Jedro

Tožena stranka pravilno poudarja vzajemno naravo prodajne pogodbe, kar pomeni, da so izpolnitve obveznosti pogodbenih strank v medsebojni odvisnosti (454. člen ZOR). V vzajemnih pogodbah velja pravilo sočasne izpolnitve (122. člen ZOR). Vendar je to pravilo dispozitivne narave, kar pomeni, da lahko stranki veljavno dogovorita tudi kaj drugega (1. odstavek 122. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.189.846,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da obstoji terjatev nasprotne tožeče stranke do tožnice v tolarski protivrednosti 26.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi od 17.10.1993 dalje do plačila in da ne obstoji tožničina v pobot uveljavljena terjatev v znesku 2.236.113,00 SIT. Razsodilo je, da mora tožeča stranka plačati tožnici tolarsko protivrednost zneska 26.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi od 17.10.1993 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 331.230,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodbi ugotavljata, da je s prodajno pogodbo z dne 23.8.1993 tožena stranka prodala tožnici stanovanje v D. za 85.000 DEM. Od tega je tožnica že plačala 59.000 DEM, preostanek v znesku 26.000 DEM pa se je zavezala plačati do 17.10.1993. To obveznost je sprejela, čeprav je bila seznanjena z dejstvom, da zemljiškoknjižnega stanja do tedaj ne bo mogoče urediti. Tožnica preostanka kupnine ni plačala, tožena stranka pa s svojo obveznostjo, da uredi zemljiškoknjižno stanje, ni prišla v zamudo. Tožena stranka je utemeljeno pogojevala izstavitev zemljiškoknjižne listine s plačilom preostanka kupnine. Tožnica, ki je s plačilom kupnine v zamudi, pa neutemeljeno uveljavlja nasproti toženi stranki odškodnino zaradi izgube dohodka, ker za kupljeno stanovanje ni mogla pridobiti obratovalnega dovoljenja.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje prekoračilo meje preizkusa izpodbijane prvostopne odločitve s tem, da je obravnavalo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi plačila sodnih taks. Tega namreč tožeča stranka ni zahtevala, takega sklepa ni prejela in se tudi ni pritožila. Sodbi druge stopnje očita, da nima razlogov za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Sodba je prezrla določbo 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Navaja, da je toženo stranko pozvala k izpolnitvi obveznosti. Napačno so priznane obresti od nasprotnega tožbenega zahtevka od 17.3.1993 dalje, saj tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila. Opozarja tudi na predpogodbo z dne 17.7.1993, zaradi katere je bila prisiljena skleniti prodajno pogodbo. Nastala ji je škoda, ker ni mogla v kupljenem stanovanju opravljati svoje dejavnosti.

Tožnica sama je svoje nestrinjanje z izpodbijano sodbo izrazila še z vlogo z dne 22.2.1999. Ker vloga ni jasna in iz nje ni razvidno, katero pravno sredstvo uveljavlja tožnica, je sodišče pozvalo pooblaščenko, naj pomanjkljivosti odpravi. Pooblaščenka je dne 14.4.1999 sporočila sodišču, da je njegov napotek nepotreben, kajti če se bolje vpogleda v spis, se lahko ugotovi, da je že vložila revizijo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je v tem postopku na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št.4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Očitek, da je pritožbeno sodišče prekoračilo meje preizkusa izpodbijane odločbe, je posledica nepoznavanja spisa. Tožnica je namreč dne 24.3.1998 vložila predlog za oprostitev plačila stroškov postopka (l. št. 155 spisa). Ta predlog je sodišče zavrnilo s sklepom opr. št. P 112/97 z dne 26.3.1998 (l.št. 157 in 158 spisa). Zoper sklep je tožnica vložila pritožbo dne 17.4.1998 (l. št. 163 in 164 spisa). To pritožbo je sodišče druge stopnje reševalo skupaj s pritožbo zoper sodbo, kar je razvidno iz uvoda, izreka in obrazložitve drugostopne sodbe.

Neutemeljen je tudi nadaljnji revizijski očitek, da sodba druge stopnje nima razlogov o zavrnitvi tožničinega odškodninskega zahtevka. Sodba namreč izrečno ugotavlja, da je prišla tožnica v zamudo s plačilom preostanka kupnine dne 17.10.1993, da pa tožena stranka ni bila v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, da izstavi zemljiškoknjižno listino. Iz tega jasno sledi, da posledice zamude ne zadenejo tožene stranke, ampak tožnico. Plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti pa bremeni tisto pogodbeno stranko, ki svojih obveznosti ne izpolni pravilno in pravočasno (2. odstavek 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Tožena stranka pravilno poudarja vzajemno naravo prodajne pogodbe, kar pomeni, da so izpolnitve obveznosti pogodbenih strank v medsebojni odvisnosti (454. člen ZOR). V vzajemnih pogodbah velja pravilo sočasne izpolnitve (122. člen ZOR). Vendar je to pravilo dispozitivne narave, kar pomeni, da lahko stranki veljavno dogovorita tudi kaj drugega (1. odstavek 122. člena ZOR). V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je tožnica sprejela obveznost, da plača preostanek kupnine v znesku 26.000 DEM najkasneje do 17.10.1993. To obveznost je potrdila še tedaj, ko je vedela, da tožena stranka do tega datuma ne more izpolniti svoje obveznosti, da izstavi zemljiškoknjižno listino. Zato v tem primeru sočasnost izpolnitve ni bila dogovorjena in se tožnica nanjo ne more sklicevati. Njena obveznost plačila kupnine je zapadla dne 17.10.1993. Od tedaj dalje jo zadevajo posledice zamude, med katere spada tudi obveznost plačila zamudnih obresti (1. odst. 279. člena ZOR). Ker je že bila v plačilni zamudi, ni mogla pogojevati izpolnitve svoje obveznosti z izpolnitvijo obveznosti druge pogodbene stranke. Zaradi njene zamude je imela tožena stranka kot prodajalka pravico vztrajati pri izpolnitvi pogodbe ali pa postopati po 124. in naslednjih členih ZOR. Pogodba je po volji obeh pogodbenih strank ostala v veljavi in jo morata obe pogodbeni stranki izpolniti (1. odstavek 262. člena ZOR). Pri tem tožečo stranko zadenejo posledice dejstva, da je z izpolnitvijo svoje obveznosti prišla v zamudo. Sklicevanje na predpogodbo tožeči stranki ne koristi. Svoje obveznosti je prevzela s pogodbo z dne 23.8.1993. S sklenitvijo prodajne pogodbe je bila predpogodba izpolnjena.

Predpogodba tudi sicer ni podlaga za uveljavljanje zahtevkov za izpolnitev obveznosti, ki so predmet glavne pogodbe, kajti iz predpogodbe izhaja zgolj obveznost sklenitve glavne pogodbe (45. člen ZOR).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).