Jedro

Sodna praksa je zavzela stališče, da vojakom, ki jim na misij v tujini ni bil zagotovljen en prost dan na teden, pripada odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek plačati neto znesek 2.159,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2014 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Kar zahteva tožeča stranka (plačilo 98,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2014) se zavrne (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 753,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno ugodilni del) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno, na podlagi izpovedbe A.A., ki je izpovedala, da dopušča možnost, da so tudi ob prostih dnevih lahko bili kdaj sestanki ter potrdil, da kadar je prišla voda, so pripadnikom rekli, da naj si jo vzamejo, zaključilo, da pripadniku ni bil omogočen niti en dan tedenskega počitka v trajanju celotne misije. Tudi če bi res bil kakšen sestanek, ki ni bil vpisan v evidence in pripadniku tega dne ne bi bil zagotovljen tedenski počitek, ni nobena izmed prič izpovedala, da so bili sestanki vsak teden prav na dan počitka. Za zaključek, da ni bil pripadniku misije zagotovljen niti en prosti dan, ne more biti dovolj le ugotovitev, da so imeli kdaj tudi sestanke, ki niso bili vpisani v evidencah tožene stranke. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve sodbe, ko je sodišče obrazložilo, da je bil tožnik na prosti dan v uniformi, da ni smel zapustiti baze, da je moral postoriti opravila v zvezi s čiščenjem bivalnikov in se je moral udeležiti postroja, da to pomeni, da ni bil prost. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pd 941/2016, kjer je npr. sodišče zaključilo, da je življenje na vojaški misiji v drugi državi prilagojeno pravilom misije, varnosti pripadnikov, vojaške hierarhije, kar pomeni, da je pravica do tedenskega počitka temu prilagojena in je ni mogoče izvajati na enak način kot v Sloveniji. Vzdrževanje čistoče je vsakdanje življenjsko opravilo, ki se mu pripadnik ne bi mogel izogniti niti doma. Enako velja za nošenje vode, wc papirja, perila, saj gre pri tem za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb. Tožena stranka navaja, da sodišče napačno razume pojem dosegljivosti in zmotno razume pripravljenost oziroma dosegljivost, saj ne gre za stalno dosegljivost delavca v smislu delovno pravnega instituta dosegljivosti, ki se sicer lahko določi v okviru delovnega procesa. Pripadniki so na misiji 24 ur dnevno, tam dejansko živijo in se, kot to počnejo v Sloveniji, po opravljenem delu, ne vračajo na svoje domove k svojim družinam, pač pa tudi bivajo. Pripravljenost ima predvsem varnostni pomen, da bi v primeru potrebe po obrambi sebe in enote, vsak posameznik, bil sposoben ustrezno odreagirati za zaščito sebe. Zato je zmotno razumevanje enega ali drugega pojma pripravljenosti oziroma njuno enačenje pripelje do zmotnih zaključkov o vprašanju zagotavljanja tedenskega počitka na mirovnih operacijah. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske ter da nošenje uniforme, upoštevanje hišnega reda oziroma pravil obnašanja v bazi niso delovne naloge. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost in mu iz tega razloga priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da vojakom, ki jim na misij v tujini ni bil zagotovljen en prost dan na teden, pripada odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pravico do tedenskega počitka za vse delavce ureja prvi odstavek 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 ur v obdobju sedmih zaporednih dni. Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu (drugi odstavek 156. člena ZDR-1). Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami), ki velja za delavca na obrambnem področju, v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora delavec zaradi službenih potreb, varnostnih razmer, nemotenega opravljanja del civilne obrambe ali izvajanja materialne in zdravstvene oskrbe v vojski oziroma nemotenega izvajanja vojaškega izobraževanja in usposabljanja na dan tedenskega počitka delati, se mu zagotovi tudi tedenski počitek v tekočem in naslednjem mesecu (drugi odstavek 97.f člena ZObr.

6. Tožena stranka je zatrjevala, da zaradi specifike dela na mednarodnih misijah ni mogoče uporabljati pravila o delovnem času, odmorih, počitkih v času mednarodne mirovne misije. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni konkretno navedla, katere okoliščine na misiji, na katero je bil napoten tožnik, so onemogočale zagotovitev pravice do tedenskega počitka, pri čemer pa je hkrati tudi navajala, da je tožniku tedenski počitek zagotovila. Tožnik je izpovedal, da v času misije ni imel zagotovljenega tedenskega počitka, ker je imel vsak dan zadolžitve, kot je usposabljanje, telovadba, pripravljenost KFOR, čiščenje orožja, nošnja vode, udeležba na dvigu zastave. Teh zadolžitev in časa, ko so morali biti dosegljivi, niso vpisovali v evidence. Navedeno so tudi potrdile priče B.B., C.C., drugače je izpovedal le A.A., ki je izpovedal, da če so pripadniki mirovnih sil imeli predviden prost dan, zadolžitev niso imeli, lahko pa se je kakšen dan zgodilo, da so imeli sestanek. Sodišče je verjelo prepričljivi izpovedi tožnika, ki sta jo potrdili priči B.B. in C.C.. A.A., ki je izpovedal drugače, pa je prav tako dopustil možnost, da so tudi ob prostih dnevih lahko bili organizirani sestanki.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da tožnik v okviru misije, v obdobju od 22. 9. 2013 do 25. 3. 2014, ni imel zagotovljenega niti enega prostega dne v sedmih zaporednih dnevih. Četudi tožnik ni imel predvidenih rednih delovnih aktivnosti, pa je imel odrejeno drugo delo (nošenje vode, pripravljenost KFOR, usposabljanja, telovadba, udeležba na dvigu zastave, postroj). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da okoliščine, da je bil tožnik na misiji, kjer veljajo drugačna pravila kot v času opravljanja vojaške dolžnosti doma, ne pomenijo takšnih okoliščin, na podlagi katerih se bi tožena stranka razbremenila svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka, kot ga določajo ZObr v drugem odstavku 97.f člena, drugi odstavek 53. člena ZSSlov ter Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske.

8. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojake službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadniku potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določeni formacijski dolžnosti. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navajanji, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar naj bi vplivalo tudi na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato je pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja. Ker pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela krije svoje stroške pritožbenega postopka sama.