že obstajala, torej kot da je toženka že nakazala tožniku sredstva iz naslova kredita in je terjatev že zapadla. Menita, da so bila v sporazumu navedena neresnična dejstva, saj je šlo v resnici za bodočo terjatev, da obstaja nasprotje med tem, kar izhaja iz vsebine sporazuma in med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in da sta obe sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarjata, da je takšno sklepanje pogodb, ko se določana terjatev navaja kot obstoječa, čeprav to ni, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Menita, da je zato utemeljen njun zahtevek za ugotovitev, da je takšna pogodba nična. Navajata, da iz tako sklenjenega sporazuma izhaja tudi povečano tveganje za njiju kot zastavitelja, poudarjata, da sta prvič kredit jemala osebno, da pa je njun sopogodbenik banka, torej institucija, ki se ukvarja z dajanjem kreditov kot svojo poklicno dejavnostjo in za katero velja večja stopnja dolžne skrbnosti glede načina in podlage kredita, še posebej pa glede izjavljanja neresničnih dejstev v potrditev notarju. Ne strinjata se z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je čas izpolnitve obveznosti veljaven, čeprav je tožena stranka prekoračila v pogodbi dogovorjen rok koriščenja kredita 30. 4. 2007. Poudarjata, da bi morala po kreditni pogodbi tožena stranka nakazati kredit prvemu tožniku najkasneje do 30. 4. 2007, da pa elektronsko sporočilo o nakazilu zneska Z. datira z dne 7. 6. 2007, kar pomeni, da je poteklo več kot dva meseca od poteka fiksnega roka. Menita, da sta zato kreditna pogodba in sporazum razvezana po samem zakonu. Opozarjata, da nakazilo ni bilo veljavno, ker bi moralo biti izvršeno neposredno prvemu tožniku in da je zato tudi zmotna ocena sodišč prve in druge stopnje, da naj bi tožena stranka veljavno izpolnila obveznost iz kreditne pogodbe. Poudarjata, da Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) prav zato določa, da mora biti hipotekarna kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in bi v takšni obliki morale biti sklenjene tudi kakršnekoli spremembe kreditne pogodbe, tudi glede načina izpolnitve. Menita, da se sodišči zmotno sklicujeta na tretji in četrti odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je treba tu uporabiti specialnejši predpis ZPotK). Poudarjata, da je ob ugotovitvi, da je bilo dogovorjeno, da se banka zavezuje kredit dati kreditojemalcu, napačna ocena sodišča, da je treba ravnanje tožene stranke, ki je kreditojemalčevemu nalogu za nakazilo kredita ustregla, obravnavati kot izpolnitev na roko. Menita, da je sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in da je tudi napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je toženka upoštevajoč 280. člen OZ svojo obveznost izpolnila. Poudarjata, da je tožena stranka celo neupravičeno obogatena za znesek 17.942,21 EUR, kolikor sta tožnika toženki iz naslova kredita že vrnila.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - prvi tožnik je 3. 4. 2007 s toženko sklenil posojilno pogodbo, s katero se je tožena banka tožniku zavezala posoditi znesek 60.000 EUR, v tretjem členu pogodbe pa je bilo določeno, da mora kreditojemalec kredit izkoristiti najkasneje do 30. 4. 2007; - ker je bil pogoj za veljavnost pogodbe zavarovanje kredita z zastavno pravico, je 5. 4. 2007 drugi tožnik za zavarovanje kredita zastavil svojo nepremičnino, pogodbene stranke pa so se dogovorile za neposredno izvršljivost notarskega sporazuma v zvezi z vsemi obveznostmi tožnikov; - prvi tožnik je z elektronskim sporočilom toženki 7. 6. 2007 naročil, naj denar na podlagi te posojilne pogodbe nakaže Z., kar je ta tudi storila.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da tožnika v reviziji sicer uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz obrazložitve njunih ugovorov pa izhaja, da gre po vsebini za ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

8. Sodišče druge stopnje je na podlagi zgoraj navedenih dejstev pravilno odločilo, da je imela posojilna pogodba s sporazumom o zavarovanju terjatve značaj potrošniške hipotekarne kreditne pogodbe v smislu sedmega odstavka 2. člena takrat veljavnega ZPotK, po kateri dajalec kredita daje ali obljubi dati potrošniku kredit in je vračilo kredita zavarovano s hipoteko ali zemljiškim dolgom na nepremičnini. Pravilno je ocenilo, da je glede na to določbo in določbo 129. člena SPZ mogoče zavarovati tudi bodočo terjatev in da ni bilo nobene zakonske ovire, da toženka kredita, ki se ga je šele zavezala izplačati prvemu tožniku, ne bi že 5. 4. 2007 zavarovala z ustanovitvijo hipoteke z neposredno izvršljivim notarskim zapisom po 142. členu SPZ. Sodišče je pravilno poudarilo, da po 7a. členu ZPotK notar lastnika nepremičnine tudi posebej pouči o vseh pravnih posledicah kreditne pogodbe in njenega zavarovanja, kar lastnik potrdi s podpisom na notarskem zapisu. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da ni nobenih razlogov za ničnost pogodbe je torej pravilna, zato je pravilna tudi odločitev, da je primarni tožbeni zahtevek neutemeljen.

9. Vrhovno sodišče se tudi strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je bil čas izpolnitve 11. 6. 2007 veljaven, čeprav je bil prekoračen v pogodbi določen rok koriščenja kredita 30. 4. 2007. Sodišče druge stopnje je pravilno potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba ni bila razvezana po samem zakonu, ker je prvi tožnik z naknadnim naročilom, naj toženka dogovorjeno posojilo nakaže Z., pogodbo ohranil v veljavi (drugi odstavek 104. člena OZ). Res je v 7a. členu ZPotK določeno, da mora biti potrošniška hipotekarna kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, kar mora - upoštevajoč drugi odstavek 51. člena OZ - veljati tudi za vse njene poznejše spremembe in dopolnitve. Vendar je treba upoštevati, da je obličnost v tem primeru predpisana zaradi varstva kreditojemalca in ne zaradi varstva javnega interesa, zato ima kršitev pravila o obličnosti v tem primeru milejše posledice. Upoštevati je treba tudi teorijo o realizaciji (58. člen OZ), ki se je razvila zlasti zaradi primerov nepoštenega, nemoralnega ravnanja strank, ko bi bil rezultat uporabe predpisa o ničnosti pogodb, ki niso sklenjene v predpisani obliki (55. člen OZ), v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Glede na to, da ni sporno, da je nalog za izplačilo posojila Z. dal prvi tožnik, da sta kasneje tožnika s toženko sklepala še dodatne anekse, s katerimi je bil dogovorjen odlog plačila in delna odpoved zamudnim obrestim v korist tožnikov in da sta svojo obveznost iz posojilne pogodbe delno izpolnila, je pravilna odločitev sodišč, da je bilo naročilo prvega tožnika veljavno.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.