Jedro

Obveznost etažnega lastnika je plačilo stroškov v višini deleža, ki odpade nanj, za porazdelitev obveznosti pa je dolžan poskrbeti upravnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 163436/2014 z dne 28. 11. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi (I. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 58,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. odstavek izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške sodne takse za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zatrjevala: da na podlagi Pogodbe o dobavi toplote št. 33 C-2487 1/2487A/2012 z dne 11. 1. 2012 (A6), ki jo je v imenu in za račun odjemalcev (lastnikov poslovnih prostorov na navedenem naslovu) sklenil upravnik stavbe, dobavlja toplotno energijo za poslovno stavbo na B.; da je sporno odjemno mesto skupno za več etažnih lastnikov; da ima v navedeni stavbi v lasti oziroma najemu poslovne prostore tudi tožena stranka; da je račune za dobavljeno toplotno energijo pošiljala upravniku stavbe; da je upravnik strošek dobavljene energije v skladu z dogovorjenim načinom delitve razdelil med etažne lastnike; da je upravnik tožečo stranko obvestil (A8), da tožena stranka ni plačala nanjo odpadlega dela stroška dobavljene toplotne energije na podlagi računov (A1 – A5) za mesec december 2013 in januar, februar, marec, april ter maj 2014; da iz navedenega obvestila upravnika izhaja delež toplotne energije, ki je odpadla na toženo stranko in s tem višina tožbenega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je upravnik stavbe na B. pravno veljavno sklenil Pogodbo o dobavi toplotne energije s tožečo stranko in sicer v imenu in za račun etažnih lastnikov. Tožeča stranka je kot dobavitelj izpolnila svojo obveznost, tožena stranka pa ne svoje obveznosti plačati delež celotne terjatve, ki na podlagi razdelilnika stroškov odpade nanjo, zato jo je dolžna plačati.

8. Pritožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na sodbo VSL II Cpg 174/2015 z dne 23. 2. 2015, ki v času izdaje izpodbijane sodbe ni bila javno dostopna. Posledično tožena stranka ni mogla preizkusiti razlogov za zavrnitev njenih ugovorov, s čimer je po njenem mnenju izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena sodba je bila objavljena na spletišču sodne prakse 28. 8. 2015, torej po izdaji izpodbijane sodbe oziroma predzadnji dan teka pritožbenega roka. Kljub temu očitek pritožnika, da zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je na navedeno sodbo sklicevalo zgolj v potrditev svojega sicer obrazloženega zaključka, da je notranja razdelitev skupnega stroška med etažne lastnike stvar njihovega medsebojnega dogovora, zaradi česar tožeča stranka ni dolžna pojasnjevati ključa delitve, ki ji ga je sporočil upravnik. Glede na navedeno je sodbo mogoče preizkusiti, očitana kršitev določb pravdnega postopka pa ni podana.

9. Nadalje tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da pooblaščenka tožeče stranke ni predložila pooblastila za zastopanje in potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu (PDI). Pooblaščenka tožeče stranke se je namreč pri vsakem pravdnem dejanju, ki ga je opravila za tožečo stranko v obravnavanem postopku, sklicevala na generalno pooblastilo št. Su 180800/2002-1487. Iz vpogleda v navedeno generalno pooblastilo izhaja, da ima pooblaščenka M. P. generalno pooblastilo za zastopanje tožeče stranke, in da ima opravljen tudi PDI. Glede na navedeno so bile izpolnjene zakonske zahteve v zvezi s pravilnim zastopanjem tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje in pritožbenim sodiščem (tretji odstavek 87. člena ZPP).

10. Ker sta stranki sporne Pogodbe o dobavi toplote tožeča stranka in etažni lastniki poslovne stavbe na B., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je eden od zavezancev za plačilo deleža dobavljene toplotne energije tudi tožena stranka kot etažni lastnik stavbe, v kateri je skupno odjemno mesto za dobavo toplotne energije. Obveznost etažnega lastnika je v višini deleža, ki odpade nanj (115. in 116. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), za porazdelitev obveznosti pa je dolžan poskrbeti upravnik (četrti odstavek 118. člena SPZ). Glede na to lahko tožeča stranka od vsakega etažnega lastnika zahteva plačilo tistega dela dobavljene toplotne energije, ki v skladu z zakonsko ali pogodbeno določenim kriterijem (ključ delitve) odpade nanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka podatke o ključu delitve in o višini neplačanega računa za dobavljeno toplotno energijo pridobila od upravnika. Na navedeno dejstvo je pritožbeno sodišče vezano. Posledično očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Dobavitelj v primeru skupnega odjemnega mesta ne more meriti, koliko je dobavil posameznemu etažnemu lastniku, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja s trditvami, da dolžnik dejansko ni porabil toplotne energije v skupnem znesku 771,12 EUR.

11. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče pripominja še, da iz spisa izhaja, da je tožeča stranka po koncu glavne obravnave delno umaknila tožbo. Skladno z drugim odstavkom 188. člena ZPP, lahko tožeča stranka tožbo umakne vse do konca glavne obravnave, če v to privoli tožena stranka. S to sodbo je višje sodišče odločilo o pritožbi tožene stranke po stanju na dan izdaje izpodbijane sodbe 17. 8. 2015, zato izjave o delnem umiku tožbe z dne 18. 8. 2015, v tej sodbi pri odločitvi ni upoštevalo.