Jedro

Iz pogodbe (in ostalih izvedenih dokazov) izhaja, da se je toženka v zameno za prejeto premoženje zavezala staršema pomagati in da je to že prej delala. Takšna pogodba ni darilna pogodba. Upoštevaje tudi zaupnost oziroma osebnostnost odnosa med pogodbenikoma (očitno zapustniku ni bilo vseeno, kdo mu (je) pomaga(l) v času bolezni in premagovanja odvisnosti ter kdo poskrbi za njegovo ženo), bi bil vsakršen poskus primerjanja vrednosti danega in prejetega na podlagi sporne pogodbe, zgrešen. Ob tem, ko tudi ne gre za situacijo, ko bi pogodbenika že vnaprej ocenila, da bo imel kateri od njiju večje koristi od obveznosti, zaradi česar bi pogodba prenehala biti aleatorna, je ocena sodišča, da ne gre za darilno pogodbo, materialnopravno povsem pravilna.

Bistveni element ustavnega jamstva zasebne lastnine (33. in 67. člen URS) je v zagotovitvi in uresničitvi posameznikove svobode, ključni element te pa je svoboda razpolaganja. Nagib "izločiti iz dedovanja nujno dedinjo", tudi če bi obstajal, ne bi bil nedopusten in pogodba zaradi tega ne bi bila nična. Edina omejitev je tista, ki jo je tudi sodišče prve stopnje pravilno izluščilo v jedro spora - to je omejitev neodplačnega razpolaganja, če bi bil zaradi njega prikrajšan tožničin nujni delež. A ta omejitev, kot pojasnjeno, velja le za neodplačna razpolaganja. Ker sporna pogodba ni neodplačna, je izpodbijana odločitev pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba (in sklep) sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nična pogodba o preužitku, ki so jo 9. 9. 2010 v obliki notarskega zapisa SV 000 sklenili A. A. kot preužitkar, toženka kot prevzemnica in B. B. kot udeleženka; da s to pogodbo izročene nepremičnine spadajo v zapuščino A. A. in da tudi znesek 75.000 EUR, ki ga je toženka prejela kot del kupnine za prodani delež - nepremičnine parc. št. ... k. o. X, spada v njegovo zapuščino. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je treba darilo, dano na podlagi pogodbe o preužitku, vrniti v zapuščino. Tožnici je naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 3.536 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh tistih dokazov, ki kažejo na to, da ima pogodba darilni namen. Verjelo je le toženki in tega, zakaj je verjelo njej in ne tožnici, ni obrazložilo. Ob tem ni upoštevalo toženkinih navedb, ki so ji v škodo in podpirajo tožničine trditve, da je bila sklenjena pogodba po svoji naravi prikrita darilna pogodba. Da gre za neodplačen prenos premoženja, izhaja iz same pogodbe, v kateri je navedeno, da predstavlja pogodba izvedbo davnega družinskega dogovora o tem, kaj bo katera od sester prejela po očetu. Ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, da je bil namen A. A. drugačen od tega, kar je sam zapisal v pogodbi.

Takšna ugotovitev je tudi v nasprotju z zapisom C. C., ki je pri sklepanju pogodbe zapustnika zastopala kot skrbnica, da jo je nasprotna stranka prosila, ker je potrebno prikazati, da A. A. za tisto kar daje, tudi nekaj dobi, sicer pogodba ne bo odobrena. Sodišče prve stopnje ni ocenilo tega, da je bila zapustniku postavljena skrbnica, ki jo je predlagala toženka.

Sodišče tudi ni presojalo pomena neresničnih pogodbenih navedb, da se tožnica ni hotela udeležiti podpisa pogodbe. O sklenitvi namreč sploh ni bila obveščena. Gre za pomemben indic, ki kaže, da so se podpisniki pogodbe trudili, da bi tožnico očrnili.

Sodišče je spregledalo tožbene trditve, da pogodba namenoma vsebuje neresnične navedbe, da bi bila prikazana kot odplačna. Pogodbeni navedbi, da je zapustnik tožnici pomagal obnoviti nepremičnino in da sta zato obe hčeri dobili enako, je sodišče sledilo, ne da bi presojalo resničnost teh navedb.

Sodišče je brez obrazložitve sledilo naslovu pogodbe in se ukvarjalo le še s tem, ali je toženka izpolnjevala v pogodbi zapisane obveznosti, ne da bi odločalo o tem, ali gre za dejanske, nove in s pogodbo prevzete obveznosti, ali pa le za zapis že obstoječih obveznosti, ki jih je imela toženka na podlagi 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ker je morala toženka že na podlagi zakona pomagati staršema, ni pomembno to, ali jima je kaj pomagala ali ni. To podpira pogodbeni zapis, da je toženka za starša na enak način skrbela že pred sklenitvijo pogodbe.

Tožnica je uveljavljala, da stranke v času sklepanja pogodbe niso imele namena, da bi zapustnik z njeno sklenitvijo zase ali za ženo pridobil kakršnokoli novo pravico. Namen je bil v brezplačnem prenosu premoženja na toženko.

Toženka je sama zatrjevala, da je zapustnik, ko je imela toženka težave, naravnost zahteval, da se uredi vse potrebno, da ji izroči svoje premoženje. Do vsebine pisma C. C., ki je za odločitev zelo pomembno, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Pismo potrjuje, da je bilo ob sklepanju pogodbe ključno, da bo zapustnik nekaj dal, da bo toženki pomagal v težki situaciji, ko je morala bivšemu možu izplačati stanovanje, nato pa mora nekaj dobiti. Zapis o obveznostih toženke v pogodbi je namenjen le prikrivanju navideznosti pogodbe.

Pritožnica opozarja, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela pogodba tudi darilni namen. Kako je ugotovilo, da se je ta zlil z namenom preužitka, pa ni obrazloženo.

Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je treba ugotoviti, kakšna sta bila volja in namen pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe, tega ni storilo. Preužitkar ni želel kakršnihkoli dajatev, na kar kaže nesporno dejstvo, da je želel toženki povrniti vse njene stroške.

Tistemu delu besedila pogodbe, ki jasno nakazuje, da gre za izvedbo ustno dogovorjene izročilne pogodbe, in za darilo iz hvaležnosti za preteklo skrb, sodišče brez razloga ni sledilo.

Ugotovitve sodišča o pogodbenem namenu so v nasprotju z izpovedjo toženke, iz katere izhaja, da se je zapustnik za sklenitev pogodbe odločil, ker je prišlo med tožnico in toženko do spora, ker naj bi tožnica toženko prijavila na CSD. Ta izpoved kaže na to, da je imel zapustnik tožnico namen kaznovati.

Glede izvajanja dosmrtne osebne služnosti stanovanja pritožnica vztraja, da se zapustnik ob sklepanju pogodbe ni nameraval vrniti v hišo; da je bilo bolj realno, da se ne bo vrnil, je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pogodbena zaveza, da bo toženka doplačevala terapije, zdravljenja, zdravila in terapevtske pripomočke, če bo taka potreba ugotovljena s strani lečečega zdravnika, je nerealna. Takšne dajatve pogodbeni stranki nista pričakovali, saj so s strani lečečega zdravnika ugotovljene potrebe pokrite iz obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Zaključka, da je toženka mesečno porabila 100 EUR za pripomočke in zdravila, ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je toženka izpovedala, da je šlo za priporočila fiziatra, ne lečečega zdravnika, torej sploh ne gre za izpolnjevanje pogodbene obveznosti.

Res je toženka krajši čas doplačevala domsko oskrbo, a sodišče spregleda, da je toženka izvedla nakazilo 800 EUR z očetovega računa na svojega, ter da je med strankama nesporno, da je zapustnik plačano želel vrniti, ko je pričel prejemati dodatek za pomoč in postrežbo.

Glede pogreba je sodišče prve stopnje zavzelo napačno in v postopku neobravnavano stališče, da se je v tem delu treba navezati na določbe o pogodbi o dosmrtnem preživljanju.

Protispisno je stališče sodbe, da tožnica sploh ni navedla vrednosti nepremičnin.

Sama s seboj v nasprotju je obrazložitev, da toženka materi še zmeraj nudi brezplačno stanovanje na naslovu ... ob tem, ko iz sodbe hkrati izhaja, da ni sporno, da je mati v letu 2013 odšla v dom za ostarele. Obenem pa je sodišče še spregledalo, da med strankama ni sporno, da stanovanje, v katerem naj bi toženka dovolila živeti svoji materi, ni toženkino, ampak je materino. Meni, da to izhaja iz trditev toženke, ki je izpovedala, da je poskrbela, da je mati sploh lahko kupila stanovanje in da je mati plačala obnovo kopalnice.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru poudarja, da še zmeraj izpolnjuje vse obveznosti do matere. Toženka do staršev izpolnjuje oz. je izpolnjevala več od tega, kar terja ZZZDR.

4. Pritožba ni utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

5. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti. Vsebuje dovolj jasne, popolne in nenasprotujoče si razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi ustrezno upošteva metodološke napotke 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do tistih dokazov, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena; do tistih, ki niso, pa se ni bilo dolžno1. Slednje velja za pismo C. C. (priloga A 12 v spisu), iz katerega naj bi po pritožbenih navedbah izhajalo, da je bilo ob sklepanju sporne pogodbe treba prikazati, da preužitkar tudi nekaj dobi, sicer pogodba ne bo odobrena. Če bi kaj takšnega iz pisma izhajalo, bi se sodišče prve stopnje do tega res moralo opredeliti, ker pa pritožbena trditev o vsebini pisma ne ustreza resnici, ni tako. Zapis _"D. me je tako prosila, da pristanem za skrbnika za poseben namen tvojemu očetu... ker to zahteva CSD, da oče ne bo oškodovan... Za to kar daje, mora tudi nekaj dobiti, mi je bilo z njihove strani pojasnjeno..."_ ima povsem drugačen pomen. Kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP torej s tem, ko se sodišče prve stopnje do pisma C. C. ni opredelilo, ni bila storjena.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi se sodišče moralo ukvarjati s tožničinimi trditvami, da je bila zapustniku za skrbnico za poseben primer postavljena oseba, ki jo je predlagala toženka. Te trditve za odločitev niso bistvenega pomena. Tako je že zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil zapustnik v času sklenitve pogodbe poslovno sposoben (četudi s formalno delno odvzeto poslovno sposobnostjo zaradi kasneje zdravljenega alkoholizma) in je hotel skleniti prav takšno pogodbo kot jo je sklenil. Pritožnica teh zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija.

8. Trditve o tem, ali drži ali ne zapis v sporni pogodbi, zakaj tožnica k podpisu sporne pogodbe ni želela pristopiti (tudi ta del pogodbe je sicer zapisan drugače, kot ga povzema pritožnica) za odločitev o tožbenem zahtevku niso pravno pomembne. To, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, ne predstavlja očitane bistvene kršitve.

O materialnem pravu, o naravi pogodbe o preužitku

9. Sodišče je tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Sporno pogodbo je pravilno presojalo v luči določb 564. člena in naslednjih Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbi o preužitku in pravilno izluščilo, da je poslovna podlaga takšne pogodbe zagotovitev dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS2, ki je presegla nekdanje stališče, ki je dopuščalo dokazovanje neenakovrednosti dajatev pogodbenih strank.

10. V obravnavani zadevi je torej osrednje vprašanje, ali je sporni pravni posel darilna pogodba ali pogodba o preužitku. Odgovor na to vprašanje daje kavza pogodbe. Tipična kavza, ki ustreza pogodbi o preužitku, je causa acquirendi, ki je v tem, da se nekdo zaveže zato, da dobi nekaj v zameno. To jasno izhaja že iz določbe 1. odstavka 564. člena OZ. Okoliščini, ki takšno abstraktno kavzo pogodbe o preužitku po naravi stvari dopolnjujeta, pa sta zaupnost oziroma osebnostnost razmerja in aleatornost.3 Če je bila torej kavza pogodbe darilna, gre za darilno pogodbo, če pa gre za causam acquirendi, gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali o preužitku, torej za odplačno pogodbo. Kavza je skupni namen pogodbenikov. Gre za tisto, kar vzpostavlja razmerje med obveznostmi nasprotnih pogodbenih strank. Pomembno torej je, da se med nasprotnima strankama vzpostavi neka ekvivalentnost. Ekvivalentno, v smislu načela enake vrednosti dajatev, je vse tisto, kar sta udeleženca razumela in želela zajeti s svojim odnosom.4 Neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po obravnavani vrsti pogodbe je kontekst človeškega razmerja med pogodbenima strankama. Ta nepremoženjski (človeški) kontekst je za obe pogodbeni stranki v običajnih situacijah pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku odločilnega pomena pri sklepanju pogodbe in ga v denarju ni mogoče izraziti. To je eden od razlogov, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje uporabo načela enake vrednosti dajatev, ki je tipična ekonomskim poslom5. 11. Ob opisanem je pogodbi o preužitku seveda imanentno tudi to, da se tudi prevzemnik zaveže zato, da nekaj dobi v zameno. Kdo je tisti, ki izpolnitev druge pogodbene stranke v trenutku sklenitve pogodbe bolj nujno rabi, za opredelitev, ali gre za darilno ali izročilno pogodbo, ni pravno pomembno. Prav tako ne to, ali je izročevalec sklenjeno pogodbo iz "kataloga drugih možnih"6 izbral zato, ker je želel v trenutku sklenitve pogodbe tudi pomagati sopogodbeniku oziroma mu prav v tem trenutku nekaj dati v zameno za tisto, kar se je prevzemnik zavezal. O dejanskih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje

12. Na vprašanje, ali je kavza sporne pogodbe darilna ali causa acquirendi je sodišče prve stopnje odgovorilo nekoliko nerodno, ko je najprej sicer (pravilno) obrazložilo, da je bil namen zapustnika v zaščiti svojih interesov, želji, poskrbeti za ženo, povrniti toženki za pomoč zapustniku in njegovi ženi v času, ko je bil odvisen od alkohola, a nato zaključilo, da je bil zapustnikov namen tudi daritveni. Nerodno zato, ker gre pri tem za iz celotnega pogodbenega konteksta (ki ga je sicer sodišče prve stopnje povsem pravilno razumelo) iztrgano stališče. Tudi pritožnica se trudi za raztrgano razlago posameznih delov pogodbe, ko ločeno izpostavlja star družinski dogovor o tem, kaj bo dobila tožnica, kaj pa toženka, spet ločeno od tega pogodbeni zapis o pretekli skrbi toženke za starša pravdnih strank, ločeno od tega v pogodbi prevzete obveznosti toženke do staršev in od tega ločeno še zatrjevano (v pogodbi nezapisano) željo očeta pomagati toženki v težki situaciji.

13. Vse te elemente pa je treba obravnavati skupaj. Iz besedila pogodbe (da bi bilo kaj drugačno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica ne trdi) izhaja, da je toženka tista, na katero se starša lahko zaneseta, ker jima je že doslej pomagala (da bi bilo kaj drugače, tožnica ni nikdar trdila). V tem je torej za preužitkarsko pogodbo tipični nepremoženjski, človeški kontekst sporne pogodbe (zaupnost, osebnostnost). Nadalje iz pogodbe izhaja, da je toženka _v stanjih poslabšanja očetovega psihofizičnega stanja vedno pomagala materi, sodelovala s pristojnimi zdravstvenimi, socialnimi in drugimi institucijami ter organi, da je bil oče ustrezno oskrbljen; v najhujšem času očetove bolezni skrbela za mater, da se je umaknila iz nevzdržnega okolja... in omogočila nakup stanovanja, katerega lastnica je toženka in v katerem mati... biva._ Tožnica ta pogodbeni zapis v pritožbi opredeli kot dokaz očetovega darila toženki iz hvaležnosti za preteklo skrb. Iz narave pogodbe in tudi iz zapisa obveznosti, ki jih je s pogodbo prevzela toženka (...bo še nadalje pomagala kot doslej...) pa izhaja, da ne gre za darilo iz hvaležnosti, ampak za izročitev premoženja v zameno za preteklo in bodočo skrb7 (preužitkar nekaj daje, ker je nekaj dobil). V pogodbi so opredeljene tudi bodoče obveznosti prevzemnice do preužitkarja in matere, za katere ob sklenitvi pogodbe ni bilo mogoče predvideti, kako dolgo in v kako velikem obsegu jih bo treba izvrševati (aleatornost). Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so te obveznosti konkretne, realne in niso le navidezne (preužitkar nekaj daje, ker v zameno nekaj pričakuje). Tožničino zatrjevanje, da so prevzemničine obveznosti navidezne, same sebi namen, je samo s seboj v nasprotju. Po eni strani namreč trdi, da oče ni ničesar rabil, po drugi strani pa, da je toženka že prej pomagala staršema in se oče ni bal, da bo njeno pomoč izgubil8. Zakaj bi toženka staršema pomagala pred sklenitvijo pogodbe, če bi bila ta pomoč povsem nepotrebna, je nerazumljivo. Nerazumljive so tudi pritožbene navedbe o (zelo tipični v tovrstnih pogodbah) obveznosti poskrbeti za pogreb preužitkarja.

14. V zvezi s sprejetimi obveznostmi mora pritožbeno sodišče odgovoriti še na pritožbeno trditev, da je stanovanje, ki ga je bila dolžna na podlagi pogodbe v brezplačno uporabo prepustiti toženka materi do odhoda v dom starejših občanov, materina last. Pritožbena trditev, da to ni bilo sporno, ne ustreza resnici. Tožeča stranka sploh ni nikdar trdila, da je sporno stanovanje materino in ne toženkino, nasprotno, pojasnila je, da je toženka zemljiškoknjižna lastnica (in tudi izpovedala, da je toženkino). Vprašanja, s katerimi oziroma čigavimi sredstvi je bila plačana kupnina za stanovanje, kdo je pomagal pri obnovi in kdo je financiral kateri del obnove, na vprašanje, kdo je lastnik, ne odgovarjajo.

15. Prav ima pritožnica, ko izpostavlja, da je polnoleten otrok v skladu s 1. odstavkom 124. člena ZZZDR dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. To seveda v enaki meri velja za tožnico kot za toženko. A že iz tožničinih trditev izhaja, da za situacijo iz 1. odstavka 124. člena ZZZDR pri zapustniku ni šlo, saj vztraja, da je imel dovolj sredstev za življenje. Pomoč, ki jo je staršema pred in po sklenitvi sporne pogodbe nudila toženka, pa tudi močno presega to, kar otrokom v zvezi s preživljanjem staršev nalaga ZZZDR.

16. Iz pogodbe (in ostalih izvedenih dokazov) torej izhaja, da se je toženka v zameno za prejeto premoženje zavezala staršema pomagati in da je to že prej delala. Takšna pogodba ni darilna pogodba. Upoštevaje tudi zaupnost oziroma osebnostnost odnosa med pogodbenikoma (očitno zapustniku ni bilo vseeno, kdo mu (je) pomaga(l) v času bolezni in premagovanja odvisnosti ter kdo poskrbi za njegovo ženo), bi bil vsakršen poskus primerjanja vrednosti danega in prejetega na podlagi sporne pogodbe, zgrešen.9 Ob tem, ko tudi ne gre za situacijo, ko bi pogodbenika že vnaprej ocenila, da bo imel kateri od njiju večje koristi od obveznosti, zaradi česar bi pogodba prenehala biti aleatorna, je ocena sodišča, da ne gre za darilno pogodbo, materialnopravno povsem pravilna.

17. Pritožbeno sodišče odgovarja še na (pri)tožbene trditve, da je bila sporna pogodba sklenjena z edinim ciljem iz dedovanja po očetu izločiti tožnico (kar v svojem bistvu pomeni, pritožnico prikrajšati za nujni delež). Pritožnici je treba pojasniti, da ima vsakdo pravico razpolagati s svojim premoženjem. Bistveni element ustavnega jamstva zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave RS) je v zagotovitvi in uresničitvi posameznikove svobode, ključni element te pa je svoboda razpolaganja. Nagib "izločiti iz dedovanja nujno dedinjo", tudi če bi obstajal, ne bi bil nedopusten10 in pogodba zaradi tega ne bi bila nična. Edina omejitev je tista, ki jo je tudi sodišče prve stopnje pravilno izluščilo v jedro spora - to je omejitev neodplačnega razpolaganja, če bi bil zaradi njega prikrajšan tožničin nujni delež. A ta omejitev, kot pojasnjeno, velja le za neodplačna razpolaganja. Ker sporna pogodba ni neodplačna, je izpodbijana odločitev pravilna.

18. Pritožbene navedbe o načinu oziroma obsegu izvrševanja pogodbe o preužitku11 za odločitev niso bistvenega pomena, saj ne utemeljujejo nobenega od uveljavljanih zahtevkov. Pritožbeno sodišče nanje zato podrobneje ne odgovarja.

19. Ker torej v izpodbijani sodbi ni zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, in ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela. Odgovor tožene stranke na pritožbo ne izpolni kriterijev potrebnosti. Zato pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1 Zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave RS je zadoščeno, če pravdni stranki to, da dokaz ni pravno pomemben oziroma, da ne dokazuje tega, kar trdi stranka, pojasni sodišče druge stopnje (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up-134/03 in Up-986-06 ter sodba vrhovnega sodišča RS II Ips 799/2006). 2 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/97 s 25. 2. 1999, II Ips 244/2010 s 25. 7. 2013, II Ips 59/2013 s 30. 1. 2014 in II Ips 279/2013 s 5. 2. 2015. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 284/2013 z 20. 8. 2015. 4 Ž. Đorđević: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni center Gornji Milanovac in Pravni fakultet Gragujevac 1980, Prva knjiga stran 152. 5 Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 284/2013 z 20. 8. 2015, II Ips 381/2006 z 29. 1. 2009 in II Ips 464/1999 z 29. 3. 2000. 6 Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je na primer izročitev premoženja (v zameno za dosmrtno preživljanje) pridržana do preživljančeve smrti. 7 Kar pri tem tipu pogodbe ni redko, prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 284/2013 in sodbo tega sodišča II Cp 3057/2015. 8 Zakaj, bi se moral bati, da jo bo izgubil, da sklenjena pogodba ne bi bila darilna, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. 9 Prim. sodbo Vrhovnega sodišče RS II Ips 1239/2008 in sodbo tega sodišča II Cp 3057/2015. 10 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 324/2016. 11 Ali je zapustnik toženki vrnil denar, ko je zanj doplačevala dom ali ni, ali je toženka kupovala dodatna zdravila in pripomočke zanj in ali je bilo to na priporočilo lečečega fiziatra ali lečečega zdravnika, kdaj je mati pravdnih strank odšla v dom za starejše občane...