Jedro

Zapis v sklepu o prenehanju delovnega razmerja („strinjata se, da nimata medsebojnih obveznosti“) sam zase ni dovolj jasen, ampak je treba uporabiti pravila razlage in upoštevati pravo voljo strank. Ker ta ni določno izražena, velja domneva, da niso poravnane tiste terjatve, na katere stranki ob sklepanju sporazuma nista mogli misliti. To velja tudi za terjatev tožnika za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ker od povprečnega delavca ni mogoče pričakovati, da bo ob podpisu sporazuma, ki mu ga ponudi delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja, predvidel, da se s podpisom odpoveduje ne le pravicam iz delovnega razmerja, ampak tudi terjatvi, nastali na temelju civilnega delikta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 18.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2007 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške skupaj s pripadki (I. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znesek 1.396,27 EUR v roku 15 dni (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga po 2. in 3. tč. prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila sporna izjava zapisana izključno zaradi odjave tožnika iz zavarovanja. Tudi iz izjave direktorja izhaja, da ob podpisu tega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni bilo nikoli govora o poškodbi oziroma odškodnini, zato se ta izjava ne more nanašati na odškodninsko tožbo. Tožena stranka tudi vseskozi trdi, da se tožnik ni poškodoval na delovnem mestu, kar pomeni, da se ta izjava oziroma sporazum ne more nanašati na morebitno odškodninsko tožbo, saj tožena stranka negira že sam njen obstoj. Sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi pravilno ugotavlja, da Sklep o prenehanju delovnega razmerja ne temelji na Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Slednji namreč takšnega načina prenehanja delovnega razmerja ne pozna več. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje sporazum spoznati za ničnega, na kar pazi sodišče samo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpoved tožnika, ki je prepričljivo izpovedal, da sporni stavek v sporazumu razume, da on toženi stranki ni ničesar dolžan in da takoj zapušča firmo. Nikoli ni bilo govora, da se odpoveduje odškodnini, saj na kaj takega ne bi nikoli pristal. Predstavniki tožene stranke na sodišču niso govorili resnice. Zoper P.Ž. je bila podana kazenska ovadba. Tožnika je tožena stranka grdo izigrala. Izigrali so njegovo nevednost ter dejstvo, da ne govori slovenskega jezika. Tudi sodišče prve stopnje se je lahko prepričalo, da je tožnikovo znanje slovenščine klavrno. Res se je tožnik odpovedal pravici do tolmača, vendar zgolj iz razloga, ker ni imel denarja za njegovo plačilo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker meni, da tak sporazum o prenehanju delovnega razmerja pomeni tudi odpoved morebitni odškodninski tožbi in ni ugotovilo, da je tak sporazum ničen, podredno pa je tudi dejansko stanje ugotovilo zmotno, ker na podlagi izvedenih dokazov ni zaključilo, da se sporazum o prenehanju delovnega razmerja ne nanaša na morebitno odškodninsko tožbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožena stranka, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik trdi, da se je poškodoval v delovni nezgodi pri toženi stranki, zato od slednje zahteva plačilo odškodnine.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki v Sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 19. 4. 2007 (priloga B4) med drugim dogovorili, da nimata medsebojnih obveznosti. Po oceni sodišča prve stopnje je sporazum s takšno vsebino zajemal vse obveznosti tožene stranke, vključno z njeno odškodninsko odgovornostjo za obravnavani škodni dogodek. Izpodbijana sodba torej temelji na stališču, da se je tožnik z podpisom navedene vsebine sporazuma odpovedal pravici do odškodnine za nezgodo pri delu. Takšna presoja vsebine navedenega zapisa pa je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno s toženo stranko, prenehala s pisnim sporazumom, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki in samo dejstvo, da je bil tak sporazum sklenjen v obliki sklepa, ni zadosten razlog za ugotovitev njegove ničnosti. Tudi sam dogovor pravdnih strank, ki je bil vključen v navedeni sklep (da nimata medsebojnih obveznosti) ni ničen, ker ne nasprotuje ustavnim načelom niti prisilnim predpisom ali morali (86. člen Obligacijskega zakonika, OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), zato v tej smeri podan pritožbeni očitek ni utemeljen.

Delovno pravo je nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijskopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je obligacijskopravne institute na področju delovnih razmerij treba interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava, upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sporni zapis v sklepu z dne 19. 4. 2007 („Strinjata se, da nimata medsebojnih obveznosti.“) sam zase ni dovolj jasen in ga zato zgolj z gramatikalno in logično razlago njegovega besedila ni mogoče pravilno uporabiti. V primeru, ko pogodbena določila niso dovolj jasna, je potrebno uporabiti pravila razlage (drugi odstavek 82. člena, 83. in 84. člen OZ). Zato se ne moremo opreti zgolj na besedilo sporazuma. Čeprav sta se pravdni stranki dogovorili, da nimata medsebojnih obveznosti in čeprav razveljavitve tega sporazuma ni nihče zahteval, po oceni pritožbenega sodišča samo ob uporabi 56. člena OZ, v katerem je uzakonjena domneva o popolnosti listin, tožnikovega tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti.

Tudi pri presoji vsebine tega zapisa je treba upoštevati pravo voljo strank. Kolikor ta ni dovolj določno izražena, velja domneva, da niso poravnane tiste terjatve, na katere stranke, ob sklepanju takšnega sporazuma, niso mogle misliti. Le, če sta stranki glede na njune osebne lastnosti in potrebno pazljivost mogli predvideti obstoj spornih oziroma negotovih terjatev, bi se lahko upravičeno sklepalo, da se sporni zapis nanaša tudi na njih.

Po oceni pritožbenega sodišča takšen (nedoločen) dogovor ob prenehanju delovnega razmerja lahko vključuje le pravice in obveznosti iz delovnega razmerja strank (pri čemer tudi ne sme iti za odpoved delavca minimalnim zakonsko določenim pravicam) in ne tudi morebitnih drugih pravic in obveznosti, ki so nastale na drugem temelju. Slednje bi namreč lahko prišle v obzir zgolj ob predpostavki, da bi bilo to v takšnem sporazumu izrecno, jasno in nedvoumno navedeno, saj od tožnika, sicer tujega delavca, ki je bil v kritičnem času zaposlen pri toženi stranki, kot od povprečnega delavca (drugih okoliščin, ki bi omogočile drugačen sklep, pravdni stranki nista zatrjevali) ne moremo pričakovati, da bo ob podpisu takšnega sporazuma, ki mu ga ob prenehanju delovnega razmerja pripravi njegov delodajalec, lahko predvidel, da se s podpisom takšne vsebine dogovora odpoveduje ne samo pravicam in obveznostim iz delovnega razmerja, ampak tudi terjatvi, nastali na temelju civilnega delikta. V skladu z namenom in smislom delovnega prava je zato v takšnem primeru nujno treba interpretirati oblikacijskopravne institute v korist delavca. Glede na navedeno se tožnik zato s podpisom spornega sporazuma ni odpovedal morebitni odškodninski terjatvi iz naslova nezgode pri delu.

Drugih okoliščin, ki bi utemeljile drugačen zaključek sodišče prve stopnje, ni ugotovilo niti jih pravdni stranki nista zatrjevali. Ravno nasprotno, okoliščine konkretnega primera navedeno stališče pritožbenega sodišča potrjujejo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob podpisovanju sporazuma vedel, da se je poškodoval, vendar ni omenjal nobene odškodnine. Sam pa je na zaslišanju tudi izpovedal, da sporni stavek pomeni, da on toženi stranki ni nič dolžan in da takoj zapušča njihovo družbo, da govora o odškodnini ni bilo in, da on na kaj takega tudi ne bi pristal. Tožena stranka pa je v tem sporu tudi sicer ugovarjala pasivno legitimacijo. Že v odgovoru na tožbo je zatrjevala, da tožnikove delovne nezgode ni obravnavala, da o njej ni bila obveščena in da je bila šele ob prejemu odškodninskega zahtevka tožnikovega odvetnika, kar je bilo že po tožnikovem odhodu in torej po podpisu spornega sporazuma (odškodninski zahtevek z dne 14. 5. 2007 – priloga A5; Sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 19. 4. 2007 – priloga B4), prvič seznanjena s tem, da naj bi se tožnik pri delu poškodoval in, da nihče od zaposlenih o tem ni vedel ničesar (Odgovor na tožbo tožene stranke z dne 23. 12. 2008, navedbe pod tč. 1. in 2.). Iz navedenega torej izhaja, da pravdni stranki ob podpisovanju sporne izjave na vtoževano odškodninsko terjatev nista mislili, kar dodatno utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča, da se tako sporni zapis nanjo ne nanaša. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je z vsebino odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki jih je sodišče prve stopnje citiralo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, seznanjeno, da pa predmetna zadeva ni enaka obravnavanim v navedenih odločbah. V slednjih gre namreč za vprašanje odpovedi pravicam iz delovnega razmerja (npr. odpravnini, prikrajšanje pri plači ipd.), v predmetnem postopku pa gre za vprašanje odpovedi odškodninski terjatvi delavca, nastali na temelju civilnega delikta, podane pa so tudi okoliščine, ki v zadevah, ki so bile predmet citiranih odločitev niso bile ugotovljene in so bistvene pri presoji spornega zapisa (v predmetni zadevi tožena stranka zanika že sam obstoj škodnega dogodka in zatrjuje, da je bila z njim seznanjena šele po podpisu takšnega sporazuma ipd.). Nekateri citirani judikati pa obravnavajo tudi razmerja, ki izvirajo izključno iz civilnopravnega področja in obravnavajo izključno obligacijskopravne institute, katere pa je, kot je bilo že navedeno, na področju delovnih razmerij treba interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da se je tožnik s podpisom sporazuma v razmerju do tožene stranke odpovedal tudi svoji morebitni odškodninski terjatvi iz naslova nezgode pri delu, okoliščin, pomembnih za presojo tožbenega zahtevka po temelju in po višini ni ugotavljalo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da tožbeni zahtevek po temelju in po višini sploh še ni bil predmet obravnave. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo zato moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju navedenega materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča, ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka tako po temelju kot tudi po višini in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve zaradi zmotne uporabe materialnega prava se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.